Vzponi in padci velikih dinastij

Kitajska je doživela številne razcvete, obdobja ozemeljske, gospodarske, duhovne in kulturne rasti pa so zaznamovali tudi časi kaosa in krvavih vojn.
Fotografija: Bogatzo kitajsko zgodovino je soustvarjal tudi znameniti filozof filozof, avtor in politik. Konfucij. FOTO: Š David Gray/Reuters
Odpri galerijo
Bogatzo kitajsko zgodovino je soustvarjal tudi znameniti filozof filozof, avtor in politik. Konfucij. FOTO: Š David Gray/Reuters

Kitajska je pod svojimi dinastijami doživela številne razcvete, njihova obdobja ozemeljske, gospodarske, duhovne in kulturne rasti pa so zaznamovali tudi časi popolnega kaosa in izjemno krvavih vojn.

Prva kitajska dinastija Xia je nastala okoli 2100 pred našim štetjem, a so jo zgodovinarji opredelili za mistično. Šele naslednja dinastija Shang je bila potrjena z zapisi in je v ravnini Rumene reke v vzhodni Kitajski vladala od 17. do 11. stoletja pred našim štetjem. Njena pisava na želvjem oklepu predstavlja najstarejšo obliko kitajske pisave in je neposredni prednik kitajskih pismenk.

Dinastijo Shang je nato premagala dinastija Zhou, ki je bila na oblasti med 11. in 5. stoletjem pred našim štetjem. Mnoge neodvisne države so tedaj zapustile oslabljene države, v obdobju držav v sporu med 5. in 3. stoletjem pred našim štetjem je nastalo sedem močnih suverenih držav, vsaka s svojim kraljem, ministri in vojsko.

Njeno obdobje se je končalo leta 221 pred našim štetjem, ko je država Qin osvojila šest kraljestev in ustanovila prvo enotno kitajsko državo. Kralj Zheng Qin se je razglasil za prvega cesarja dinastije, uzakonil pravne reforme in po vsej deželi uvedel standardizacijo kitajskih pismenk, mere, širine cest in denar. A dinastija Qin je bila na oblasti le 15 let, neslaven konec je doživela po smrti prvega cesarja in obsežnem uporu prebivalstva.

Po civilni vojni se je pojavila dinastija Han, ki je vladala med 206 in 220 pred našim štetjem. Sledilo je obdobje spopadov, znanih kot Tri kraljestva, tedaj so izšle tudi štiri knjige, ki tvorijo temelj kitajske literature, filozofije in civilizacije. To so Konfucijevi Pogovori, Mencij, Nauk o sredini in Veliki nauk.

Pod naslednjima dinastijama Tang in Song je Kitajska vstopila v zlato dobo. Cesarstvo Tang je vrnilo nadzor nad zahodnimi regijami in svilno cesto. Leta 907 se je dinastija Tang zavoljo nepovezanih vojaških guvernerjev povsem razgradila. Dinastija Song je leta 960 končala separatistično situacijo, kar je pripeljalo do ravnovesja moči.

Dinastija Song je bila prva vlada v svetovni zgodovini, ki je izdala papirni denar in prva kitajska država, ki je ustanovila stalno mornarico, ki jo je podpiralo razvito ladjedelništvo in pomorska trgovina.

Med 10. in 11. stoletjem se je prebivalstvo Kitajske podvojilo na približno 100 milijonov, predvsem zaradi širitve gojenja riža v osrednjih in južnih pokrajinah. Dinastija Song je oživila konfucianizem kot odziv na rast budizma v času dinastije Tang ter razcvet filozofije in umetnosti.

V 13. stoletju, v času mongolske osvojitve Kitajske, je mongolski kan Kublajkan leta 1271 ustanovil dinastijo Yuan, ki je osvojila zadnje ostanke dinastije Song. Pred brutalno invazijo Mongolov je prebivalstvo štelo 120 milijonov državljanov, do leta 1300 pa se je prepolovilo.

Pod vodstvom dinastije Ming med letoma 1386 in 1644 je sledila še ena zlata doba. Razvila je eno najmočnejših mornaric na svetu ter bogato in uspešno gospodarstvo ob cvetoči umetnosti in kulturi. V tem obdobju je Zheng He vodil cesarske ladje po vsem azijskem svetu in dosegel tudi Afriko. V tem času so bile na kitajskem ozemlju ustanovljene tudi prve naselbine evropskih trgovcev v Macau.

Dinastija Qing je bila med letoma 1644 in 1911 zadnja cesarska dinastija na Kitajskem. Sredi 19. stoletja je dinastija začela izgubljati vladarske vajeti, strmoglavila je med revolucijo leta 1911.

Zadnji kitajski cesar je bil Aisin-Gioro Puyi, ki je prestol zasedel 2. decembra 1908, ko še ni imel niti treh let. Tri leta kasneje se je po 268 letih končala vladavina dinastije Qing, ko se je šestletni Puyi tudi moral odpovedati prestolu.

V letu 1917 so ga za 12 dni ponovno ustoličili za cesarja, vendar je bilo nasprotovanje premočno, da bi obdržal oblast. Do leta 1924 je lahko še živel v cesarski palači v Prepovedanem mestu v Pekingu, potem pa so ga izgnali.

Leta 1932 so ga Japonci postavili za vladarja mandžurske marionetne države Manzuguo. Po koncu druge svetovne vojne ga je ujela sovjetska Rdeča armada, ki ga je pozneje izročila kitajskim komunističnim oblastem. Po desetih letih v prevzgojnem taborišču je bil izpuščen na svobodo in je do smrti leta 1964 opravljal javna dela, tri leta kasneje je umrl zaradi raka in težav s srcem.

Preberite še:

Komentarji: