V nadaljevanju preberite:

Pred 20 leti je danes 44-letni nekdanji reprezentant Sani Bečirović začel svojo veliko vrnitev po poškodbi kolena, ko je skoraj izgubil nogo. Življenje ga je preizkušalo. Večkrat. Jemalo in dajalo. Sani pa je bil kot mačka: vsakič je pristal na nogah. Večina bi odnehala, on ni. Zato je s pokončno glavo, a s precej grenkobe letos zapustil Atene. Nov dom in karierni izziv je našel v Rusiji.

Kako ste prišli v Rusijo?

Po naključju. S trenerjem Zenita Aleksandrom Sekuličem sva bila pogosto v stiku. Tudi letos. Omenil je, da njegov klub išče športnega direktorja. Ker me je zadeva zanimala, je omenil moje ime. Poklical me je generalni menedžer kluba Alexander Tserkovny. Sledil je sestanek z upravo kluba in nadzornim odborom. Našli smo skupen jezik.

Atene so tudi sinonim za pričakovanja, pritiske.

Tu se pritiski podeseterijo. To niso le pritiski uprave ali predsednika, tu so tudi navijači in mediji.

Ste kdaj spraševali, kaj vam je tega treba?

Nikoli. Večji kot je bil pritisk, večji je tudi izziv. Saj so se našli zlobni jeziki in govorili, kaj ti je treba v Panathinaikos. Za mano sta dve izjemni leti v Atenah, kjer smo izvrstno sodelovali. Hvaležen sem vsem, ki so mi stali ob strani in mi izkazali zaupanje, ki sem ga vrnil na najboljši možni način. To pa so lovorike, ki so bile pripeljane v klubsko vitrino v času mojega kadrovanja. Postali smo prvaki evrolige, osvojili smo državni in pokalni naslov. Spomnim se, kako sva oba s predsednikom Panathinaikosa razmišljala, kaj bi dala, da osvojimo evroligo. Že takrat sem mu dejal, da ob kančku sreče to lahko storimo v treh letih. Sreča je hotela, da nam je uspelo v prvi sezoni. Ne pozabimo, da Panathinaikosa 12 let ni bilo na zaključnem turnirju četverice, zdaj je tam igral dvakrat zapored. Letos smo imeli tudi smolo: poškodba Lesorta nas je ogromno stala. Če bi bil Mathias 100-odstotno nared, bi bilo na F4 letos verjetno drugače.