Peter Kauzer: to so odlike pravega olimpijca

Življenje vrhunskega športnika je ves čas usmerjeno k zasledovanju različnih ciljev. Na tej poti ni vedno lahko – zlasti, ko pride do kriznih trenutkov, ki jih zaznamujejo bodisi poškodbe ali slabši rezultati.  

In ravno takrat, ko je najtežje, je pomembno »stisniti«, vztrajati in ostati osredotočen. »Da spet začutiš iskrico v očeh,« pravi Peter Kauzer, ki se letos odpravlja na svoje četrte olimpijske igre. Na zadnjih, ki so potekale v Rio de Janeiru, je dobil srebrno odličje.
 
Čeprav so njegovi športni dosežki vredni globokega poklona, pa se je tudi sam že znašel v veliki športni krizi. In ko jo je prebrodil, se je vrnil še močnejši in še bolj osredotočen na svoje cilje. In prav ta vztrajnost odlikuje najboljše.
 
To je zgodba navdiha. To je zgodba, ki nam dokazuje, zakaj je vredno vztrajati.
 
Zakaj ste se začeli ukvarjati s športom in koliko ste bili stari?
 
Moj oče je bil tudi kajakaš, moja stara mama živi zelo blizu našega kluba, tako da sem celo mladost preživel tam. Na nek način mi je bilo to položeno v zibelko, ampak ni bil pa to pogoj, da bom začel veslati. Že na začetku sem se zaljubil v ta šport.
 
Kako hitro ste ugotovili, da je kajak pravi za vas, da je to vaša nova strast in način življenja? Kateri je bil tisti prelomni trenutek?
 
Meni je bil ta šport takoj všeč. Bili smo mulci, mislim, da nas je bilo osem, ki smo takrat hkrati začeli veslati. V klub smo se včlanili poleti 1990, prvo tekmo smo imeli potem čez eno leto. Star sem bil šest let in od takrat naprej se vse vrti okrog tega.


 
Kdo in kako vam je skozi kariero najbolj pomagal, da ste vztrajali in da zdaj potujete v Tokio?
 
Seveda oče. Sicer pa žena in moj fizioterapevt Urban Komac, ki sta bila ključna pri moji poškodbi leta 2014, ko sem si spahnil ramo. Takrat sta me znala tudi »v rit zbrcati« in mi pokazati realno sliko, brez olepševanja. Rehabilitacija je trajala pol leta, če ne še več. Da sem prišel nazaj, je trajalo skoraj eno leto. Po tako dolgi rehabilitaciji začneš spet vse bolj ceniti. Spet imaš tisto iskrico v očeh, spet sem užival v veslanju. Poškodbe so trajale od Londona (op. a. olimpijske igre v Londonu leta 2012) in vse do te poškodbe, zato se mi je kar nabiralo in sem imel že polno glavo vsega. Ampak potem sem se na srečo malo sprostil, da sem se umaknil in spočil. Nato sem spet dobil to željo po dokazovanju samemu sebi.
 
Kako ste se kot športnik spremenili skozi vsa leta treningov, tekmovanj, poškodb, ovir, porazov in tudi zmag? Kaj bi danes sporočili svoji mlajši različici, ki je šele začela svojo športno pot?
 
To gre eno z drugim. Tudi malo bolj umirjeno sem začel dojemati poraze, ker na koncu se je treba zavedati, da vsi treniramo zato, da bi bili najboljši. In ravno to bi mlajšemu sebi sporočil – da se svet še kar vrti in da ni konec sveta, če tekme ne odpelješ ravno tako, kot si zadaš. Konec koncev je to še vedno tvoja ljubezen, tvoj način življenja, še vedno uživaš v tem, kar delaš. Vedno bodo prišli tako slabi kot dobri trenutki, ampak treba je vztrajati.
 
Kako boste vztrajnost, ki ste jo pridobili v športu, uporabili tudi naprej v življenju?
 
Na splošno je v življenju tako, da obstajajo ovire in strahovi. Zdaj pa je samo vprašanje: se boš s tem spoprijel ali pozabil na vse skupaj in šel naprej. Mislim, da dogodkov ne smeš prehitevati, moraš iti korak za korakom ter se spoprijeti z izzivi, ki jih imaš, in vztrajati. Naj se sliši še tako klišejsko, ampak na koncu vsakega predora je luč. In po dežju vedno posije sonce. Vse ob svojem času, vsaka stvar se zgodi z razlogom in mogoče, če se ti kdaj zdi, da se je kaj obrnilo proti tebi, je to samo en test tvoje vztrajnosti in prizadevnosti za naprej.


 

---

Naročnik oglasne vsebine je SKB banka