Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Kolesarstvo

Maraton Franja: goni, jej, pij, trpi in uživaj

Kolesarski praznik je na slovenske ceste privabil 5188 kolesark in kolesarjev ter nešteto navijačev.
Že prvi kilometri velikega maratona Franja po ljubljanskih ulicah so neizprosno hitri. FOTO: Jože Suhadolnik
Že prvi kilometri velikega maratona Franja po ljubljanskih ulicah so neizprosno hitri. FOTO: Jože Suhadolnik
11. 6. 2023 | 20:45
12. 6. 2023 | 13:00
9:00

Številne množične športne prireditve po svetu so najprej zaradi pandemije covida-19, nato pa še zaradi zaostrenih gospodarskih razmer zašle v krizo, nekatere so tudi poniknile. To nikakor ne velja za maraton Franja, ki je ta konec tedna dokazal, da je še kako živ. Kaj živ, v vrhunski formi je. 42. Franja je bila spet praznik brez primere, ki je na slovenske ceste privabil 5188 kolesark in kolesarjev. Navijačev ob cestah nismo šteli, se pa pred vojsko podpornikov Franje lahko skrije tudi Planica.

»Ne hodim na te masovke, to me ne zanima več,« je mantra številnih ljubiteljskih kolesarjev, ki so v svojih »karierah« pregrizli že nešteto kilometrov in tudi številne Franje. Tudi dobrih stvari se je mogoče naveličati, vendar ne vedo, kaj zamujajo, ker jih ni več zraven. Franja ni samo nedelja in ni samo veliki in mali maraton, ki sta, roko na srce, pravi dirki za kolesarje, ki nikoli niso postali profesionalci – no, pa tudi za tiste, ki so to nekoč bili –, Franja je tudi sobota z družinsko-šolskim maratonom, preizkušnjo za najmlajše in barjanko.

Na sobotnih prireditvah maratona Franja se ljubezen do kolesarstva prenaša iz roda v rod. FOTO: Jože Suhadolnik
Na sobotnih prireditvah maratona Franja se ljubezen do kolesarstva prenaša iz roda v rod. FOTO: Jože Suhadolnik

In tu se morda skriva prava srž praznika, da na njem ne nastopajo le pravi in namišljeni dirkači, temveč da največji slovenski kolesarski praznik skrbi za svoj podmladek. To so dogodki, na katerih gre slovensko kolesarstvo iz roda v rod in so za kolesarke in kolesarje, ki so tudi starši, postali že del železnega repertoarja Franje. Tako je tudi pri nas – mlajše hčerke sicer nikakor ne morem spraviti na kolo (čaka me globok premislek, kaj sem storil narobe), starejša pa za nobeno ceno ne zamudi Franje. Že od četrtega leta starosti, ko sva šla prvič skupaj na otroško preizkušnjo, ki je nekaj let kasneje za naju postala družinsko-šolski maraton. Letos sva imela v načrtu barjanko, a je čez deževno leto premalo presedela na kolesu za več kot 70 kilometrov poganjanja pedal.

Tako sva bila spet družinska in že izkušena udeleženca, ki sta nekajkrat prevozila tako staro traso iz BTC v Domžale in nazaj, ki se vrača prihodnje leto, kakor novo s Kongresnega trga do obronkov Ljubljanskega barja in nazaj v središče mesta. Raven organizacije v ekipi direktorja maratona Gorazda Penka nikoli ni bila vprašanje, po treh zmagah na Vuelti, dveh na Touru in še eni na Giru pa je tudi Slovenija dozorela za takšno prireditev. Udeležencev, ki so prišli le po brezplačne napolitanke, ni bilo več zaznati, tudi vse manj »sončkov« je bilo na cesti, ki si jim mame ne upajo povedati, da z vijuganjem po cesti povzročajo padce drugih kolesark in kolesarjev.

Barjanka je letos na 72 kilometrov dolgo traso po Ljubljanskem barju privabila rekordnih 487 kolesark in kolesarjev. FOTO: Jože Suhadolnik
Barjanka je letos na 72 kilometrov dolgo traso po Ljubljanskem barju privabila rekordnih 487 kolesark in kolesarjev. FOTO: Jože Suhadolnik

Brez nekaj nesreč ni šlo, a je bila kljub temu Franjina sobota en velik užitek, kolesarska nirvana v družbi najbližjih, ki mora za vedno ostati del Franje.

Ljubljanski ulični boji

Na drugem koncu širokega Franjinega spektra je veliki maraton, veliki finale. Lahko se ga lotiš v družbi, kar je zelo priporočljivo, a z najtežjimi trenutki se moraš spoprijeti sam. Začnejo pa se malodane takoj po startu, na katerem nas je bilo vseh 1180 udeleženk in udeležencev dodobra motiviranih in glasbeno ogretih. Ostrejši ritmi Big Foot Mame in Rage Against the Machine so dvignili adrenalin, da ne bi vsi pobesneli, preden bi se zapeli v pedala, je zaplesala Zemlja, ritem vrtenja pedal je dala Golica. Še prej je množico na Ameriški aveniji prek videonagovora pozdravil Tadej Pogačar, ki je nekoč kot Rogov mladinec žulil kilometre Franje. Če je on lahko dvakrat zmagal na Touru in letos še na dirki po Flandriji, bomo mi že pregrizli teh 156 kilometrov.

