Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Rokomet

Zorman: Denar za banke bi bilo pametneje vložiti v šport

Najboljši slovenski rokometaš Uroš Zorman bo verjetno čez nekaj tednov končal kariero, preizkusil bo trenersko žilico.
Uroš Zorman je rekorder po številu nastopov za slovensko reprezentanco, zbral jih je 225. Foto Cropix
Uroš Zorman je rekorder po številu nastopov za slovensko reprezentanco, zbral jih je 225. Foto Cropix
Peter Zalokar
23. 4. 2018 | 13:12
23. 4. 2018 | 15:39
11:15
Dežurni nergači Uroša Zormana v rokometni pokoj pošiljajo že vse od leta 2011, pa je od takrat s Slovenijo zasedel šesto mesto na EP, četrto mesto na SP, zaigral na OI v Riu ter s Kielcami četrtič osvojil ligo prvakov. Kot kaže, bo dres s številko 23 dokončno pospravil v omaro po tej sezoni. Če si ne bo premislil, seveda.


Ali drži, da je to zares vaša zadnja sezona?

Drži in ne drži. Še vedno nisem stoodstotno odločen, kako in kaj. Še vedno obstaja majhna možnost, da bi podaljšal kariero še za eno sezono. Dokončna odločitev bo padla v prihodnjih dneh. Telesno se počutim zelo dobro, zato me še malce vleče na igrišče. Po drugi strani pa imam počasi že dovolj rokometa. Bomo videli.


V Kielcah so našli zamenjavo za vas v Luki Cindriću, vam pa naj bi namenili vlogo pomočnika trenerja Talanta Dušebajeva.


Zadeva je takšna; če bom še igral, bom šel iz kluba, če ne, pa bom ostal tukaj in deloval v strokovnem štabu.


Nikdar niste tajili trenerskih ambicij, zdaj je verjetno idealen čas, da začnete drugo rokometno kariero.


Res je, mislim, da imam to trenersko žilico in zakaj je ne bi preizkusil. Vse moje življenje je povezano z rokometom in tako bo ostalo tudi po koncu moje športne poti. Bomo videli, kam me bo pripeljalo.
 

Če se ozrete nazaj, na kaj ste najbolj ponosni? S tremi klubi (Celje, Ciudad Real, Kielce) ste osvojili štiri naslove v ligi prvakov, s Slovenijo ste dvakrat igrali na OI ter leta 2004 osvojili srebro na domačem EP. Bi lahko kaj posebej izpostavili?


Najbolj ponosen sem na svojo družino in tri otroke. Ko gre za rokomet, pa ne morem ničesar izpostaviti. Takšno kariero, kot sem jo imel, bi si lahko želel samo v sanjah. Za vsakim uspehom se skriva posebna zgodba. Bilo je mnogo vzponov in padcev. Na splošno pa sem iz sezone v sezono rastel. Najbolj ponosen sem na to, da mi je vse to uspelo samemu, nikdar nisem bil od nekoga sin, brat, prijatelj, ljubljenček. Hvaležen sem družini, ki mi je stala ob strani v slabih trenutkih. V dobrih časih so vedno vsi radi zraven. Da je palček iz male države dosegel toliko, je zares imenitno. Vesel sem, ker sem eden od Slovencev, ki so v tujini naredili lepo kariero in širili dober glas o domovini.


Vseeno pa je veliko prahu dvignila izjava Iztoka Čopa, češ da Slovenci v tujih klubih ne naredijo veliko za promocijo Slovenije.


Nisem se hotel oglasiti na to izjavo, ki je sama po sebi neumna. Čop se je potem ugriznil v jezik in se opravičil. Ni mi jasno, kako lahko sploh pride do takšne izjave. Je že tako, da ko si športnik, razmišljaš in govoriš eno in želiš spremeniti svet, ko pa prideš na položaj, pa obrneš ploščo. V glavo ti stopijo druge stvari. Upam, da se meni kaj takšnega ne bo zgodilo, ko bom začel novo kariero.
 

Ali karkoli obžalujete?


Ne. Ker ničesar ne morem spremeniti. Zagotovo so bile tudi slabe odločitve, ampak sprejel sem jih jaz.
 

Torej do nikogar ne gojite zamer?


Ne. Življenje je prekratko. Ko si mlajši, ti švigajo skozi glavo marsikatere misli, zlasti, ko se ti godi krivica ali misliš, da se ti. Takrat si misliš, da se je ves svet zarotil proti tebi. A ni tako. Z leti spoznaš, da so na svetu še veliko hujše stvari. Postaneš pametnejši, zrelejši. Ko sem bil mlajši, sem marsikomu zameril in si govoril, da mu tega nikdar ne bom oprostil. Neumnost. Življenje gre naprej. Nekoga imaš bolj rad, nekoga malo manj, tako je to. Da bi kuhal zamero, nima smisla.


Kdo je imel največji vpliv na vašo kariero? Komu ste najbolj hvaležni?


Nikogar ne bi izpostavljal. Imel sem srečo, da so me trenirali izvrstni strokovnjaki. To tudi pove veliko o moji karieri. Od vsakega sem se nekaj naučil. Škoda je le, da nisem imel takšnih trenerjev med 10. in 20. letom, ko bi jih najbolj potreboval.


Kakšna je vaša dediščina? Morda v tem, da ste kot kapetan ustvarili kult reprezentance, ki še vedno traja?


Vesel sem, da končno nekdo vidi nekaj dobrega v meni. Šalim se. Rekel bi, da sem se veliko naučil od prejšnjih kapetanov, dodal sem nekaj svojega. Imel sem srečo, da sem igral v največjih klubih in imel dobre vzornike. Marsikaj sem se naučil in bil vedno dosleden. To včasih komu ni ustrezalo, toda večina je znala ceniti. Vedno sem želel biti pošten do soigralcev in sebe. Nikdar nisem špekuliral in vsakemu lahko pogledam v obraz. Nisem se udinjal vodilnim, vedno sem ščitil ekipo, kar je najbolj pomembno. Včasih je bilo veliko odpovedi in prerekanja, potem pa smo skupaj s selektorjem Borisom Deničem in Bojanom Čotarjem v nekaj letih naredili kult reprezentance, vsak je hotel biti del tega in takšen duh vlada še zdaj. Upam, da bo še dolgo.


Košarkarji so dvignili glas pri vprašanju premij za osvojitev zlate kolajne na EP, kako gledate na to?


Mi že od leta 2000 opozarjamo na krivice. V Sloveniji se premalo ceni uspeh. Vsak se trudi za svojo panogo, vsak vloži na milijone minut, prelije na hektolitre znoja, premeče na tone uteži. Toda v Sloveniji je tako, da so individualne panoge priviligirane na račun kolektivnih. Slednje so slabo ovrednotene in to bi se moralo spremeniti. Košarkarji imajo zdaj moč, rokometaši jim moramo stati ob strani. Dolga leta smo bili mi edini, ki smo lahko kaj rekli, zdaj so se pridružili še drugi, poleg košarkarjev še odbojkarji in hokejisti. Nogomet pa je svet zase. Mogoče lahko s skupnimi silami kaj dosežemo. V Sloveniji gre veliko denarja za napačne stvari. Poglejmo, koliko denarja smo zmetali za sanacijo bančnega sistema. Govorimo o milijardah, za šport pa je težko dati nekaj milijonov. Pametneje bi bilo vložiti v razvoj športa, ki naredi več dobrega za državo, pa je stalno podhranjen. Za politike je Slovenija bolj prepoznavna po NLB kot pa po športnikih, ki igrajo za Slovenijo in širijo njen glas na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Žalostno. Čas je, da športniki stopimo skupaj.


Če se vrneva k rokometu, za igralce, kakršni ste vi, pravijo, da jih ne delajo več oziroma jih v zelo omejenih količinah. Govorim o organizatorjih igre, ki imajo prefinjenost in ne temeljijo zgolj na moči in hitrosti. Bo za vami nastala praznina?


To je res težava. Problem je v tem, ker je nemška liga naredila korak v to smer, da lahko vsak igra na vsakem igralnem mestu. Klasičnih srednjih zunanjih igralcev je vse manj. Ni več lepote v igri, rokomet ni več paša za oči, vse bazira na moči in hitrosti. Postal je gladiatorski šport. Vseeno pa so izjeme. Vsi veliki klubi imajo pravega srednjega beka, vedo, da brez tega ni dolgoročnega uspeha. Nemci so bili razočaranje zadnjega EP, ker niso imeli glave, ki bi povezala igro. Na srečo je tu majhna Slovenija, ki srednje zunanje igralce proizvaja kar serijsko. Poleg mene so tu Miha Zarabec, Marko Bezjak, Dean Bombač, brata Skube, Patrik Leban, prihajata Jaka Malus in Domen Makuc, slednji že kaže prve znake odličnosti.


Dean Bombač se v Kielcah ni najbolje znašel, izpadel je iz reprezentance, v čem je težava pri igralcu, od katerega smo si obetali zelo veliko?


Da ga ni v reprezentanci, ni njegova krivda, prehitro so ga prekrižali. Morda je tudi zato trpela njegova klubska kariera. Še vedno menim, da sodi v reprezentanco. Upam, da se bo vrnil. Ko je prišel na Poljsko, je imel težave, razlika je med Kielcami in Pick Szegedom. V tem preskoku se je malce izgubil. Toda zdaj se počasi vrača, igra vedno boljše, verjamem, da bo spet pravi 'Deki', kot ga poznamo.


Tudi za Blaža Janca pravijo, da je naredil korak nazaj v Kielcah, ne igra več 60 minut, ampak le 30. Kaj pravite?


Neumnost. Težko bi rekel, da je naredil korak nazaj. Uvrstil se je v četrtfinale lige prvakov, s Celjem mu v štirih letih ni uspelo priti iz skupine. Celje in Kielce bi težko primerjal, ker je razlika v kakovosti igralcev velika. Res nas je Celje v zadnjih dveh sezonah doma premagalo, toda na dolgi rok se ne more primerjati z nami. Janc je naredil dva koraka naprej in ne enega nazaj. Pred njim pa je še veliko korakov. Tudi Bombač je bil na Madžarskem vajen igrati 60 minut, tukaj v Kielcah pa ne gre tako. Imamo 16 vrhunskih igralcev, v drugih klubih jih je po sedem ali osem. Lažje je biti prvi na vasi kot drugi v mestu. 'Janko' in 'Deki' sta na pravi poti.


Na sklepnem turnirju lige SEHA so omenjali možnost, da bi se Kielce in Wisla Plock pridružila regionalnemu tekmovanju. Je to realno?


To sem prebral in bilo je zame nekaj novega. Tukaj nihče o tem ne govori. To bi prišlo v poštev samo, če ne bi igrali poljske lige, kar pa je po moji oceni težko izvedljivo. Na Poljskem je sponzorska liga in če bi najboljša kluba šla, bi bil hud udarec. Gre za sponzorje, televizijske pravice, vse je na visoki ravni, vsak vikend je ena tekma po televiziji. Liga ima resnega in močnega pokrovitelja. Težko verjamem, da bi želeli to ogroziti. Da bi Kielce igrale na treh frontah, pa ni realno. Veszpremu se ni izšlo, pa je bližje regiji.


Spremljate slovensko sceno? Gorenje je v hudi krizi, Celje je na pragu naslova že veliko pred koncem.

V zadnjem času kar redno spremljam tekme v Sloveniji. Ne vem, kaj se dogaja v Gorenju, čez noč so se odločili razpustiti ekipo in zmanjšati vložek. Gorenje niza poraze, kar ni dobro za njegov ugled. Upam, da se bo pobralo. Če bi še en klub usahnil, bi bila velika škoda. Vemo, da je v Sloveniji revščina, samo Celje še nekako ohranja profesionalno držo in stik z Evropo. Žalostno.


Žalostno je tudi, da bo vaš matični klub Slovan očitno znova izpadel iz prve lige.

Škoda, glede na to, da so klub uredili, poravnali dolgove, plače so redne. Mogoče pa ni slabo, da gredo v drugo ligo, še bolj stabilizirajo klub in se vrnejo močnejši.


Slovenija bo junija igrala kvalifikacije za SP. Bo Vujović izločil Madžare?


Druge rešitve ni. Verjamem, da ima Slovenija kakovost. Rekel bi, da so možnosti 55:45 na strani Slovenije. Če ne bi šla na SP, bi bila velika škoda.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine