Pokliči C za copate, pozitivna Cvija jih ima na tone

Ko se je Dragana Cvijić po desetih letih vrnila v Krimovo garderobo, so postale vse krimovke pozitivne. Pa ne na covid-19, soigralke je okužila s svojim optimizmom in slo po zmagah.
Fotografija: Dragana Cvijić se odlično počuti med svojimi tigricami. Foto RK Krim
Odpri galerijo
Dragana Cvijić se odlično počuti med svojimi tigricami. Foto RK Krim

​Najsi gre za rokomet ali metanje frnikol, vselej hoče biti najboljša. Po dveh mesecih ji kolegice jedo iz roke. Pravzaprav pijejo kavo, potem ko jim je srbska krožna napadalka podarila avtomat ... Začetek v ligi prvakinj sicer ni bil najboljši, dvakratne evropske šampionke so nesrečno izgubile na Švedskem, ampak 31-letna Cvija, ki je za Krim Mercator igrala že med letoma 2009 in 2011, je prepričana, da bo obveljal stari rek: slab začetek, dober konec.
 

Deset let. Kar dolga doba za profesionalnega športnika. Kakšna Dragana Cvijić je prišla v Krim v primerjavi z 21-letnico, ki ga je zapustila?

Šla je mlada, vrnila se je malce starejša. Drugače pa je ista Cvija, kot ste jo poznali takrat. Ni se veliko spremenila.
 

No, ja, vrnili ste se z dvema naslovoma evropske prvakinje, ki ste ju osvojili z Budućnostjo (2012, 2015), pa z nastopi na sklepnih turnirjih v dresih Vardarja in CSM Bukarešte.

Lepo povedano, da sem se vrnila kot prvakinja. Paše. Šalo na stran. Vesela sem, ker sem se vrnila v klub, ki mi je dal toliko lepega in bil zame odskočna deska. Želim mu nekaj povrniti. Krim ima spet ambicije, zelo težko je najti klub, v katerem se dela tako dobro in sistematično tudi na daljši rok. To sem morda še najbolj pogrešala v teh zadnjih treh letih, ko sem bila v Romuniji. Prav sem izbrala, spet sem na dobri poti.

Cvijićeva je v obrambi neizprosna do tekmic. FOTO: Attila Kisbenedek/AFP
Cvijićeva je v obrambi neizprosna do tekmic. FOTO: Attila Kisbenedek/AFP

 

Kako gledate na desetletje, ko vas ni bilo pri nas?

Najboljše mi je bilo vsekakor v Budućnosti, tam sem bila šest let. Potem sem šla v Vardar, ampak to je trajalo samo eno leto. Škoda, ker sem se v Makedoniji zares dobro počutila. Bile so tudi slabe stvari, ampak to je življenje. Bukarešte gotovo ne bi izbrala kot priljubljeno destinacijo, sem se pa naučila veliko drugih stvari. Včasih se je treba tudi zmotiti. Ne bi rekla, da je bila Romunija zame katastrofa, zagotovo pa zadnje leto ni bilo dobro. Ne zame ne za klub.
 

V Skopju se je vtisnila v spomin zadnja tekma Vardarja pred razpadom kluba leta 2018, po zmagi in uvrstitvi na F4 so tekle solze. Precej žalostno, mar ne?

To je bilo zares tragično. Tam je bilo veliko deklet, s katerimi sem bila tudi v Krimu. Uživali smo, bili smo kot velika in srečna družina. Ekipa je bila zvezdniška. Žal mi je, ker nismo osvojile naslova, saj smo si to zaslužile. V finalu smo imele veliko smole (poraz s 26:27 proti Györu, Cvijićeva je bila izbrana v idealno sedmerko; op. p.). Vardar je bil super klub, imel je krasno dvorano, izjemne navijače, odlične igralke. Rekla bi, da sem pri Krimu, Budućnosti in Vardarju pustila srce, to so moji trije klubi za zmeraj.


 

V Budućnosti vas je vodil trener Dragan Adžić, ki je zdaj prevzel slovensko reprezentanco. Verjamete, da bo z njo naredil skok v družbo najboljših? Slovenija prihodnje leto gosti EP ...

Iskreno bi si želela, da uspe tako njemu kot Sloveniji. Z njim sem sodelovala šest let in nisem še srečala človeka, ki bi bil tako predan športu. Vsak dan smo živeli za rokomet, posveča se vsaki najmanjši malenkosti. Prepričana sem, da mu bodo dekleta verjela in ga sprejela. V tem primeru jim bo dal vse, kar je potrebno, da se bodo počutile bolje, da bodo boljše na igrišču in verjele, da lahko naredijo čudež. Brez tega tudi mi ne bi osvojili dveh naslovov prvaka. Budućnost takrat ni imela najboljših igralk, bila pa je najboljša ekipa. Verjeli smo v nemogoče in uspelo nam je uresničiti sanje. Zdaj, ko se ozrem nazaj, vidim, kako težko je osvojiti ligo prvakov. Takrat sem mislila, da je lahko. Z Vardarjem in Bukarešto smo prišli na F4, ampak tam nam je nekaj zmanjkalo. Morda ravno Adžo.

Cvijićeva je za Krim igrala v med letoma 2008 in 2010. FOTO: Aleš Černivec
Cvijićeva je za Krim igrala v med letoma 2008 in 2010. FOTO: Aleš Černivec

 

Medtem je Krimov trener Uroš Bregar zapustil slovensko reprezentanco in prevzel srbsko, v kateri ste vi ena od ključnih igralk. Kako komentirate to rošado?

Rekla bi, da je to zares dobra stvar za Srbijo. Vesela sem, ker so na srbski zvezi končno našli trenerja, ki bo nekaj naredil. Kajti naš rokomet že dolgo cepeta na mestu in se nikamor ne premakne. Verjamem, da bo Bregi ustvaril dober rezultat. Dolgo smo imeli v Srbiji težave ravno s trenerji. Igralke zmoremo veliko več.
 

Krimova direktorica Deja Ivanović o vas govori s presežniki. Da ste vir pozitive v slačilnici. Kako je tam po dveh mesecih, odkar ste skupaj?

Ko sem prišla, sem bila navdušena nad klimo. Vse punce so nasmejane, duhovite. Eno je šlo z drugim in zares sem se takoj vklopila. To so tako dobre športnice in osebe, da nimam besed. Nikdar se mi ni zgodilo, da bi že po nekaj treningih ekipa vzpostavila takšno vzdušje. Ko so vsi odprti, ko lahko vsakomur poveš, kaj si misliš, in ni užaljen ali jezen, je zares užitek delati. Vse sprejemamo kritiko in res sem se super znašla v tej slačilnici.
 

Doslej je bila mlada Valentina Klemenčič nekakšna maskota v garderobi, zabavala soigralke, vrtela glasbo in skrbela za dobro voljo. Zanimivo, v podobnem intervjuju za Nedelo, ko še nihče ni vedel, da prihajate nazaj, je ravno vas izpostavila kot svojo vzornico ...

Prav obožujem Valentino, nepokvarjeno dušo. Seveda je mlada in se mora še veliko naučiti in veliko delati. Ko me je poklical Bregar in mi povedal, da imajo tri krožne napadalke, sem se začudila, zakaj me sploh potrebujejo. Potem sem na prvem treningu spoznala, koliko tega ne vem o rokometu. Tri mlade igralke so bile v nekaterih segmentih boljše od mene. Tako Valentina kot Nataša (Ljepoja) in Manca (Jurič). Od njih se zdaj učim, tu je seveda Ljudka (Ljudmila Bodnjeva), ki bdi nad njihovim razvojem in jih je ogromno naučila. Zdaj se največ ukvarja z mano, ker v teh treh letih v Bukarešti nisem napredovala in je šlo novo znanje mimo mene. Vesela sem, ker je tukaj, zame najboljša krožna napadalka vseh časov. Še zdaj ne vidim nobene igralke, ki bi ji bila kos.

Cvijićeva je obžalovala poraz na Švedskem. FOTO: RK Krim
Cvijićeva je obžalovala poraz na Švedskem. FOTO: RK Krim

 

Kupili ste avtomat za kavo, ki je zdaj stičišče ekipe v garderobi. Čemu?

To je bilo moje darilo ekipi, ki me je tako lepo sprejela. Razmišljala sem, da potrebujemo aparat za kavo, ker jo vse rade pijemo pred treningom in po njem.
 

Če je Cvija prišla malce starejša oziroma bolj izkušena, kakšna je Ljubljana po desetih letih?

Prelepa. Še veliko lepša, kot je bila. Ali pa takrat nisem znala ceniti lepih stvari, ki sem jih imela pred seboj. Zares uživam vsak dan. Zelo malo časa preživim v stanovanju. To nisem več jaz. Prej sem imela rutino dom-trening-dom. Zdaj se prav rada sprehajam po Ljubljani. Ni gneče, vlada nekakšen mir.
 

Torej Ljubljana in Obrenovac, najlepši mesti ...

Točno tako. Obrenovac in Ljubljana.
 

Kaj je vaša strast poleg rokometa?

Najraje kupujem športne copate. To je moj največji hobi. Ne upam si niti povedati, koliko parov superg imam. Sram me je. Zdaj mi je še lažje, ker sem v Evropski uniji in je dostava preprostejša. Lahko rečem, da sem strastna zbirateljica. Delam kolekcije. Ob tem mi skače po glavi drugi jaz in pravi, da tega ne smem več početi. Vsega se je preveč nabralo.
 

Kje pa imate vse te copate?

Nekaj v klubu, nekaj doma. Ko se preveč nabere, jih pošljem domov, da se sprosti prostor za nove. To je že odvisnost, se bojim.


 

Kaj ste počeli, ko je bilo med najhujšo korono popolno zaprtje, ko ni bilo tekem. Vam je bilo hudo?

Imela sem srečo, moja nečakinja, bratova hčerka, se je rodila veliko pred rokom, decembra namesto marca. Ko se je marca vse ustavilo, sem se vrnila v Srbijo iz Romunije, ona je takrat prišla iz bolnišnice. V teh treh mesecih, ko sem bila doma, sem bila z njo, z njo rasla in zares uživala. Ob tem sem tudi redno trenirala, ker imam na srečo doma telovadnico. To obdobje mi bo ostalo v lepem spominu. Bila sem z družino, ki sem jo dolga leta pogrešala.
 

Dolgo tudi ni bilo v dvoranah navijačev, zdaj se ob pogoju PCT počasi vračajo, koliko vam to pomeni?

Ogromno. Najprej se je bilo težko navaditi na igranje brez navijačev, zdaj se malo čudno počutimo, ko so spet tukaj. Sem pa vesela, ko jih vidim na tribunah. Oni so prav tako rokomet kot mi na igrišču. Zelo sem jih pogrešala. Rada igram pred polnimi tribunami in občutim to energijo. Vem, da sprva ne bo veliko navijačev, ampak verjamem, da jih bomo z dobrimi igrami in zmagami prepričali.

Preberite še:

Komentarji: