Čas je za konec ekspanzivne denarne politike
Ekonomija v EU: motor nemškega izvoza na evropsko gospodarstvo še deluje, vendar se bo krepil počasneje kot doslej
Odpri galerijo
Zaradi negotovosti v zvezi s trgovinskimi vojnami je tudi negotovost glede prihodnje gospodarske rasti precejšnja, opozarja Jens Weidmann, predsednik nemške Bundesbanke.
Foto Reuters
Nemško gospodarstvo raste in bo najverjetneje še naprej, saj se povečujejo izvoz, potrošnja in investiranje, pomagala bo bolj ekspanzivna proračunska politika, meni Jens Weidmann, predsednik Bundesbanke. A rast gospodarstva in izvoza ne bo dosegala tiste iz leta 2017, ob rekordno nizki brezposelnosti pa bo zaradi pomanjkanja izučene delovne sile trpelo tudi zaposlovanje. Raste tudi globalno gospodarstvo, hkrati z njim pa tveganja na svetovni ravni.
Kakšni so izgledi nemškega, evropskega in svetovnega gospodarstva, kam naj se usmerja denarna politika evrskega območja? Ko je na berlinskem Društvu tujih novinarjev gost predsednik nemške centralne banke, je vprašanj veliko, še posebej v tednu, ko so pri münchenskem gospodarskem inštitutu Ifo napovedali še eno rekordno leto nemškega presežka v plačilni bilanci. To tudi pomeni še eno prvenstvo v zunanjetrgovinskem presežku, ki ameriškega predsednika Donalda Trumpa navaja k napovedim trgovinskih vojn.
Nemški izvoz se bo povečeval zmerneje kot doslej, ocenjujejo pri Bundesbanki. Pomanjkanje izučene delovne sile že povečuje plače in prinaša druge domače cenovne pritiske, kar dokazujejo tudi letošnje kolektivne pogodbe, ki so precej višje od lanskih. Hkrati raste negotovost drugod. Globalna rast ostaja živahna zaradi rasti obeh največjih gospodarstev sveta, ZDA in Kitajske, a se povečuje tudi tveganje zunanjetrgovinskih konfliktov.
»V spopadanju z globalno gospodarsko krizo 2008–2009 so se države G20 vzdržale politik, ki bi škodovale njihovim partnerjem in niso ponavljale napak iz 30. let 20. stoletja, ko so protekcionistični pomembno vplivali na zaostrovanje velike depresije. Danes bi lahko velika trgovinska vojna resno vplivala na globalno gospodarstvo.« Jens Weidmann večja tveganja vidi tudi za posamezne manj razvite države. Še posebno Turčija po njegovem prepričanju kristalno jasno kaže, da se je proti krizam najbolje bojevati s pametno in odgovorno gospodarsko in proračunsko politiko, neodvisna monetarna politika pa bi morala biti usmerjena k zagotavljanju stabilnosti cen.
Predsednika Bundesbanke v berlinskih kuloarjih omenjajo kot morebitnega naslednika predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija, a vsaj za zdaj prevladujejo ugibanja, da se bo krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel raje zavzemala za nemškega kandidata na čelu evropske komisije po upokojitvi Luksemburžana Jean-Claudea Junckerja. Slišati je govorice o imenih, kot so krščanskosocialni prvak v evropskem parlamentu Manfred Weber, kanclerkin najtesnejši sodelavec in gospodarski minister Peter Altmaier ali obrambna ministrica Ursula von der Leyen, za sedanjega predsednika Bundesbanke pa je v vsakem primeru mogoče domnevati, da bo nadaljeval značilno zavzemanje za zdrave monetarne in gospodarske razmere.
Weidmann opozarja, da zdaj gospodarsko rast uživa vse evrsko območje, in ne le Nemčija, še več, razlike med članicami vse od leta 1996, ko so jih začeli meriti, niso bile tako majhne kot zdaj. A je v prvi polovici letošnjega leta gospodarska rast tudi na območju skupne evropske valute nižja od lanske, kar je poleg prej navedenim dejavnikom mogoče pripisati tudi višji ceni nafte. Temelji razvoja pa ostajajo isti: večje zaposlovanje, ugodni pogoji financiranja in globalna rast.
Na novinarskem srečanju s predsednikom centralne banke najpomembnejše evropske gospodarske sile se seveda zastavi tudi vprašanje o sedanji izjemno ekspanzivni monetarni politiki ECB. Inflacija v evrskem območju je julija dosegla 2,1 odstotka, in če jo zdaj najbolj povečujejo visoke cene energije, se bo zaradi visokega izkoristka kapacitet povečevala tudi v prihodnosti, ocenjujejo pri Bundesbanki. Strokovnjaki evrskega območja v prihodnjih letih pričakujejo 1,7-odstotno inflacijo, kar je v veliki meri skladno s srednjeročnimi cilji cenovne stabilnosti. »Zato je tudi čas za začetek izstopa iz zelo ekspanzivne denarne politike in nestandardnih ukrepov, še posebno če upoštevamo njihove morebitne stranske učinke.«
Končanje nakupov vrednostnih papirjev je nakazalo že julijsko zasedanje sveta ECB, pa čeprav bo njihov skupni obseg ostal konstanten in bodo najmanj do poletja 2019 ali tako dolgo, kot bo treba, ostale nizke tudi ključne obresti. Weidmann pa opozarja, da so se zaradi višje inflacije od pričakovane v zadnjih mesecih že povečevale realne kratkoročne obresti, končanje nakupov vrednostnih papirjev bo zato po njegovem prepričanju le prvi korak k nujni normalizaciji monetarne politike v evrskem območju. Naslednji bodo seveda odvisni od razvoja gospodarskih dejavnosti in cen, v vsakem primeru pa domneva postopno prilagajanje v prihodnjih nekaj letih in zato priporoča, da s tem ne odlašajo. Sprašuje, koliko manevrskega prostora sploh ima denarna politika. Če se bo v nasprotju s predvidevanji gospodarska rast znižala, bo morala za stabilizacijo položaja bolj kot doslej poskrbeti proračunska politika, meni predsednik Bundesbanke, pogoj za to pa so zdrave javne finance, za katere je treba poskrbeti že zdaj.
Ob deseti obletnici bankrota ameriške banke Lehman Brothers, odločilnega trenutka zadnje finančne krize, ki se je v evrskem območju združila z dolžniško, Weidmann poudarja, da še vedno iščemo prave odgovore, evrsko območje pa je v vsakem primeru treba narediti odpornejše. »Ključno je, da okrepimo konkurenčnost in temelje rasti posameznih gospodarstev. Težko breme javnega dolga je treba zlomiti. S temi izzivi se mora individualno spopasti vsaka članica.« Po prepričanju petdesetletnega v Solingenu rojenega ekonomista je treba utrditi tudi regulacijske okvire denarne unije, kar zahteva večjo uravnoteženost med odgovornostjo za ukrepe in jamstvi. Weidmann ne izključuje niti večjega združevanja tveganj, a morajo biti zagovorniki takšne politike pripravljeni prepustiti nekatere sedanje suverene pravice evropski ravni.
Kakšni so izgledi nemškega, evropskega in svetovnega gospodarstva, kam naj se usmerja denarna politika evrskega območja? Ko je na berlinskem Društvu tujih novinarjev gost predsednik nemške centralne banke, je vprašanj veliko, še posebej v tednu, ko so pri münchenskem gospodarskem inštitutu Ifo napovedali še eno rekordno leto nemškega presežka v plačilni bilanci. To tudi pomeni še eno prvenstvo v zunanjetrgovinskem presežku, ki ameriškega predsednika Donalda Trumpa navaja k napovedim trgovinskih vojn.
Nemški izvoz se bo povečeval zmerneje kot doslej, ocenjujejo pri Bundesbanki. Pomanjkanje izučene delovne sile že povečuje plače in prinaša druge domače cenovne pritiske, kar dokazujejo tudi letošnje kolektivne pogodbe, ki so precej višje od lanskih. Hkrati raste negotovost drugod. Globalna rast ostaja živahna zaradi rasti obeh največjih gospodarstev sveta, ZDA in Kitajske, a se povečuje tudi tveganje zunanjetrgovinskih konfliktov.
»V spopadanju z globalno gospodarsko krizo 2008–2009 so se države G20 vzdržale politik, ki bi škodovale njihovim partnerjem in niso ponavljale napak iz 30. let 20. stoletja, ko so protekcionistični pomembno vplivali na zaostrovanje velike depresije. Danes bi lahko velika trgovinska vojna resno vplivala na globalno gospodarstvo.« Jens Weidmann večja tveganja vidi tudi za posamezne manj razvite države. Še posebno Turčija po njegovem prepričanju kristalno jasno kaže, da se je proti krizam najbolje bojevati s pametno in odgovorno gospodarsko in proračunsko politiko, neodvisna monetarna politika pa bi morala biti usmerjena k zagotavljanju stabilnosti cen.
