Srečko Katanec: Tudi Slovenci bi se lahko kaj naučili od Iračanov

Nekdanji slovenski selektor zavihal rokave v Iraku, s katerim meri na svetovno prvenstvo 2022. »Z vsakim se lahko stepemo.«
Fotografija: Srečko Katanec je prisegel zvestobo Iraku lanskega 3. septembra v Bagdadu. FOTO: AFP
Odpri galerijo
Srečko Katanec je prisegel zvestobo Iraku lanskega 3. septembra v Bagdadu. FOTO: AFP

V zadnjih štiridesetih letih nemara nihče ni z uspehi zaznamoval slovenskega nogometa močneje kot nogometaš in trener Srečko Katanec. Tudi v Iraku, kamor ga je zvabila ponudba za delo tamkajšnje nogometne zveze, je postal prepoznaven obraz in selektor, s katerim država na tleh nekdanje Mezopotamije odkrito meri na Katar 2022, torej mundial v neposredni soseščini. Prav Irak je bil na minulem azijskem prvenstvu najbližje poznejšemu prvaku Katarju.
 

Turnir v Združenih arabskih emiratih so tedaj podrobno – povečini prav zavoljo vas na čelu Iraka – spremljali tudi Slovenci. Ste čutili to zanimanje rojakov?

Priznam, da sem se izključil iz medijskega dogajanja in tega nisem čutil. Gotovo pa je to lepo slišati. Na nek način sem bil pod velikim pritiskom tudi brez slovenskega medijskega prostora, saj so pritisk, če hočete, ustvarili že iraški novinarji.


Bi lahko primerjali ti medijski okolji?

Lahko, toda razliko je težko opisati. Vsi slovenski novinarji skupaj ustvarite približno deset odstotkov pritiska, ki ga zmorejo pred tovrstnimi turnirji vaši iraški kolegi. Iračani resnično živijo za nogomet, kar je zares lepo videti in doživeti. Pred turnirjem so me ob vsaki priložnosti zasuli s sugestivnimi vprašanji, češ ali bomo postali azijski prvaki. Po vrnitvi nisem doživel negativnih kritik, le eden od novinarjev me je vprašal, zakaj v osmini finala nismo premagali poznejšega prvaka Katarja.

Srečko Katanec med tekmo azijskega prvenstva med Irakom in Vietnamom. FOTO: AFP
Srečko Katanec med tekmo azijskega prvenstva med Irakom in Vietnamom. FOTO: AFP


Trenerji pogosto omenjate nerealen, torej »nezdrav pritisk« na nogometaše, ki da ne prinaša nič dobrega. Toda tako je najbrž povsod po svetu.

Drži. Kdor je spremljal naše tekme, je lahko opazil, da smo v prvih dvajsetih minutah igrali v krču, kot bi bili prestrašeni. O tem govorim. Tudi v Sloveniji se je pogosto dogajalo podobno. Meni je bilo prav smešno, ko so nekateri vršili pritisk na reprezentanco, ki še ni bila formirana.


Ste lahko konkretni?

Mesec pred gostovanjem na Wembleyju so denimo na neki televiziji zatrjevali, da bi morala Slovenija gladko premagati Anglijo. Nekateri niso resni, hkrati je to tudi neodgovorno in tega se ljudje, ki ustvarjajo nerealen pritisk, pogosto sploh ne zavedajo. Sploh vedo, s kom se želijo primerjati? Saj jaz sem prvi, ki bom vselej poskušal premagati tudi najboljšega in zmagati na vsaki tekmi, moramo biti tekmovalni. Vršiti pritisk na fante pa ni primerno.


Ponudbo iraške nogometne zveze ste sprejeli konec poletja. V kakšnem položaju se nahaja iraška reprezentanca?

Igrali smo šest prijateljskih tekem in štiri tekme na azijskem prvenstvu. Izgubili smo le z Argentino in s Katarjem. Moj načrt je pripraviti reprezentanco za uspešen nastop v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. To sem povedal tudi predsedniku zveze.


Ni zahteval kratkoročnih ciljev?

Seveda bi si vsi želeli doseči čim več, najprej jaz. Toda še preden sem podpisal pogodbo, sem jim povedal: Če želite vršiti pritisk na prenovljeno reprezentanco in boste zahtevali naslov azijskega prvaka, potem začnite iskati drugega selektorja, saj vam jaz tega ne morem zagotoviti.


Kaj želite doseči v Iraku?

