Za predelavo plastike bo treba spremeniti sistem
Tudi električnih in elektronskih naprav ima vsak prebivalec vsako leto deset kilogramov več, kroženja snovi še ni.
Odpri galerijo
Rešitve za odpadno plastiko še ni. Foto Jure Eržen
Predelava surovin v Sloveniji se zdi ob kupih odpadne plastike po vsej državi bolj misija za dolgoročnejšo prihodnost. Na novo so zaživele tudi zamisli za gradnjo novih sežigalnic odpadkov, ker so ti preveč umazani za predelavo ali pa bi ta stala preveč glede na proizvodnjo nove plastike iz nafte.
»Že sedanja ureditev sistema ravnanja z odpadno embalažo naj bi z višino embalažnine, ki jo družbam za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) plačujejo proizvajalci embalaže, spodbujala, da bi proizvajalci uporabljali čim več materialov, ki jih je preprosto reciklirati. Za materiale, ki so težje reciklabilni, pa naj bi se plačevala bistveno višja embalažnina. Ker pa je sistem postal trgovina s paketi embalaže pri trgovcih, pri njih je odpadna embalaža v primerjavi z embalažo, ki jo izvajalci javne službe zberemo v gospodinjstvih, precej bolj enovita in jo je mnogo lažje prodati predelovalcem, kar pomeni vsaj manj stroškov, običajno pa kar velike zaslužke, se je sistem izrodil,« pravijo v ljubljanski Snagi.
Dodajajo, da se s spremembami evropske zakonodaje državi obetajo visoke kazni oziroma takse za vsak kilogram plastike, ki ne bo recikliran skladno s cilji. Predvidena višina kazni znaša 800 evrov na tono. Tako se bo verjetno izplačalo tudi v Sloveniji postaviti predelovalne obrate, saj je do zdaj najpreprostejša rešitev, sežig v tujini, stala dobrih 100 evrov na tono.
Na ravni EU, pravijo v Snagi, pa bi moral biti sprejet sistem ukrepov, ki bi spodbudil uporabo oziroma dvignil povpraševanje po sekundarnih surovinah. Ti ukrepi so ekonomski (davki, subvencije, zeleno naročanje in podobno), zakonodajni (predpisi, ki zapovedujejo uporabo sekundarnih surovin, izdajanje dovoljenj, ekodizajn) ter informiranje in ozaveščanje (skupaj s posebnimi oznakami, prostovoljnimi dogovori in podobno).
Na vprašanje, ali je za trg odpadnih surovin pomembnejša kitajska prepoved uvoza odpadkov ali cena nafte, v Snagi odgovarjajo, da velik del embalaže ne gre v predelavo oziroma snovno izrabo zaradi tržnih zakonitosti, ki vladajo na tem področju. Cena recikliranih materialov pač ne sme biti višja od cene deviških materialov. Ko gre za plastiko, je trg vezan na gibanje cen nafte. Če je ta poceni, materiala za predelavo ni mogoče prodati po ustrezni ceni ali pa je treba predelovalcem celo plačati, da ga prevzamejo. »Odvoz odpadne embalaže v sežigalnice je za DROE pač najcenejša in zato tudi prva izbira.
Pomembno je poudariti, da proizvajalec embalaže skladno z zakonodajo podeli posamezni DROE pristojnost odločanja o tem, kam bo usmerila odpadno embalažo, interesi DROE pa niso vedno povezani z interesi proizvajalcev,« še pravijo v Snagi.
V DROE opozarjajo, da je veliko komunalne odpadne embalaže zelo slabe kakovosti, večine se niti ne da reciklirati. Na vprašanje, kdo bi moral plačati več, da bi komunale tudi plastiko razvrščale po kakovosti, v Snagi odgovarjajo, da prevladujoč model zbiranja komunalnih odpadkov v Sloveniji (zabojniki za pet frakcij) velja za optimalnega tudi v Evropi. »Za papir, embalažo in steklo je predvidena nadaljnja obdelava oziroma sortiranje na tehnološko preprostejših sortirnih napravah. Mešani komunalni odpadki, ki so za obdelavo najzahtevnejši, in biološki odpadki gredo v obdelavo v regijske centre za ravnanje z odpadki, predelavo tržno zanimivejših frakcij pa morajo zagotoviti proizvajalci teh materialov, skladno z zakonodajo je torej to pristojnost DROE,« pojasnjujejo v Snagi.
V našem sistemu (sistemu podaljšane odgovornosti proizvajalcev) bi tako morali stroške razvrščanja odpadne embalaže plačati proizvajalci embalaže. V praksi to pomeni, da bi strošek plačali potrošniki v ceni končnega izdelka, ki je na policah trgovin, ne pa uporabniki storitev ravnanja z odpadki z višjimi položnicami.