Predsednika Bundesbanke v berlinskih kuloarjih omenjajo kot morebitnega naslednika predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija, a vsaj za zdaj prevladujejo ugibanja, da se bo krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel raje zavzemala za nemškega kandidata na čelu evropske komisije po upokojitvi Luksemburžana Jean-Claudea Junckerja. Slišati je govorice o imenih, kot so krščanskosocialni prvak v evropskem parlamentu Manfred Weber, kanclerkin najtesnejši sodelavec in gospodarski minister Peter Altmaier ali obrambna ministrica Ursula von der Leyen, za sedanjega predsednika Bundesbanke pa je v vsakem primeru mogoče domnevati, da bo nadaljeval značilno zavzemanje za zdrave monetarne in gospodarske razmere.
Razlike v rasti v EU so se zmanjšale
Weidmann opozarja, da zdaj gospodarsko rast uživa vse evrsko območje, in ne le Nemčija, še več, razlike med članicami vse od leta 1996, ko so jih začeli meriti, niso bile tako majhne kot zdaj. A je v prvi polovici letošnjega leta gospodarska rast tudi na območju skupne evropske valute nižja od lanske, kar je poleg prej navedenim dejavnikom mogoče pripisati tudi višji ceni nafte. Temelji razvoja pa ostajajo isti: večje zaposlovanje, ugodni pogoji financiranja in globalna rast.
Na novinarskem srečanju s predsednikom centralne banke najpomembnejše evropske gospodarske sile se seveda zastavi tudi vprašanje o sedanji izjemno ekspanzivni monetarni politiki ECB. Inflacija v evrskem območju je julija dosegla 2,1 odstotka, in če jo zdaj najbolj povečujejo visoke cene energije, se bo zaradi visokega izkoristka kapacitet povečevala tudi v prihodnosti, ocenjujejo pri Bundesbanki. Strokovnjaki evrskega območja v prihodnjih letih pričakujejo 1,7-odstotno inflacijo, kar je v veliki meri skladno s srednjeročnimi cilji cenovne stabilnosti. »Zato je tudi čas za začetek izstopa iz zelo ekspanzivne denarne politike in nestandardnih ukrepov, še posebno če upoštevamo njihove morebitne stranske učinke.«
Končanje nakupov vrednostnih papirjev je nakazalo že julijsko zasedanje sveta ECB, pa čeprav bo njihov skupni obseg ostal konstanten in bodo najmanj do poletja 2019 ali tako dolgo, kot bo treba, ostale nizke tudi ključne obresti. Weidmann pa opozarja, da so se zaradi višje inflacije od pričakovane v zadnjih mesecih že povečevale realne kratkoročne obresti, končanje nakupov vrednostnih papirjev bo zato po njegovem prepričanju le prvi korak k nujni normalizaciji monetarne politike v evrskem območju. Naslednji bodo seveda odvisni od razvoja gospodarskih dejavnosti in cen, v vsakem primeru pa domneva postopno prilagajanje v prihodnjih nekaj letih in zato priporoča, da s tem ne odlašajo. Sprašuje, koliko manevrskega prostora sploh ima denarna politika. Če se bo v nasprotju s predvidevanji gospodarska rast znižala, bo morala za stabilizacijo položaja bolj kot doslej poskrbeti proračunska politika, meni predsednik Bundesbanke, pogoj za to pa so zdrave javne finance, za katere je treba poskrbeti že zdaj.
Ob deseti obletnici bankrota ameriške banke Lehman Brothers, odločilnega trenutka zadnje finančne krize, ki se je v evrskem območju združila z dolžniško, Weidmann poudarja, da še vedno iščemo prave odgovore, evrsko območje pa je v vsakem primeru treba narediti odpornejše. »Ključno je, da okrepimo konkurenčnost in temelje rasti posameznih gospodarstev. Težko breme javnega dolga je treba zlomiti. S temi izzivi se mora individualno spopasti vsaka članica.« Po prepričanju petdesetletnega v Solingenu rojenega ekonomista je treba utrditi tudi regulacijske okvire denarne unije, kar zahteva večjo uravnoteženost med odgovornostjo za ukrepe in jamstvi. Weidmann ne izključuje niti večjega združevanja tveganj, a morajo biti zagovorniki takšne politike pripravljeni prepustiti nekatere sedanje suverene pravice evropski ravni.
