Moj letošnji plus? Mirnejša glava kot v preteklosti

Janja Garnbret v balvanskem plezanju še bolj uživa kot lani. Večino časa trenira z izbrancem Domnom Škoficem: "Včasih je boljši on, včasih jaz."
Fotografija: Janja Garnbret se je pred odhodom na Kitajsko (tekma za svetovni pokal konec meseca) ustavila v Ljubljani s povabilom na majski dogodek na Kongresnem trgu. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Odpri galerijo
Janja Garnbret se je pred odhodom na Kitajsko (tekma za svetovni pokal konec meseca) ustavila v Ljubljani s povabilom na majski dogodek na Kongresnem trgu. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Športna plezalka Janja Garnbret je sezono za svetovni pokal začela s 100-odstotnim izkupičkom: dve tekmi, dve zmagi. Vprašanj, kako je mogoče, da je vseskozi tako uspešna, je vajena. Tudi o tem je 20-letnica, ki je bila letos nepremagljiva v Švici in Rusiji, spregovorila za Delo. Včeraj je sedla pred medije z Jernejem Kruderjem, zmagovalcem Moskve, s povabilom na majski plezalni spektakel v Ljubljani.


 

Na tekmi v Moskvi je bil polfinale zelo zahteven. Kakšen finale pričakujete po takšnem polfinalu – lažji ali še težji? Kako se psihično pripravite nanj?


Polfinale so res težko postavili, veliko tekmovalk je bilo brez doseženega vrha. Menim, da so se postavljalci potem malo ustrašili, da bi lahko postavili pretežek finale, ki ne bi bil zanimiv za gledalce. Pričakovala sem lahek finale, kar se je tudi zgodilo. V tem primeru moraš biti zelo osredotočen, saj je treba – če hočeš biti med najboljšimi – vrh doseči v prvem poskusu. S takšnim pristopom sem šla na steno. Vesela sem, da mi je začrtano tudi uspelo uresničiti.
 

Če bi postavljali vi, bi hoteli, da je najtežji del tekme prav finale?


Čeprav vsi govorijo, da je bil prav na tej tekmi polfinale pretežek, se mi zdi, da so bili balvani dobro postavljeni. Moral si pokazati ali si iz pravega testa ali ne. Prvi je bil težek, drugi najtežji, treba je bilo ohraniti mirno glavo. Jaz bi se kot postavljalka držala svojih načel – če je bil polfinale za večino prezahteven, to ne pomeni, da mora biti finale lahek. Finale na tekmi v Moskvi bi zato postavila malce težje, kot je bil, postavitve v polfinalu pa ne bi spreminjala.
 

Po dveh tekmah imate dve zmagi. Kaj je letos vaš največji plus pri balvanskem plezanju?


V prejšnjih letih pred začetkom sezone nisem bila prepričana v svojo formo. Pred vstopom v letošnjo pa sem se dobro počutila. Res je, da pred prvo tekmo nikoli ne veš, kako so pripravljene tekmice, malo te je strah, malo si navdušen. Moj letošnji plus je mirnejša glava kot v preteklosti. Starejša sem, imam za eno leto več izkušenj, vem, kako delovati na tekmah. Še bolj uživam, kot sem lani.

Sezono v balvanskem plezanju je odprla z dvema zmagama, težavnost, v kateri je vselej blestela, jo še čaka, pomembne korake pa dela tudi v hitrostnem plezanju, ki se mu je v preteklosti posvečala zelo malo. FOTO: AFP
Sezono v balvanskem plezanju je odprla z dvema zmagama, težavnost, v kateri je vselej blestela, jo še čaka, pomembne korake pa dela tudi v hitrostnem plezanju, ki se mu je v preteklosti posvečala zelo malo. FOTO: AFP

 

Ko vas vprašajo, kako vam uspe biti tako dobra, uspešna, kaj odgovorite?


To vprašanje res zelo pogosto slišim. Vedno rečem, da se imam fajn. Drži, moraš trdo trenirati, ves svoj čas vložiti v plezanje, trenirati vse dneve, to je vse res. Ampak če se nimaš ob tem dobro, rezultatov ne bo. Če si na treningih ves čas siten, žalosten, razočaran nad sabo, izgubiš veselje do plezanja in tekme postanejo trpljenje. Treba je uživati, s tem pridejo tudi rezultati.


V Moskvi je bila v finalu še Lučka Rakovec. Mlajšim ste gotovo vzor. Kakšna Janja bi hoteli biti v njihovih
očeh?


Tako kot sta bili Mina (Markovič, op. p.) in Maja (Vidmar) moji vzornici, upam, da sem tudi jaz mlajšim plezalkam. Nadejam se, da me ne ocenjujejo le po rezultatih. Želim si, da bi v meni videli tudi prijetno in skromno dekle, ki uživa v plezanju, osebo, ki zaradi vrhunskih rezultatov ne misli, da je nekaj več od njih, in nekoga, ki se še naprej šali z njimi. Smo prijateljice, kot smo vedno bile. Tudi če mi ne gre, ostanem vesela Janja. Vedno je dobro, ko v finalu nisem edina Slovenka, vesela sem za Lučko. Lepo je deliti to izkušnjo.


Kako pristopate tekmam v hitrostnem plezanju?


Občutek je vedno boljši, v Moskvi sem močno izboljšala svoj čas, pa ne s prav veliko treninga. Boljši občutek imam v smeri, imam naštudirano, samo še nadgraditi je treba, več trenirati in se bo čas še izboljšal. Hitrost pomaga tudi pri težavnosti in balvanih.

Dvajsetletnica je vajena vprašanj o tem, kako je mogoče, da je vseskozi tako dobra in uspešna. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Dvajsetletnica je vajena vprašanj o tem, kako je mogoče, da je vseskozi tako dobra in uspešna. FOTO: Voranc Vogel/Delo


Koliko vam pomagajo treningi z izbrancem Domnom Škoficem? Smučarki Lindsey Vonn in Ilka Štuhec pravita, da se največ naučita, ko trenirata z moškimi.


Strinjam se z njima, raje treniram z moškimi. Večino časa z Domnom vadiva skupaj, včasih je boljši on, včasih jaz. Zdi pa se mi, da ni najbolje, da si ves čas skupaj na treningih, zato pogosto vadiva tudi ločeno – da se ne primerjaš ves čas. Nikoli se pravzaprav ne primerjam z moškimi plezalci, ne rabim se. Pogosto pa pri katerem vidim, da počne nekaj zares dobro in si rečem: Tudi jaz bi rada to naredila! Morda je pri fantih obratno, če dekle bolje pleza, morda jim to ni najbolj všeč. Zato ne trenirava ves čas skupaj, morda to ni dobro zanj, v določeni meri pa je zelo motivacijsko, ker si lahko med sabo poveš, kaj kateri dobro dela in kaj bi lahko izboljšal.


Preselili ste se k Domnu, kako je na Gorenjskem?


Že prej sem veliko časa preživela tam. Lepo je. Hodim tudi domov skorajda vsak teden, kamor je lepo priti, a potem tudi oditi v drugi dom. Malo tu, malo tam.
 

Komentarji: