Dončićev šov ni skril razpok, zdaj bi prav prišel kakšen kilogram več

Le najbolj optimistični navijači so v petek v Stožicah pričakovali zmago nad aktualnimi svetovnimi prvaki, Luka Dončić gor ali dol. Bojevitosti prvemu zvezdniku, ki si je že debelo uro pred začetkom tekme vzel čas in potrpežljivo podpisoval drese ter delil avtograme, ne gre očitati, manjka pa mu pravi tekmovalni ritem. Po dobrih 20 minutah je tekmo končal z 19 točkami, lahko bi jo tudi prej, če mu sodniška trojka ne bi pogledala skozi prste. Poraz z 89:103 je zaskrbljujoč predvsem zaradi vrzeli, ki je zevala pod slovenskim obročem.

Sani Bečirović: Niti ne vem, zakaj sem moral oditi. Dogovor je bil drugačen ...

Višina in telesna moč ne bosta slovenska aduta, selektor Aleksander Sekulić mimo nabora igralcev, ki so mu na voljo, ne more. Uvodne tekme je vedno potrebno vzeti z rezervo, blamaža se je denimo dogodila tudi Belgijcem, ki so za skoraj 50 točk izgubili proti Finski, četudi nikakor ne sodijo med košarkarske avtsajderje. V igri slovenske izbrane vrste je neprijetno presenetila nepripravljenost na agresivno nemško obrambo, čeprav naj bi prav to bili glavni odliki v slovenski igri: igra na nož brez žoge in nato hiter ritem v napadu. »Ko pogledam statistiko, smo lahko še veseli, da razlika ni bila višja,« tudi Sekuliću ni bilo do smeha.

Pravega atletskega skakalca v izbrani vrsti preprosto ni, a Nemčija v svojih vrstah nima pravega zvezdniškega centra, pa je skok v Stožicah vseeno dobila s kar 46:28. »Imeli so 20 skokov v napadu, zato so tretjino točk dosegli po drugih akcijah in to bomo zagotovo morali popraviti. Tekma je sestavljena iz obdobij vzponov in padcev, bilo je kar nekaj dobrih stvari, a so bili padci prehudi. Predvsem pa se moramo boriti vseh 40 minut, košarka se ne igra le četrtino ali dve. Ohraniti moramo intenzivnost skozi celo srečanje, če želimo biti zraven,« svoje varovance opozarja selektor.

Igral je do sredine tretje četrtine, čeprav je že sredi drugega dela igre dobil četrto osebno napako. Če bi bila to tekma na nevtralnih tleh, bi bržkone že pred polčasom obsedel s peto.

Tokrat ni bilo treba biti košarkarski genij, da bi videl, v katerem grmu tiči zajec. Slovenci pod obročem preprosto niso bili dovolj robustni, na začetku tekme je še šlo, ko jih je reševala tudi sodniška trojka (ta si za vodenje tekme zasluži skromno oceno, dosodili so kar 66 osebnih napak, tudi tehnični glavnima zvezdnikoma Franzu Wagnerju in Dončiću - na prijateljski tekmi?) in ko Nemcem še ni stekel met iz igre. Do polčasa je Slovenija držala priključek, nato je nekajkrat zavrela kri, domači reprezentanci je popustila zbranost in ko je Luka sredi tretje četrtine dokončno sedel na klop, je bila zgodba o slovenskem odporu končana.

»Težko je oceniti takšno tekmo ... Pričakovali smo, da bo težko, a ta skok zagotovo moramo popraviti, preprosto moramo biti boljši. Narediti bomo morali vse, da bolje zapiramo prostor in pustimo, da žoga pade na tla, preden jo poberemo, v zraku se s telesno močjo tekmecev preprosto ne moremo kosati,« se Aleksej Nikolić zaveda težav in dodaja: »Na tak način je nemogoče igrati, v obrambi smo igrali dobro, a če potem ne končaš akcije s skokom, to jemlje energijo, ostali pa smo tudi brez možnosti, da razvijemo našo hitro igro.« V prvi četrtini je še bilo nekaj Dončićevih značilnih podaj prek celega igrišča, nato je bilo hitre igre vedno manj, Slovenci so se reševali z meti od daleč in prostimi meti, a to ni recept, ki bi dolgoročno prinašal uspeh.

Tekmo sta si skupaj ogledala predsednik košarkarske in nogometne zveze Matej Erjavec in Aleksander Čeferin.

Poraz ni katastrofalen, domača reprezentanca je še daleč od tekmovalnega ritma, manjkajo tudi avtomatizmi v igri. »Jaz sem prišel s kavča, počival sem še pred novo sezono, ko sem dobil klic selektorja, nisem niti za trenutek razmišljal. Deset let me ni bilo zraven, v tem času smo se s fanti malo odtujili, igramo v različnih klubih in na igrišču še iščemo način, kako igrati drug z drugim. Jaz tudi telesno še potrebujem nekaj težkih treningov,« pojasnjuje Alen Omić, ki je na začetku tekme dobil glasen aplavz polnih tribun.

Slovenci bodo imeli priložnost za revanšo že jutri, ko se bosta petkova tekmeca pomerila še v Mannheimu (17.30). »Prav bi nam prišel še kakšen centimeter, pa tudi kakšen kilogram več,« ne skriva selektor. Po mesecu dni, ki je minil ob pogovorih o novem režimu treninga, telesni teži in kondicijski pripravi je prava ironija, da zdaj reprezentanca pogreša težkokategornike. Kako jih šele bo, ko jim bodo pod košem v oči zrli Giannis Antetokounmpo, Nikola Jokić, Kristaps Porzingis ali Jonas Valančiunas ...

Alen Omić je po malo manj kot 10 letih znova zaigral za Slovenijo.