Pa ni vse tako samoumevno, to dojameš že, ko s Šmartinske ceste zaviješ na Kajuhovo. Tu se začnejo ljubljanske kolesarske ulične bitke. Če želiš kolesariti v spodobno hitri skupini, moraš iti na vso moč. Pravzaprav je to drugi najzahtevnejši del Franje, še preden prideš skozi Aškerčevo do Tržaške, srce razbija, pečejo pljuča in noge, glava te sprašuje, kaj se greš. In zastrašujoče je tudi, saj leti od 40 do 50 kilometrov na uro, na cesti se drenja več kot tisoč kolesarjev in nekje mora zmanjkati prostora. Tako je nekje pred Verdom počilo na levi strani ceste, s kolutnimi zavorami in nekaj spretnosti je bilo mogoče ostati na kolesu. Vendar se je sprednji del skupine odpeljal in lov za njo ni tako preprost kot ob spremljanju Pogačarja ali Primoža Rogliča, ki se po tehničnih ali drugih težavah na dirkah meni nič tebi nič v hipu vrneta v ospredje.

Ob cestah Franje je navijalo staro in mlado. FOTO: Jože Suhadolnik
Ob cestah Franje je navijalo staro in mlado. FOTO: Jože Suhadolnik

Vsak takšen pospešek je en izstreljeni naboj in ljubiteljski kolesarji imamo v nogah omejeno količino streliva, ki ga je treba za Franjo brez prevelikih muk pravilno razporediti čez traso.

Navijači kot na dirki
po Flandriji

Prehiter začetek odnese vse te računice, kot tudi prehranski plan, da bom tokrat skrbno vnašal kalorije in sladkorje, kot nas je to nekoč učila Nada Rotovnik Kozjek. Še nikoli nisem vase dal toliko kolesarskih gelov kot tokrat, a dinamita v nogah ni bilo. V klanec eno samo trpljenje, najprej na Vrhniškem klancu, kjer sem imel čast, da me je po rami potrepljala in spodbudila najboljša slovenska kolesarka Urša Pintar in odbrzela naprej. Toliko o močnejših in šibkejših spolih.

Na kolesu ni druge izbire kot sprijaznjenje z realnostjo, drugače ne prideš v enem kosu do cilja. Ko to storiš, tudi začneš uživati v Franji. Ko ubereš tempo, ki ga zmoreš, opaziš, da te spodbuja na tisoče navijačev. Franja je slovenska dirka po Flandriji, Vrhnika, Logatec, Godovič, Idrija, Cerkno – množice so nepregledne, veselica zagotovljena. Veliko jih prileze tudi na Kladje, ki je bilo zaradi praznih nog najtežje doslej. Kaj mi je tega treba, stopil bom s kolesa, sem razmišljal, ko sem vrtel podobna prestavna razmerja kot Roglič na poti do zgodovinske zmage na nekajkrat bolj strmih Višarjah.

Mogoče bi to tudi storil, če na vsakem metru klanca ne bi bilo navijačev, ki bi bili priče moji kolesarski sramoti. Bolje biti zadnji kolesar kot pešec s kolesom – in je šlo čez še en vzpon na Kladje.

Hvala, grmadarji

Fenomen kolesarskih vzponov je, da na trpljenje na poti pozabiš v trenutku, ko si na vrhu. Meni so se vremena zjasnila predvsem, ko sem tam videl kolesarje ljubiteljskega kluba Grmada. Z njimi je vedno vozil moj kolesarski prijatelj Christian, ki me je vsako leto vabil, naj na Franji izkoristim njihovo zavetrje, če se bomo ujeli na trasi. Njega letos zaradi grdega padca in poškodbe ni bilo zraven, a sem z odprtimi rokami sprejel povabilo.

Samo na maratonu Franja imajo ljubiteljski kolesarji enako navijaško podporo kot profesionalci. FOTO: Jože Suhadolnik
Samo na maratonu Franja imajo ljubiteljski kolesarji enako navijaško podporo kot profesionalci. FOTO: Jože Suhadolnik

Več kot deset se jih je postavilo na čelo skupine, šlo je hitro in varno, tako je običajno, če med kolesarji vlada sloga. Kot bi trenil, je bila tu Škofja Loka s še enim že tradicionalnim navijaškim vrhuncem Franje. Tu so grmadarji zavili na okrepčevalno postajo, nisem imel časa, da bi se jim zahvalil na cesti, zato bom to storil tukaj: Hvala, grmadarji!

Ostalo je dovolj moči, da sem tudi brez njih našel pot do cilja. Na hmeljevi rehidraciji so nato prijetno utrujene kolesarske glave ugotavljale, da je bila to zelo naporna, vendar tudi ena najlepših Franj. Z nami je modroval tudi eden od ustanoviteljev maratona Tone Fornezzi - Tof, ki nam je dal motivacijo za prihodnje leto. Če bo on vozil na Franji pri 90 letih …

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine