Bum iz ZDA se zelo verjetno ne bo ponovil
Plin v skrilavcih: v Evropi ni dostopen, saj leži pod mesti, pa tudi sicer naj imajo prednost obnovljivi viri.
Odpri galerijo
FOTO: Infografika
Zemeljski plin je zdaj tretji najpomembnejši energent v svetovni energetski bilanci, saj za nafto in premogom pokrije 24 odstotkov vseh potreb, več kot vsi obnovljivi viri energije skupaj.
Ker je zemeljski plin med fosilnimi gorivi najbolj »čist«, pri izgorevanju v ozračje izpušča najmanjši delež ogljikovega dioksida (v primerjavi s pridobljeno uporabno energijo), strokovnjaki pričakujejo, da bo to energent, ki bo v prihodnjih letih omogočil tehnološki in organizacijski prehod na obnovljive vire. Korak, ki je nujen, če želimo v doglednem času skladno z mednarodnimi podnebnimi dogovori omejiti zvišanje povprečne temperature na planetu na dve stopinji v primerjavi z razmerami pred začetkom industrijske dobe.
Hkrati je zemeljski plin energent, pri katerem so znane in še neizkoriščene zaloge izjemno bogate – njihova glavna »pomanjkljivost« pa je, da so skrite v težko dostopnih plasteh skrilavcev, ki ležijo nekaj tisoč metrov pod zemeljsko površino. Teh zalog naj bi po vsem svetu bilo za 215 bilijonov kubičnih metrov oziroma za 60 let porabe zemeljskega plina.
Za nahajališča, ki praviloma ležijo pod območji »konvencionalnih« črpališč zemeljskega plina (ta so bližje zemeljskemu površju in zaradi drugačne sestave kamnin dostopna z vertikalnim vrtanjem), se bolj ali manj ve že desetletja, vendar jih do pred kratkim ni bilo mogoče gospodarno izkoriščati.
Kmalu po letu 2000 je sovpadlo nekaj dejavnikov, ki so to spremenili. Na tehnološkem področju so povezali horizontalno vrtanje (to razširi območje v nahajališču ogljikovodikov, s katerega jih lahko na površje črpamo skozi »klasično« vertikalno vrtino) s hidravličnim lomljenjem (frakingom). Ta postopek v horizontalne vrtine dovaja vodo pod velikim pritiskom, ki poveča naravne razpoke v kamini in povzroči nove, zaradi večje poroznosti pa potem iz kamninske strukture izhaja več plina.
Tretji dejavnik je bila tržna cena zemeljskega plina. V ZDA je s povprečnih dveh dolarjev za milijon britanskih termalnih enot (to približno ustreza energiji tisoč kubičnih čevljev oziroma 28 kubičnih metrov zemeljskega plina) med letoma 1980 in 2000 v naslednjih osmih letih zrasla na povprečnih šest dolarjev. Razlika je bila dovolj velika, da je spodbudila vlaganje v izkoriščanje nahajališč v skrilavcih s frakingom. Tehnološki napredek je bil tako učinkovit, da je ta metoda ostala ekonomična tudi po letu 2009, ko so cene zemeljskega plina ponovno padle na povprečnih 3,50 dolarja za MBtu. Danes ZDA proizvedejo 87 odstotkov svetovne proizvodnje zemeljskega plina iz globoko ležečih skrilavcev, od leta 2017 ga tudi izvažajo.
Vendar je fraking zaradi okoljskih pomislekov – mnogih dokazanih pri onesnaženju vode, ki jo uporabljajo v postopku in drugih potencialnih škodljivih za zaloge pitne vode – zelo sporna metoda. Marsikje v Evropi je prepovedan. V Franciji, ki razpolaga s 30 odstotki vseh zalog plina v skrilavcih v Evropi, ga kar 95 odstotkov leži na območju Pariza. Podobno je drugje, nahajališča plina se prepletajo z močno urbaniziranimi omočji, zato so tveganja v povezavi z vodo preprosto prevelika. Spet drugje, kjer imajo veliko konvencionalnih zalog zemeljskega plina, na primer v Rusiji in na Bližnjem vzhodu, pa prav zato potrebe po uporabi te tehnologije (še) ne vidijo. Dejavnost pa razvijajo na Kitajskem (kjer imajo malo lastnih energetskih virov) in v Argentini.
Na ta vidik je v poročilu o zemeljskem plinu v skrilavcih, izdanim konec maja, opozorila tudi agencija Združenih narodov za trgovino in razvoj UNCTAD. Ocenila je, da se »revolucija« plina (in tudi nafte) iz skrilavcev, ki je v minulih 15 letih ZDA vrnila med vodilne proizvajalce obeh energentov, drugje na svetu najbrž ne bo ponovila. Pomemben dejavnik so okoljska tveganja frakinga, še bolj pa UNCTAD poudarja, da si morajo države prizadevati za čimprejšnji prehod na obnovljive vire, pri čemer je lahko zemeljski plin predvsem nadomestilo za nafto in premog.
