Po »katastrofi« sta vztrajnost in potrpljenje obrodila sadove

Mitja Majcen je z odločitvijo, ki mu je leta 2005 obrnila karierno pot, nadaljeval očetovo poslanstvo in ustvaril enega največjih ekoloških nasadov breskev v Sloveniji. »Z ženo sva leta 1995 končala študij agronomije in začela delati vsak v svojem podjetju. Leta 2005, torej po desetih letih, sva se odločila, da ostaneva na kmetiji,« nam je povedal Mitja Majcen in dodal, da je bila to odločitev, ki je za vedno zaznamovala usodo njihove kmetije.

Razmere na trgu so ga spodbudile k veliki spremembi – prehodu na ekološko pridelavo vipavskih breskev. »Če bo crknilo, pa naj crkne«, je takrat rekel. In ni. Namesto tega so skozi leta učenja, preizkušenj, prilagajanj in trdega dela obvladali zahteven prehod v ekološko kmetovanje. Danes njihova kmetija v Vipavski dolini slovi po okusnih, dišečih eko breskvah, ki jih že vrsto let odkupuje tudi Fructal. Domači kupci prihajajo celo iz Štajerske in Gorenjske.

Kako to, da ste se odločili za ekološki način pridelave sadja?

Sam sicer nikoli nisem bil posebej naklonjen ekološki pridelavi – končno gre predvsem za neki nabor pravil. Noben kmet ne škropi, če ni res nujno. Tudi sam se izogibam insekticidom, kolikor je le mogoče – ne nazadnje tudi nihče ne želi po nepotrebnem metati denarja stran. V ekološko pridelavo sem se podal predvsem zaradi razmer na trgu. Takrat so bile cene zelo nizke, v času krize pa je bilo tudi vedno manj sredstev za škropljenje in zaščito breskev pred škodljivci. Rekel sem si: »Če bo crknilo, naj pač crkne,« in se odločil za ekološko pot.

Začel sem s triletno preusmeritveno dobo, ki je potrebna, preden pridobiš certifikat. Takrat smo se resno lotili dela. Mislim, da je bil naš sadovnjak takrat celo največji ekološki nasad breskev v Sloveniji – imeli smo tri hektare. Prvo leto je bilo zelo težko. Bil sem nepripravljen, pa tudi rastline niso bile prilagojene novemu režimu. Zaradi bolezni se nam je že v prvem letu posušilo 300 breskev. Nismo znali dobro upravljati situacije, saj zahteva ekološka pridelava čisto drugačen pristop – od škropljenja do uporabe popolnoma drugih pripravkov in celotnega sistema dela. Treba se je bilo prilagoditi, učiti pa se ni bilo od nikogar. Začetek je bil res težaven.

Začetek torej ni bil najboljši?

Prvo leto je bila katastrofa. Ko smo imeli rekord breskev, smo imeli 120 ton na treh hektarih, se pravi 40 ton na hektar. Prvo leto, ko smo prešli na ekološko pridelavo oziroma v bistvu šele v preusmeritev, nismo več prišli čez 60 ton, kar je pol manj. Tako je pač bilo in s tem smo se sprijaznili.

Torej ste to prvo slabše leto dobro prenesli. Vas to ni spravljalo v obup?

Ne, pravzaprav ne. Naš glavni pridelek so hruške, tiste so ves čas ostale naša močna točka. Sčasoma sem se tudi sam veliko naučil in po treh, štirih letih je šlo vse skupaj vedno bolje. Če je bila pomlad zelo deževna, smo imeli nekaj več težav z boleznimi, če pa je bilo manj dežja, je bilo tudi težav manj. A sčasoma smo stvari obvladali – nikoli ni bilo tako hudo, da bi bila situacija katastrofalna.

Ko smo nato pridobili ekološki certifikat, smo bili seveda ponosni, a hkrati tudi nekoliko negotovi, saj sprva nismo točno vedeli, kaj bomo z njim. Pri breskvah je sicer zanimivo – za ekološko sadje se precej zanimajo šole, vrtci in podobne ustanove. Vsi bi radi ekološko pridelano sadje. A ravno avgusta, ko imamo ekološke breskve na voljo, so te ustanove zaprte.

Kako vam je poslovno pomagal ta certifikat? Se vam zdi, da ste lažje prišli do kakšnih poslov?

Ne, poslovno nam certifikat ni prinesel posebnih prednosti. Verjamem, da obstajajo ljudje, ki cenijo ekološko pridelavo, ampak jih je še vedno precej malo. Težko bi živel zgolj od takšnih kupcev, ker je ta skupina premajhna. Sploh tukaj, v naši okolici, ni veliko ljudi, ki bi temu certifikatu res namenjali posebno pozornost. Verjetno bi bilo drugače, če bi bili bliže večjim mestom, kot sta Ljubljana in Maribor – tam bi bilo lažje najti takšne kupce. Ampak to je pač moja izkušnja.

Me pa vedno razveselijo tisti, ki imajo radi ekološko pridelano sadje – in hkrati cenijo tudi kakovost, ker imamo res dobre breskve. Takšni pridejo tudi iz bolj oddaljenih krajev, iz Celja, Štajerske, Gorenjske …, in teh je vsako leto več. Zato smo na koncu lahko kar zadovoljni.

Kakšna je sploh razlika med breskvami za svežo porabo in tistimi, ki gredo v industrijsko predelavo, recimo za sokove?

Razlika med njimi je zelo majhna, skorajda je ni. Ključna razlika je v načinu pobiranja. Če kdo naroči breskve za svežo porabo, jih poberemo tisti dan posebej zanj. Tisto, kar je naročeno, gre neposredno k ljudem, ostanek pa naprej v industrijsko predelavo k Fructalu.

Za svežo porabo breskve zlagamo ročno, nežno, vsako posebej v zabojčke. Zelo pazimo, da jih ne poškodujemo, saj so zelo občutljive. Naše breskve so tako dobre zato, ker dozorijo na drevesu. Ko jih poberemo, so zrele za uživanje – takoj za v usta ali za sok. Ni hlajenja, ni skladiščenja – idealno jih je pojesti v 24 urah, v hladilniku pa zdržijo največ dva dni.

Ko pa pobiramo breskve za industrijo, jih lahko damo v velike zaboje, malce stisnemo, naberemo po štiri naenkrat – ni treba biti tako previden. Pri breskvah za sveže uživanje pa je res pomembno, da obiramo vsako posebej, saj se ob pritisku hitro poškoduje in že ima vizualno napako.

Po čem se vipavska breskev razlikuje od drugih? Kako bi opisali obliko, okus in teksturo?

Vipavska breskev je izjemno okusna, ima odlično teksturo in izrazit vonj. A treba je povedati po resnici – ni med najlepšimi na pogled. Je bolj kosmata kot večina drugih sort in ima nekoliko debelejšo kožico, kar pa ji daje tudi določeno prednost, saj jo bolje varuje pred škodljivci. Po barvi ni tako privlačna kot nekatere druge breskve, zato na prodajnih policah morda ne izstopa. Vendar kdor jo kupi, lahko reče, da je grda, ampak v ustih je dobra.

Kakšen pa se vam zdi trg ekološkega sadja v Sloveniji? Imate veliko nadzorov?

Imamo več stopenj nadzora. Prva je redni nadzor naše kontrolne organizacije, Kon-Certa iz Maribora. Poleg njih običajno pride tudi inšpektorica, ki odvzame vzorce listov ali plodov za analizo. Tretjo kontrolo izvaja še Fructal. Mislim, da do zdaj skoraj vsako leto opravijo analizo naših breskev v posebnem laboratoriju – v Italiji ali Angliji. Tam preverijo prisotnost ostankov aktivnih snovi iz škropiv. Analiza vključuje približno 600 različnih snovi in prav ta rezultat mi največ pomeni. Ko dobim potrditev, da je vse brezhibno, vem, da delamo prav.

Kako pa gledate na sodelovanje s Fructalom? Vam to veliko pomeni?

Na začetku smo se kar trudili, da smo sploh začeli sodelovati na področju ekološke pridelave, ker je eko precej specifičen. Naše ekološke breskve so namenjene bodisi za sokove bodisi za otroško hrano. Bil sem res vesel, ko nam je po dveh ali treh letih uspelo vzpostaviti to sodelovanje. Takrat je bilo veliko negotovosti, dvomov – z obeh strani. Verjetno smo se vsi malo spraševali, ali bo to res delovalo. A potem smo si začeli zaupati, in to je bilo ključno. Vedno je težko začeti, ampak zdaj sodelovanje lepo teče in mi veliko pomeni.

Se vam zdi pomembno, da Fructal še vedno sodeluje z lokalnimi pridelovalci?

Seveda, to se mi zdi zelo pomembno. Tudi sam, kadar sem v gostilni in naročim sok, vedno izberem Fructalov breskov sok. Nam Primorcem je Fructal že od nekdaj posebej pri srcu. Veseli smo, da sodelujemo z njimi – ne le zaradi imena, ampak tudi zato, ker smo res blizu. Dobavna pot je izredno kratka, kar je zares velik privilegij. Od nas do Fructala je le 30 kilometrov. Zjutraj breskve oberemo, v uri do dveh so že pri njih. To je pravi luksuz.

Morda že lahko napoveste, kakšna bo letošnja letina? Spomladi ste imeli nekaj vremenskih težav, kajne?

Naše breskve cvetijo nekoliko pozneje kot druge sorte, zato nismo imeli težav s spomladansko pozebo. Kar se tiče breskev, kaže dobro, mislim, da bo letina v redu. Pri hruškah pa je drugače. Cvetele so zelo na hitro, v le sedmih dneh, vmes pa je bilo tri dni orkanske burje. Takrat niso mogli leteti ne čmrlji ne čebele, in to se je močno poznalo pri opraševanju. Žal kaže, da bo pri hruškah kar precejšen izpad.

Kako hudo vam je ob tem? Se človek na takšne stvari sploh lahko navadi, tudi če ima že veliko izkušenj?

Težko je, seveda, a nimamo več komu jamrati – vsako leto je nekaj. Nerad se pritožujem, ker potem hitro kdo reče, da kmetje samo jamramo. Pač bo treba potrpeti in prebroditi vse to.

Podnebne spremembe se očitno poznajo. Kako se jim prilagajate?

Seveda, tega ne moremo več zanikati – temperature so vse višje. Pred tremi leti nas je prizadel požar na Krasu, takrat smo izgubili polovico sadovnjaka. Podnebne spremembe se v sadjarstvu zelo poznajo, morda jih mi občutimo še najbolj. Pojavlja se tudi vse več novih škodljivcev, ki prihajajo z juga – zdaj imamo v sadovnjaku take vrste, ki so bile prej tudi sto kilometrov južneje. Jasno je, da se moramo temu sproti prilagajati.

Kako se pa vi potem tega lotite? Glede na to, da sta ekokmetija?

V Sloveniji je sicer nekaj možnosti za škropljenje z dovoljenimi sredstvi, ampak največ informacij sem našel v Italiji. Tam so precej bolj napredni na področju ekološke pridelave. Veliko se učim po spletu, vzpostavil sem tudi nekaj stikov z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje in mi kdaj svetujejo. Zdi se mi, da imajo interes, da se njihovi pristopi širijo, ker gre za nekoliko drugačne metode, kot smo jih vajeni.

Skratka, stalno je treba prilagajati stvari?

Seveda, nenehno se je treba prilagajati in učiti. Vse gre naprej – tako kot se razvija svet, se razvija tudi kmetijstvo. Če želiš ostati v igri, moraš biti odprt za spremembe in novosti.

Mislite, da je prihodnost slovenskega sadjarstva v ekološki pridelavi?

Če bo obstajalo povpraševanje po ekoloških pridelkih, potem zagotovo. Če pa tega ne bo, potem tudi prihodnosti ni. Ključno je, ali so ljudje pripravljeni poseči po kakovostnejši hrani in za to odšteti kakšen evro več. Veste, včasih imam občutek, da ljudje za telefone in razne naprave za otroke z lahkoto odštejejo velike vsote, pri hrani pa kupijo prvo stvar, ki jo vidijo na polici. Če se ne bomo začeli bolj zavedati, kaj dajemo vase, bo težko.

Za konec – kaj bi svetovali mladim, ki razmišljajo o sadjarstvu ali ekološki pridelavi?

Ekološka pridelava zahteva nekaj več – več znanja, iznajdljivosti, potrpežljivosti in tudi poguma za prevzemanje tveganj. Včasih gre kaj narobe, pa pride do izpada dohodka. In ko se to zgodi, popravnega izpita ni naslednji mesec – pri nas v sadjarstvu je čas za popravek eno leto. To pomeni, da moraš znati počakati in zdržati.

---

Naročnik oglasne vsebine je Fructal