Na vzhodu nič novega, nova trofeja v celjski zbirki
V finalu pokala Slovenije so igralci Branka Tamšeta v zadnjih desetih minutah strli odpor Krke. Jeruzalem tretji po zmagi s Koprom.
Odpri galerijo
Rokometaši Celja se veselijo pokalnega naslova.
Sedmič zapored in skupaj enaindvajsetič so rokometaši Celja Pivovarne Laško dvignili pokal Slovenije. V Ljutomeru so najprej premagali Koper, v finalu turnirja pa včeraj po zanimivem boju še žilavo Krko in se veselili nove trofeje v svoji zbirki. Po 33:32 so v desetih minutah dosegli sedem golov zapored!
Ker je Celje v ligi NLB brez prave konkurence, se mu znova obeta dvojna krona pod vodstvom Branka Tamšeta, ki je v Sloveniji osvojil vse, kar se je dalo od decembra 2013, ko je prišel na celjsko klop. Že v soboto je bil finale pred finalom, Celjani pa Kopru niso dovolili presenečenja. Bolj bučno je bilo pred tem, ko je Jeruzalem podlegel pritisku in ostal brez finala, v katerega se je prvič zavihtela Krka in tudi v njem pokazala kakovost.
Po vodstvu s 7:6 je sicer popustila in favoritom dovolila, da so ušli na 13:9. Grega Okleščen ni bil razpoložen proti svojemu bodočemu klubu, je bil pa bolj prvi strelec lige Jernej Papež, ki je tri minute pred odmorom znižal na 16:17 in Tamšeta prisilil v menjave. Da za Dolenjce ne bo kruha, pa je nakazal Borut Mačkovšek, ko je ob izteku časa prek živega zidu snel pajčevito z vrat.
Razlika je prvič narasla na pet golov, ko je za 24:19 zadel Daniel Dušebajev, Gal Marguč pa je po dveh tretjinah povišal vodstvo na 28:22. A Krka se je vrnila med žive, znižala na 27:29, ko je moral Tamše spet ukrepati. Vendar je naslednji zadetek (delni izid 6:1) spet vpisala Krka in zadnja četrtina je bila povsem odprta. Krka je zavohala kri, podvig se je zdel na dosegu roke, ko je deset minut pred koncem znižala na 32:33.
Napočil je čas za zadnjega Tamšetovega aduta Domna Makuca, ki je kljub 17 letom pokazal zbranost ter pivovarje popeljal v mirnejše vode. Odpor Krke pa je bil strt, ko je drugi vratar Aljaž Panjtar zadel prek celega igrišča za 37:32. Tekma je bila torej napeta dobrih pet minut, ko bi lahko prišlo tudi do zasuka, a celjski odgovor je bil silovit – 7:0.
Celje je nepremagano v domačih tekmovanjih od oktobra 2015, od sezone 2013/14 pa je vzelo prav sleherno lovoriko. Prve se je veselil Jan Jurečič, ki je še lani igral za zelene. »Občutki so neverjetni, končno imam tudi jaz pokal. Vesel sem tudi za Krko,« je dejal Jurečič, ki ga ni zagrabila panika, ko so tekmeci dihali za ovratnik: »Naivno smo zapravili vodstvo s šestimi goli, v podzavesti smo mislili, da smo že zmagali. Krka se je približala, a potem smo pokazali, zakaj je Celje to, kar je. Izkoristili smo daljšo klop in zabili sedem golov.«
Za Krko je bil nastop v finalu največji uspeh v zgodovini kluba, zato razočaranja ni bilo zaznati. »Malce ga je že, vendarle smo izgubili finale, toda še močnejši je ponos. Bili smo blizu, ko smo prišli na gol zaostanka, smo si rekli, zdaj gremo na glavo, vendar smo potem ob koncu pregoreli v želji,« je povedal Okleščen, ki se bo leta 2019 pridružil Celju.
Jeruzalem je po letih 2010 in 2012 še tretjič zasedel 3. mesto, potem ko je presenetljivo premagal Koper. Odločilno prednost si je priigral v prvem polčasu, ko je bilo že 17:10. S 13 goli je navijače navduševal Rok Žuran, najboljši strelec turnirja. Najboljši igralec je bil Papež (Krka), najboljši vratar Urban Lesjak (Celje).
»Težko se je bilo pobrati po bolečem porazu s Krko, saj smo se že videli v finalu, toda čez noč smo se 'resetirali' in navijačem dali lepo darilo z zmago. Velika stvar za naš klub je, da smo organizirali turnir,« je bil ponosen nekdanji član Celja Žuran, ki je na dveh tekmah zbral 22 golov.
Turnir v Ljutomeru je bil dobro organiziran, Ormož pa naj bi v prenovljeni dvorani na Hardeku ob koncu poletja gostil tekmo za slovenski superpokal. Edina črna pika je bilo zelo neokusno skandiranje selektorju Veselinu Vujoviću, a takšna ja pač tukajšnja »folklora«.
Ker je Celje v ligi NLB brez prave konkurence, se mu znova obeta dvojna krona pod vodstvom Branka Tamšeta, ki je v Sloveniji osvojil vse, kar se je dalo od decembra 2013, ko je prišel na celjsko klop. Že v soboto je bil finale pred finalom, Celjani pa Kopru niso dovolili presenečenja. Bolj bučno je bilo pred tem, ko je Jeruzalem podlegel pritisku in ostal brez finala, v katerega se je prvič zavihtela Krka in tudi v njem pokazala kakovost.
Po vodstvu s 7:6 je sicer popustila in favoritom dovolila, da so ušli na 13:9. Grega Okleščen ni bil razpoložen proti svojemu bodočemu klubu, je bil pa bolj prvi strelec lige Jernej Papež, ki je tri minute pred odmorom znižal na 16:17 in Tamšeta prisilil v menjave. Da za Dolenjce ne bo kruha, pa je nakazal Borut Mačkovšek, ko je ob izteku časa prek živega zidu snel pajčevito z vrat.
Razlika je prvič narasla na pet golov, ko je za 24:19 zadel Daniel Dušebajev, Gal Marguč pa je po dveh tretjinah povišal vodstvo na 28:22. A Krka se je vrnila med žive, znižala na 27:29, ko je moral Tamše spet ukrepati. Vendar je naslednji zadetek (delni izid 6:1) spet vpisala Krka in zadnja četrtina je bila povsem odprta. Krka je zavohala kri, podvig se je zdel na dosegu roke, ko je deset minut pred koncem znižala na 32:33.
Napočil je čas za zadnjega Tamšetovega aduta Domna Makuca, ki je kljub 17 letom pokazal zbranost ter pivovarje popeljal v mirnejše vode. Odpor Krke pa je bil strt, ko je drugi vratar Aljaž Panjtar zadel prek celega igrišča za 37:32. Tekma je bila torej napeta dobrih pet minut, ko bi lahko prišlo tudi do zasuka, a celjski odgovor je bil silovit – 7:0.
Jurečičev prvenec
Celje je nepremagano v domačih tekmovanjih od oktobra 2015, od sezone 2013/14 pa je vzelo prav sleherno lovoriko. Prve se je veselil Jan Jurečič, ki je še lani igral za zelene. »Občutki so neverjetni, končno imam tudi jaz pokal. Vesel sem tudi za Krko,« je dejal Jurečič, ki ga ni zagrabila panika, ko so tekmeci dihali za ovratnik: »Naivno smo zapravili vodstvo s šestimi goli, v podzavesti smo mislili, da smo že zmagali. Krka se je približala, a potem smo pokazali, zakaj je Celje to, kar je. Izkoristili smo daljšo klop in zabili sedem golov.«
Za Krko je bil nastop v finalu največji uspeh v zgodovini kluba, zato razočaranja ni bilo zaznati. »Malce ga je že, vendarle smo izgubili finale, toda še močnejši je ponos. Bili smo blizu, ko smo prišli na gol zaostanka, smo si rekli, zdaj gremo na glavo, vendar smo potem ob koncu pregoreli v želji,« je povedal Okleščen, ki se bo leta 2019 pridružil Celju.
Trinajstica Žurana
Jeruzalem je po letih 2010 in 2012 še tretjič zasedel 3. mesto, potem ko je presenetljivo premagal Koper. Odločilno prednost si je priigral v prvem polčasu, ko je bilo že 17:10. S 13 goli je navijače navduševal Rok Žuran, najboljši strelec turnirja. Najboljši igralec je bil Papež (Krka), najboljši vratar Urban Lesjak (Celje).
»Težko se je bilo pobrati po bolečem porazu s Krko, saj smo se že videli v finalu, toda čez noč smo se 'resetirali' in navijačem dali lepo darilo z zmago. Velika stvar za naš klub je, da smo organizirali turnir,« je bil ponosen nekdanji član Celja Žuran, ki je na dveh tekmah zbral 22 golov.
Turnir v Ljutomeru je bil dobro organiziran, Ormož pa naj bi v prenovljeni dvorani na Hardeku ob koncu poletja gostil tekmo za slovenski superpokal. Edina črna pika je bilo zelo neokusno skandiranje selektorju Veselinu Vujoviću, a takšna ja pač tukajšnja »folklora«.