Želim selekcionirati ekipo pravih tekmovalcev, torej ne le fantov, ki bi igrali lep nogomet, pač pa bi radi zmagovali. Na azijskem prvenstvu sem dobil ogromno uporabnih informacij. Posebej me veseli, da bodo Iračani prvič po dolgem času igrali tekme v domovini. Vsi prebivalci Iraka so izjemno ponosni na svoje korenine. To denimo nam Slovencem gotovo vsaj delno manjka in se lahko kaj naučimo od Iračanov.


Država je bila vrsto let ujeta v vojno. Kakšne razmere za vadbo imate v Iraku?

Trije štadioni so res odlični, veliko dela pa jih čaka z gradnjo vadbenih središč, brez katerih je težko napredovati. Štadion v Basri je denimo primerljiv z najboljšimi v Evropi, premore 60.000 sedišč, zraven je več petzvezdičnih hotelov, novozgrajena sta tudi objekta v Nadžafu in Karbali. Najmočnejše ekipe resda domujejo v Bagdadu, kjer Šorta, Zavra in Al Džavija igrajo na istem štadionu.

Iračani trenirajo v različnih mestih, na fotografiji Srečko Katanec na štadionu v Erbilu. FOTO: AFP
Iračani trenirajo v različnih mestih, na fotografiji Srečko Katanec na štadionu v Erbilu. FOTO: AFP


Kako deluje tamkajšnja liga?

V 1. ligi je dvajset klubov, v njej je ogromno nadarjenih fantov. Številni izzivi jih resda še čakajo, kar je razumljivo. V Iraku denimo nimajo organiziranih ligaških tekmovanj mlajših selekcij. Fantje vadijo v klubih, toda nimajo tekem. Ko napoči čas za akcije mlajših reprezentanc, najboljše naberejo po klubih in se nato nekaj dni pripravljajo za tekmo.


Vas je med bivanjem v Iraku karkoli presenetilo?

Ne, saj sem bil dobro pripravljen. Mi stanujemo v Erbilu, to je na severu Iraka v delu države, kjer živijo pretežno Kurdi. Tam je denimo obvladljiv tudi promet, gre za mesto z milijonom prebivalcev.


Promet v Bagdadu?

Tam je druga zgodba, zgolj po cesti se težko prebiješ daleč. Cestnih pasov je toliko, kolikor hočeš. Vabim vas, da si pridete pogledat Bagdad, Erbil, na splošno Irak, saj gre za zanimivo državo.

Srečko Katanec med tekmo azijskega prvenstva med Irakom in Vietnamom. FOTO: AFP
Srečko Katanec med tekmo azijskega prvenstva med Irakom in Vietnamom. FOTO: AFP


Nogomet vas poklicno zaseda že več desetletij, veljate za pravega profesionalca. Kako ste se spoprijeli z iraškim izzivom, ki je vendarle specifičen?

Gotovo sem se srečal z drugačnim slogom življenja, toda določene uporabne izkušnje sem pridobil že v času delovanja v Združenih arabskih emiratih. To mi je prišlo prav, nisem želel preveč posegati v tukajšnje navade fantov. Kljub temu bomo poskušali v prihodnje delno prilagoditi njihove prehrano, spalne navade in regeneracijo, če bo seveda možno, toda ne za vsako ceno. Če ne drugega, vsaj v obdobju pred tekmami. Z drugimi dejavniki ni težav; Iračani so izjemno delavni, poskušajo izpolniti, kar jim rečeš.


Kje imate še manevrski prostor za napredek?

Naj odgovorim s primerom: včasih se borim s tem, da fantje ne nosijo nogometnih čevljev z ustreznimi kramponi. Ogledal sem si finale klubskega SP in vsi igralci Reala so imeli v finalu obute čevlje s kramponi, tudi zvezdnika Ramos in Bale. Mi jih na istem štadionu nismo imeli, ko smo igrali z Vietnamom, niso me poslušali ... Zaradi takšnih podrobnosti lahko »pade« selektor, ker nekomu spodrsne …


No, na tovrstne težave niso imuni niti Slovenci. Zgolj v vašem mandatu je možno našteti spodrsljaja Verbiča v Bratislavi in Kampla proti Ukrajini v Mariboru, obakrat smo prejeli (usodni) gol.

Imate prav, lahko bi iztržili remi na Slovaškem in bi bili bližje mundialu 2018, ali pa že prej ne bi prejeli gola za 1:1 doma z Ukrajino. Še vedno bi najbrž ostali brez eura 2016, toda kljub vsemu bi nam ostal čas za en napad, nikdar ne veš ... To so podrobnosti, ki pogosto odločajo tekme v nogometu.


S kom sodelujete?

Zraven so trenerji Aleš Čeh, Vlado Radmanović in še en domačin, vratarje vadi Nihad Pejković, trenerja za telesno pripravo sta moj sin Ian Oskar in eden od domačinov. Poleg nas so v štabu še zdravnik in fizioterapevti, vsi so domačini.


Kako ste sicer delovali pred azijskim prvenstvom in med njim? Gre za dolgo obdobje, vsi ste zgolj ljudje, ni enostavno prebivati z nekom »v isti sobi« več tednov, celo mesecev.

Dobro vprašanje. V nekaj dneh pred kvalifikacijsko tekmo seveda ne moreš nikogar dobro spoznati, vsakršen spor je možno pomesti pod preprogo, vsak občasno v sebi zadrži kakšno jezo ali razočaranje. Okrog velikih turnirjev je drugače, kot selektor moraš biti pozoren na številne dejavnike, ki vplivajo na medosebne odnose.


Sta vam prišli prav tudi izkušnji iz Beneluksa in Daljnega vzhoda, kjer ste na euru oziroma mundialu vodili Slovenijo?

Zelo. Izkušnje so podobne, človeški odnosi so značilni povsod. Šele med večtedenskim druženjem se pokaže, kdo je jezen, ker ne igra, kdo ne živi za reprezentanco. Določeni gledajo le nase – to se dogaja povsod, tako v Sloveniji kot v Iraku.


Kako je bil organiziran turnir?

Vrhunsko, čeprav bi bilo lahko še boljše. Nenehno smo se denimo selili skupaj s prtljago vred, nismo imeli baze. Začeli smo pri marini Yas, tam, kjer imajo dirko formule ena, to je pol ure iz Abu Dabija. Stanovali smo v top hotelu, toda zvečer smo spoznali, da leži ob glasnem letališču … Drugo tekmo smo igrali v Šaži, tretjo v Dubaju, četrto spet v Abu Dabiju. Za športnike to logistično ni bilo optimalno.


Azijsko prvenstvo ste resda spoznali že v času vodenja ZAE, ko je bil turnir v Katarju.

Tam smo bile vse štiri ekipe iz naše skupine nastanjene v istem hotelu! To je bilo edinstveno: zvečer si nekoga premagal ali z njim izgubil, nato pa sta skupaj zajtrkovala ... Pri določenih stvareh imajo tu svoj pogled, toda to je treba spoštovati.


Kako dobro deluje Katar? Ne nazadnje je postal prvak, gostil bo tudi naslednje svetovno prvenstvo.

Vsi govorijo le o katarskem denarju, le redki pa vedo, da premore Katar tudi odličen načrt in pravo strategijo. Selektor Felix Bas jih na različne načine vodi že 13 let. Iz Katalonije je prišel v katarsko športno akademijo Aspire – to raven vadbenega središča si morate zares ogledati! –, začel delati z najmlajšimi, pred dvema letoma je prevzel člane. Tudi Xavi in Gabi nista prišla zaman v katarsko ligo, vsi se učijo od njiju. Ob tem je treba priznati, da jim je šlo na azijskem prvenstvu prav vse po načrtu, vključno s tekmo proti nam.


Kam bi postavili vašo reprezentanco?

Na turnirju sem dobil potrditev, da lahko igramo z vsakim in se lahko »stepemo« z vsako reprezentanco na svetu. Odločajo podrobnosti; proti Katarju smo klonili s prostega strela. Treba je igrati tekmovalno, to je ne nazadnje potrdil tudi primer Katarja; ko njegovi niso mogli več teči, so se vrnili na 20 metrov od vrat in se branili. Podobno je v ligi prvakov: Ajaxovi igralci so leteli po igrišču, toda na vrata Reala skoraj niso sprožili strela, ko se je Real pragmatično pomaknil v obrambo. Ali primer Dortmunda, ki je igral »lepo« v Londonu, na koncu pa odšel domov s tremi goli v mreži. Moraš znati oceniti, kdaj se je modro vrniti v obrambo in »počivati«, kdaj pa kreniti v napad. Tudi najboljši na svetu se med tekmo sooči s tem.

Preberite še:

Komentarji: