Domžalčani pred 40 leti doživeli krst v prvi ligi

Hitro so minila štiri desetletja, zlati rod domžalskih nogometašev, ki so klub vpisali na slovenski prvoligaški zemljevid, se je zato srečal v restavraciji Pri Zlati kaplji. Skoraj 30 jih je prišlo na slavnostno večerjo, prijetno druženje in obujanje spominov. Sezoni 1984/85 in 1985/86 sta bili zgodovinski, odtlej je domžalski nogomet močno napredoval.

Darko Gognjavec je bil predsednik NK Domžale v prelomnem obdobju v nekdanji Jugoslaviji. FOTO: Rok Tamše

V drugem kakovostnem razredu Republike Slovenije, ki je bil razdeljen v dve skupini, so imeli Domžalčani leta 1984 za sabo hud boj za obstanek v območni članski ligi-zahod. »Strnili smo vrste, se temeljito pogovorili in sprejeli določene sklepe, ki smo jih tudi uresničili. Klub smo finančno stabilizirali, okrepili trenerski kader in člansko moštvo. Niti v sanjah pa nismo pričakovali, da se bomo borili za prvo mesto. Nekaj tekem pred koncem sezone smo spoznali, da imamo lepe možnosti za napredovanje, zato smo se dodatno okrepili. Med drugim smo aktivirali Nikolo Jovanovića, ki je nekdaj igral za Crveno zvezdo in Manchester United. V klub smo vrnili svoje fante, ki so igrali za kamniški Stol, pa še nekatere druge iz okoliških klubov. Na koncu nam je uspelo, sledila je veselica, ki je trajala do jutra,« se spominja takratni predsednik kluba Darko Gognjavec. V 12-članski ligi so Domžale za zmagoslavje zbrale 32 točk, dve več od Ljubljane in Stola iz Kamnika.

Skupina nekdanjih nogometašev Domžal z današnjim predsednikom kluba Stanetom Oražmom (stoji peti z leve). FOTO: Osebni arhiv

Izjemen pečat uspehu je dal trener Dimitrije Srbu, legendarni branilec Olimpije, ki je odlično povezal ekipo. Zapustil nas je aprila 2017 v 77. letu starosti. Eden od najboljših igralcev je bil vezist Jože Kuprivec, ki je prišel iz Slovana. »Imeli smo zelo močno ekipo, bilo je več kakovostnih igralcev iz Ljubljane, Kranja in Medvod. Uživali smo na treningih in tekmah, bili smo dobra klapa. Ob tem smo premogli kar nekaj talenta. Če bi takrat toliko in tako kakovostno vadili, kot to danes počnejo prvoligaši, bi bili zagotovo v vrhu. Trenirali smo ob službi dvakrat ali trikrat na teden,« je pojasnil Kuprivec in o šefu povedal: »Srbu je bil odličen trener. V igri mi je dal proste roke, svetoval mi je, naj se ne vračam v obrambo in izgubljam energije. Moja naloga je bila, da razigravam moštvo in dosegam gole, predvsem iz drugega plana.«

Skupina nekdanjih nogometašev Domžal z današnjim predsednikom kluba Stanetom Oražmom (stoji peti z leve). FOTO: Osebni arhiv

Proračun kluba je znašal 300.000 nemških mark

Po besedah Gognjavca je proračun kluba znašal 300.000 takratnih nemških mark. »Več kot polovico proračuna smo zagotovili s prostovoljnim delom, prirejali smo veselice, tombole, turnirje v malem nogometu. Imeli smo nekaj prostovoljcev, ki so ogromno naredili za klub. Po vstopu v prvo ligo smo se še dodatno okrepili in imeli srečno roko pri izbiri igralcev. Z lahkoto smo osvojili 7. mesto v premierni sezoni med slovensko elito,« pravi tedanji prvi mož kluba.

Jože Kuprivec je bil vrsto let eden vodilnih igralcev Domžal FOTO: Rok Tamše

Domžale je na prvoligaški sceni okrepil tudi Boštjan Dobrovoljc, pobudnik spominskega srečanja. »To je bilo romantično obdobje v nogometu. Vsi igralci smo bili iz Ljubljanske kotline. Mnogi, med njimi je tudi moj sin Gaber (deset let igral za Domžale, zdaj je član Radomelj; op. p.), radi pripomnijo, da je bila slovenska liga takrat tretjerazredno tekmovanje. Res je, a to je bilo v 20-milijonski državi, kjer smo imeli prvo in dve skupini druge zvezne lige. Konkurenca je bila neprimerno večja, tako da je bil naš uspeh celo večji, kot je današnja uvrstitev v 1. slovensko nogometno ligo,« je prepričan Dobrovoljc.

Boštjan Dobrovoljc se je Domžalam pridružil v njihovi premierni sezoni na prvoligaški sceni. Foto Rok Tamše

Seveda niso igrali za sendvič in pivo. Vsi pohvalijo odlično organiziranost kluba, nekaterim igralcem so uredili zaposlitev, drugim štipendije, kapnilo je nekaj honorarja, ob uspešnih igrah se je še nekaj nabralo od premij za osvojene točke. V krstni sezoni v republiški ligi so se pomerili tudi z Olimpijo in Mariborom, ki sta izpadla iz 2. jugoslovanske lige-zahod. »Prehoda v prvo ligo praktično nisem občutil, saj sem z Bučarjem in Pavliničem v Domžale prišel iz Slovana, kjer smo že vadili na višji ravni. Igrali smo tudi proti Olimpiji, ki je bila premočna, z Mariborom pa smo se kar enakovredno kosali. Spomnim se remija v Ljudskem vrtu, ko sem tudi dosegel gol za 1:1,« ponosno razkrije Kuprivec.

Moštvo Domžal v sezoni 1985/86, ko je prvič igralo v 1. slovenski nogometni ligi; stojijo z leve: trener Božidar Džaferović, Bukovec, Majce, Sivko, Stanko, Medved, Pavlinič, Lovrič, Štucin; čepijo z leve: Kovač, Hribar, Balantič, Kožar, Zaviršek, Rozman, Murnik, Dobrovoljc. Foto Arhiv NK Domžale

Bojan Bučar je dve sezoni nosil dres Domžal, nato ga je pot vodila v Avstrijo. »Počutil sem se zelo dobro, tu je bilo prijetno nogometno okolje z zvestimi navijači. Mesto je dihalo s klubom, gledalcev je bilo celo več kot zdaj. Srbu je bil zanimiv trener, razumel je nogomet, izjemna je bila njegova taktična priprava na tekmece. Spomnim se tekme z Olimpijo za Bežigradom, ki se je končala z izidom 2:2. Za Domžale sem dosegel oba zadetka, za Olimpijo pa Primož Gliha prav tako dva,« je po svoji zakladnici spominov pobrskal Bučar.

Nekdanje ase Domžal, ki so spisal izjemno poglavje v zgodovini kluba, je obiskal tudi sedanji predsednik Stane Oražem (prvi z leve). Foto Rok Tamše