Ker je zemeljski plin med fosilnimi gorivi najbolj »čist«, pri izgorevanju v ozračje izpušča najmanjši delež ogljikovega dioksida (v primerjavi s pridobljeno uporabno energijo), strokovnjaki pričakujejo, da bo to energent, ki bo v prihodnjih letih omogočil tehnološki in organizacijski prehod na obnovljive vire. Korak, ki je nujen, če želimo v doglednem času skladno z mednarodnimi podnebnimi dogovori omejiti zvišanje povprečne temperature na planetu na dve stopinji v primerjavi z razmerami pred začetkom industrijske dobe.
Neizkoriščeno bogastvo v skrilavcih
Hkrati je zemeljski plin energent, pri katerem so znane in še neizkoriščene zaloge izjemno bogate – njihova glavna »pomanjkljivost« pa je, da so skrite v težko dostopnih plasteh skrilavcev, ki ležijo nekaj tisoč metrov pod zemeljsko površino. Teh zalog naj bi po vsem svetu bilo za 215 bilijonov kubičnih metrov oziroma za 60 let porabe zemeljskega plina.
Za nahajališča, ki praviloma ležijo pod območji »konvencionalnih« črpališč zemeljskega plina (ta so bližje zemeljskemu površju in zaradi drugačne sestave kamnin dostopna z vertikalnim vrtanjem), se bolj ali manj ve že desetletja, vendar jih do pred kratkim ni bilo mogoče gospodarno izkoriščati.
Kmalu po letu 2000 je sovpadlo nekaj dejavnikov, ki so to spremenili. Na tehnološkem področju so povezali horizontalno vrtanje (to razširi območje v nahajališču ogljikovodikov, s katerega jih lahko na površje črpamo skozi »klasično« vertikalno vrtino) s hidravličnim lomljenjem (frakingom). Ta postopek v horizontalne vrtine dovaja vodo pod velikim pritiskom, ki poveča naravne razpoke v kamini in povzroči nove, zaradi večje poroznosti pa potem iz kamninske strukture izhaja več plina.
Tretji dejavnik je bila tržna cena zemeljskega plina. V ZDA je s povprečnih dveh dolarjev za milijon britanskih termalnih enot (to približno ustreza energiji tisoč kubičnih čevljev oziroma 28 kubičnih metrov zemeljskega plina) med letoma 1980 in 2000 v naslednjih osmih letih zrasla na povprečnih šest dolarjev. Razlika je bila dovolj velika, da je spodbudila vlaganje v izkoriščanje nahajališč v skrilavcih s frakingom. Tehnološki napredek je bil tako učinkovit, da je ta metoda ostala ekonomična tudi po letu 2009, ko so cene zemeljskega plina ponovno padle na povprečnih 3,50 dolarja za MBtu. Danes ZDA proizvedejo 87 odstotkov svetovne proizvodnje zemeljskega plina iz globoko ležečih skrilavcev, od leta 2017 ga tudi izvažajo.
Okoljski pomisleki v Evropi
Vendar je fraking zaradi okoljskih pomislekov – mnogih dokazanih pri onesnaženju vode, ki jo uporabljajo v postopku in drugih potencialnih škodljivih za zaloge pitne vode – zelo sporna metoda. Marsikje v Evropi je prepovedan. V Franciji, ki razpolaga s 30 odstotki vseh zalog plina v skrilavcih v Evropi, ga kar 95 odstotkov leži na območju Pariza. Podobno je drugje, nahajališča plina se prepletajo z močno urbaniziranimi omočji, zato so tveganja v povezavi z vodo preprosto prevelika. Spet drugje, kjer imajo veliko konvencionalnih zalog zemeljskega plina, na primer v Rusiji in na Bližnjem vzhodu, pa prav zato potrebe po uporabi te tehnologije (še) ne vidijo. Dejavnost pa razvijajo na Kitajskem (kjer imajo malo lastnih energetskih virov) in v Argentini.
Na ta vidik je v poročilu o zemeljskem plinu v skrilavcih, izdanim konec maja, opozorila tudi agencija Združenih narodov za trgovino in razvoj UNCTAD. Ocenila je, da se »revolucija« plina (in tudi nafte) iz skrilavcev, ki je v minulih 15 letih ZDA vrnila med vodilne proizvajalce obeh energentov, drugje na svetu najbrž ne bo ponovila. Pomemben dejavnik so okoljska tveganja frakinga, še bolj pa UNCTAD poudarja, da si morajo države prizadevati za čimprejšnji prehod na obnovljive vire, pri čemer je lahko zemeljski plin predvsem nadomestilo za nafto in premog.
