Jan Oblak, zgled naj bo Gianluigi Buffon!
Bo slovenska nogometna reprezentanca pod taktirko selektorja Tomaža Kavčiča prvo tekmovalno tekmo igrala 6. septembra proti Bolgariji tudi z enim od najboljših vratarjev na svetu?
Odpri galerijo
Jan Oblak je bil v minuli sezoni že tretjič zapored najboljši vratar španskega prvenstva.
Foto Tomi Lombar/Delo
Gianluigi Buffon je svojo prvo tekmo v vlogi uradnega kapetana izpeljal v starosti 33 let (9. februarja leta 2011 proti Nemčiji) in po tem, ko se je upokojil Fabio Cannavaro. Dotlej je imel od leta 2008 status rezervnega kapetana. Reprezentančno pot je sklenil z 80 tekmami v vlogi kapetana.
Kratek uvod s predstavitvenim opisom legendarnega italijanskega vratarja je, dragi bralci, namenjen za boljše razumevanje politike in hierarhije v reprezentančnih selekcijah. Predvsem slovenske reprezentance, ki bo čez dobre štiri tedne, 6. septembra, vstopila v novo tekmovalno obdobje in prvo pod taktirko selektorja Tomaža Kavčiča. Uvodni tekmec v ligi narodov v Stožicah bo Bolgarija.
Slovenija že ima kapetana. Po upokojitvi Boštjana Cesarja si je trak prislužil najstarejši mož v Kavčičevi selekciji, 32-letni Bojan Jokić. Kako je prišel do vloge, s katero si posameznik v moštvu prisluži posebno čast, a tudi odgovornost, je stvar selektorja, igralcev in utečene politike. Kot mi je znano, je imel Kavčič več kandidatov, Bojan je bil na vrhu njegovega seznama. Nazadnje je član ruskega prvoligaša Ufe z več kot desetletno kariero v tujini in kot še edini preostali član zadnjega rodu, ki se je uvrstil na velika tekmovanja na SP v Južni Afriki leta 2010, dobil bolj ali manj soglasno podporo med mlajšimi kolegi v reprezentanci. Mimogrede, v kvalifikacijskih tekmah za evropsko ligo proti Domžalam je Kranjčan in tudi kapetan ruskega moštva pokazal, da kljub občasnim neprepričljivim igram za Slovenijo niti približno še nima resnega izzivalca med slovenskimi igralci.
Zahtevnejšega in neprijetnega tekmeca (kolega) ima Jokić v reprezentanci. Njegov izbor za kapetana ni bil po godu vsaj enemu članu. Jan Oblak od trenutka, ko je Kavčič prevzel vajeti reprezentance in porazdelil vloge, ni še stal v slovenskih vratih kot št. 1. Razlogi za prelaganje Oblakovega nastopa pod Kavčičevo taktirko – zanimivo je, da je Jan prav z njegovo pomočjo preskočil dva selekcijska razreda, ko je postal št. 1 selekcije do 21 let – so bili lahko tudi objektivni, toda ni treba biti posebno pozoren poznavalec reprezentančnega utripa (tu in tam marsikaj tudi uide iz slačilnice), da bi videl, da je še vedno mladi 25-letni Škofjeločan užaljen, ker mu selektor ali soigralci niso namenili kapetanskega traku.
Najboljši vratar španske lige in eden od najboljših na svetu je pred tekmovalnim debutom Kavčičeva in slovenska težava št. 1. Nihče in niti selektor ne ve, kako se bo Atleticov vratar odzval in ali bo sploh sprejel selektorjevo vabilo. Od kod in zakaj takšna drža vratarja, ki je veljal za skromnega in tihega fanta (prav nič ne bi bilo narobe, če bi tu in tam ter za slovenske medije kdaj govoril in povedal več) ter naj bi s svojim zgledom predanega športnika, ki se je z delavnostjo, neizmernim talentom in tudi značajem bojevnika prebil v nogometni »crème de la crème«, je že nekaj časa tema pogovorov v nogometnih krogih.
Buffon je dejal, da mora biti vratar mazohist in egocentrik – ker, kdo drug kot vratar lahko izbere službo, o kateri je edino znano, da bo prejemal gole, česar pa si nihče ne želi. Osebna izkaznica slovitega Italijana ni brezmadežna, toda razkriva izjemno močno osebnost in pametnega moža, ki si ni drznil dregniti v ustaljeno reprezentančno hierarhijo. Strpno je čakal in dočakal, da je šel v zgodovino kot italijanski rekorder po številu nastopov in v vlogi kapetana. Azzurrom je poveljeval samo eno tekmo več od Cannavara.
