Pomembno je, da si v šport vpet z dušo in srcem

Viteška panoga sabljanje je strast in konjiček predsednika ŠD Tabor in vodje sabljaške sekcije Aljoše Cetinskega

Objavljeno
16. junij 2019 06.00
Posodobljeno
16. junij 2019 06.00
Sabljanje je dinamičen šport, ki zahteva veliko motoričnih spretnosti. FOTO: ŠD Tabor
Ljubljana - Prvi Slovenec z olimpijskim odličjem Rudolf Cvetko je osvojil srebrno kolajno za avstrijsko reprezentanco leta 1912 v Stockholmu v ekipnem tekmovanju v sabljanju. Dobrih 107 let pozneje se zdi, da je ta šport v Sloveniji ostal prikovan v zgodovini. V Ljubljani pod taktirko zanesenjaškega predsednika ŠD Tabor, vodje sabljaške sekcije in trenerja Aljoše Cetinskega ohranjajo bogato tradicijo, a bi si želeli še več.
 

Športna in širša javnost v Sloveniji sabljanja ne dojema kot panogo z domovinsko pravico. Zakaj?


Vse se začne pri popularizaciji. Sabljanje ima tudi to nesrečo, da je v medijski senci tudi v času olimpijskih iger. Seveda govorim za Slovenijo, ker je v drugih in predvsem velikih državah izjemno priljubljena športna panoga, ki sodi v kategorijo tradicionalnih.


image
Aljoša Cetinski poskuša negovati bogato tradicijo sabljanja v Sloveniji. Foto Jože Suhadolnik


Bi bilo lažje, če bi bili ljudje podrobno seznanjeni s pravili in z raznolikostjo disciplin?


Na vsak način, kdor ne pozna pravil, raje umakne pogled od sabljaških dvobojev. Poznavanje pravil je ključnega pomena za spremljanje. Dolgo traja, da nekoga podučiš, kaj je sablja, meč ali floret, ampak, kdor »pade notri«, bo užival v vsem: v tekmovalnosti in prefinjenih potezah, gibih, dinamiki in taktiki. Hitro bo opazil, da je sabljanje šport, ki od tekmovalca zahteva odlično telesno pripravljenost in številne druge prvine, od popolne zbranosti, tehničnega znanja, premišljenosti, spretnosti, motorike ... V pravem pomenu krepi telo in duha.


Bi lahko imela Slovenija svojega predstavnika na olimpijskih igrah?


Težko, ker so zahtevne že kvalifikacije. Kratkoročno tega ne gre pričakovati, dolgoročno pa le ob večji podpori. Težava je, da sabljanje ni popularen šport in nima številčnejše baze tekmovalcev. Če ni konkurence, je težko vzgojiti uspešne sabljače. Resnici na ljubo, ta trenutek nimamo tekmovalca, ki bi bil sposoben preboja na OI.


Kako razpršen je sabljaški šport po Sloveniji?


Mislim, da že lep čas ni bil tako odlično pokrit v vseh treh disciplinah. Ljubljana, kjer ob Taboru delujejo še SK Ljubljana pod vodstvom mojega prijatelja Jureta Jeze, SK Erazem in SK Olimpija, pri katerem delujejo le veterani, Kamnik, Izola, Velenje, Maribor, Nova Gorica so mesta, kjer se trudimo negovati sabljaški šport. V številkah to pomeni, da imajo vse kategorije skupaj do 50 registriranih tekmovalcev. Klubi zelo dobro delujejo, za razvoj športa je pomembno, da tudi krovna panožna organizacija sledi klubom.


Kakšen status ima sabljanje pri Olimpijskem komiteju Slovenije?


Uvrščeno je bilo v prvo kategorijo športov, kar nam omogoča nekoliko boljše razmere. Toda v seštevku je naš šport podhranjen na vseh ravneh, zato je težko preskočiti nekaj tekmovalnih razredov ter se meriti z večjimi in boljšimi. Naša osnovna baza v mlajših kategorijah niti ni tako majhna, toda razvoj nadarjenih sabljačev se ustavi prav takrat, ko bi morali prestopiti v višji razred. Prehod med člane se upočasni ali ustavi, ker tekmovalci nimajo ustrezne podpore. Njegovemu razvoju ne moremo slediti na klubski ali reprezentančni ravni, ker je premalo denarja za trenerje, ker imamo slabo infrastrukturo in ker je nasploh preveč odrekanja. Tega si mlad človek ne more privoščiti, razen, če gre tako rekoč za družinski projekt ali če si zagotovi ekskluzivnega pokrovitelja. Kar pomeni, da bi treniral v tujini. Potrebovali bi vsaj enega profesionalnega trenerja na ravni krovne organizacije.


Kaj lahko opravite »sabljači«, da šport dvignete na višjo raven in ga približate ljudem?


Slovenski šport je ustrojen tako, da je vsaka športna zveza močna in vplivna toliko, kot je močan in vpliven ter politično ustrezen njen predsednik. Če ima vpliv in je maksimalno predan panogi, potem je veliko lažje. Zelo pomembno je, da je v šport vpet z dušo in srcem, da je entuziast. To še posebej velja za manjše in neuveljavljene panoga, kot je naša. Vsi skupaj moramo biti bolj prodorni, drzni in si upati več.


Kako ta ideal deluje na lokalni ravni?


V našem društvu in klubu se trudimo, kolikor se je mogoče. Sem zagovornik zanesenjaštva in prostovoljstva, toda takšnih ljudi je vedno premalo. Primanjkuje tudi profesionalcev ali honorarnih sodelavcev, ker denarja ni dovolj. Naše društvo je samostojno, znotraj pa delujejo različne sekcije. Na primer, Tabor je bil prvi slovenski ponudnik fitnesa. Smo na prostem trgu in sredstva pridobivamo iz naše ponudbe, od najemnikov in organizacije prireditev. Škoda, da smo izgubili odbojko, ki je bila nekoč zaščitni znak Tabora. Seveda je treba vedeti, da Tabor ni pod okriljem MO Ljubljana, zato je pretežno odvisen od lastnih denarnih sredstev, od pomoči ljudi in njihove pripadnosti, lokalne skupnosti. Vpetost v okolje je za nas zelo pomembna in ključnega pomena, da lahko obstajamo, in mislim, da nam kar dobro uspeva. Ljudje so prepoznali, da se trudimo, da smo pripadniki te skupnosti in da jim ponujamo veliko. Društvo je stičišče, na katerem se ljudje družijo. Ker smo samostojni, lahko uveljavljamo ali uresničujemo svojo vizijo. Poskušamo ohranjati sokolski duh in nismo izključno usmerjeni v komercializacijo. Je pa res, da zadnja leta tako rekoč vse, kar prislužimo, vlagamo v stavbo, izboljšujemo infrastrukturo.


Je sabljanje drag šport ali konjiček?


Ni, začetni vložek v opremo znaša približno 300 evrov, potem razen vadnine oziroma za obrabo opreme ni drugih stroškov. Njegova prednost je, da je lahko vrhunski rekreativni šport. Prav rekreativno dejavnost želimo krepiti in imamo veliko skupino rekreativnih sabljačev. Na tekmovalni ravni imamo v šestih kategorijah približno 70 tekmovalcev, z rekreativci pa sabljaška sekcija šteje 120 članov.

image
FOTO: ŠD Tabor