Pa še osebno mnenje: Iz praktičnih, ampak resnično iz praktičnih razlogov, kapetan v slovenski reprezentanci (še) ne more biti vratar.
Kratek uvod s predstavitvenim opisom legendarnega italijanskega vratarja je, dragi bralci, namenjen za boljše razumevanje politike in hierarhije v reprezentančnih selekcijah. Predvsem slovenske reprezentance, ki bo čez dobre štiri tedne, 6. septembra, vstopila v novo tekmovalno obdobje in prvo pod taktirko selektorja Tomaža Kavčiča. Uvodni tekmec v ligi narodov v Stožicah bo Bolgarija.
Slovenija že ima kapetana. Po upokojitvi Boštjana Cesarja si je trak prislužil najstarejši mož v Kavčičevi selekciji, 32-letni Bojan Jokić. Kako je prišel do vloge, s katero si posameznik v moštvu prisluži posebno čast, a tudi odgovornost, je stvar selektorja, igralcev in utečene politike. Kot mi je znano, je imel Kavčič več kandidatov, Bojan je bil na vrhu njegovega seznama. Nazadnje je član ruskega prvoligaša Ufe z več kot desetletno kariero v tujini in kot še edini preostali član zadnjega rodu, ki se je uvrstil na velika tekmovanja na SP v Južni Afriki leta 2010, dobil bolj ali manj soglasno podporo med mlajšimi kolegi v reprezentanci. Mimogrede, v kvalifikacijskih tekmah za evropsko ligo proti Domžalam je Kranjčan in tudi kapetan ruskega moštva pokazal, da kljub občasnim neprepričljivim igram za Slovenijo niti približno še nima resnega izzivalca med slovenskimi igralci.
Zahtevnejšega in neprijetnega tekmeca (kolega) ima Jokić v reprezentanci. Njegov izbor za kapetana ni bil po godu vsaj enemu članu. Jan Oblak od trenutka, ko je Kavčič prevzel vajeti reprezentance in porazdelil vloge, ni še stal v slovenskih vratih kot št. 1. Razlogi za prelaganje Oblakovega nastopa pod Kavčičevo taktirko – zanimivo je, da je Jan prav z njegovo pomočjo preskočil dva selekcijska razreda, ko je postal št. 1 selekcije do 21 let – so bili lahko tudi objektivni, toda ni treba biti posebno pozoren poznavalec reprezentančnega utripa (tu in tam marsikaj tudi uide iz slačilnice), da bi videl, da je še vedno mladi 25-letni Škofjeločan užaljen, ker mu selektor ali soigralci niso namenili kapetanskega traku.
Najboljši vratar španske lige in eden od najboljših na svetu je pred tekmovalnim debutom Kavčičeva in slovenska težava št. 1. Nihče in niti selektor ne ve, kako se bo Atleticov vratar odzval in ali bo sploh sprejel selektorjevo vabilo. Od kod in zakaj takšna drža vratarja, ki je veljal za skromnega in tihega fanta (prav nič ne bi bilo narobe, če bi tu in tam ter za slovenske medije kdaj govoril in povedal več) ter naj bi s svojim zgledom predanega športnika, ki se je z delavnostjo, neizmernim talentom in tudi značajem bojevnika prebil v nogometni »crème de la crème«, je že nekaj časa tema pogovorov v nogometnih krogih.
Buffon je dejal, da mora biti vratar mazohist in egocentrik – ker, kdo drug kot vratar lahko izbere službo, o kateri je edino znano, da bo prejemal gole, česar pa si nihče ne želi. Osebna izkaznica slovitega Italijana ni brezmadežna, toda razkriva izjemno močno osebnost in pametnega moža, ki si ni drznil dregniti v ustaljeno reprezentančno hierarhijo. Strpno je čakal in dočakal, da je šel v zgodovino kot italijanski rekorder po številu nastopov in v vlogi kapetana. Azzurrom je poveljeval samo eno tekmo več od Cannavara.
Pa še osebno mnenje: Iz praktičnih, ampak resnično iz praktičnih razlogov, kapetan v slovenski reprezentanci (še) ne more biti vratar.