V Snagi še nimajo nobenih informacij, ali so inšpektorji za okolje že izdali kakšno odločbo za odvoz nakopičene odpadne embalaže v skladiščih komunalnih podjetij. Na MOP so za danes napovedali sestanek s predstavniki centrov za ravnanje z odpadki. Niti DROE še niso dobile odločb, so pa bile pozvane, naj v zvezi s kupi odpadne embalaže na inšpektorat podajo izjavo.
»V družbi Interseroh opažamo, da kakovost zbiranja odpadne embalaže iz leta v leto upada. Eni menijo, da je ključen vzrok za to pomanjkanje ozaveščanja prebivalstva, kar pa naše analize ovržejo. Menimo, da bi bilo mogoče stopnjo predelave odpadne plastične embalaže zlahka občutno povečati tako, da bi ministrstvo za okolje in prostor določilo jasne standarde in normative za vse vrste odpadne embalaže, ki jih prevzemajo DROE,« pa pravi Darja Figelj, direktorica Interseroha.
Dodaja, da je na Kitajsko še vedno mogoče izvoziti surovine, vendar samo v zelo »čisti« obliki, torej zelo kakovostno ločene od drugih snovi. Prepoved izvoza odpadkov na Kitajsko vpliva na slovenski trg zagotovo bolj kot rast cen nafte, saj manjši trg in v tem primeru manjša ponudba vedno povzročata dvig cene.
»Ko govorimo o konceptu krožnega gospodarstva, so e-odpadki oziroma odpadna električna in elektronska oprema mnogokrat v ospredju. Vzrok sta predvsem razširjenost in uporabnost teh izdelkov. Po raziskavi Univerze Združenih narodov iz leta 2016 je v Sloveniji na posameznega prebivalca v uporabi v gospodinjstvih več kot 165 kilogramov izdelkov te vrste. Ker na naš trg vsako leto pride dodatnih 16 kilogramov na prebivalca, zberemo pa približno šest kilogramov e-odpadkov na prebivalca, pomeni, da se količina e-izdelkov v gospodinjstvih povečuje za več kot pet odstotkov na leto oziroma deset kilogramov na leto na prebivalca,« opozarja Emil Šehić, direktor Zeosa.
Izvajanje koncepta krožnega gospodarstva je v tem primeru nujno. S tem, kot poudarja Šehić, ne le ohranjamo naravne vire, temveč aktiviramo potenciale v razvoju novih izdelkov ter storitev, ustvarjamo podlage za nove investicije in delovna mesta z višjo dodano vrednostjo.
Poleg obdelave in recikliranja e-odpadkov, ki sta v EU tehnološko precej razvita, je ključni izziv, kako sprožiti druge dejavnike znotraj koncepta krožnega gospodarstva. Od osnovnih, ki se nanašajo na servisiranje izdelkov, obnovo posameznih komponent in ponovno uporabo, do zahtevnejših, ki se nanašajo na souporabo, najem storitve namesto nakupa izdelka ... »Pomembna je pripravljenost potrošnikov za takšne izdelke in storitve ter odločitev za spremembo navad. Potrošniki so tisti, ki se odločajo za servisiranje izdelka, vgradnjo obnovljenih komponent, ponovno uporabo izdelkov, souporabo izdelkov, nakup storitve namesto izdelka,« pravi Šehić.
Dodaja, da je zdaj koncept učinkovit le pri izdelkih in storitvah, ki so za potrošnike ekonomsko sprejemljivejši, v prihodnje pa bo krožno gospodarstvo za ohranitev naravnih virov nujno na vseh ravneh. Evropska komisija državam članicam že svetuje uvedbo spodbud za razvoj takšnih poslovnih modelov.
»Že sedanja ureditev sistema ravnanja z odpadno embalažo naj bi z višino embalažnine, ki jo družbam za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) plačujejo proizvajalci embalaže, spodbujala, da bi proizvajalci uporabljali čim več materialov, ki jih je preprosto reciklirati. Za materiale, ki so težje reciklabilni, pa naj bi se plačevala bistveno višja embalažnina. Ker pa je sistem postal trgovina s paketi embalaže pri trgovcih, pri njih je odpadna embalaža v primerjavi z embalažo, ki jo izvajalci javne službe zberemo v gospodinjstvih, precej bolj enovita in jo je mnogo lažje prodati predelovalcem, kar pomeni vsaj manj stroškov, običajno pa kar velike zaslužke, se je sistem izrodil,« pravijo v ljubljanski Snagi.
Visoke kazni za napake
Dodajajo, da se s spremembami evropske zakonodaje državi obetajo visoke kazni oziroma takse za vsak kilogram plastike, ki ne bo recikliran skladno s cilji. Predvidena višina kazni znaša 800 evrov na tono. Tako se bo verjetno izplačalo tudi v Sloveniji postaviti predelovalne obrate, saj je do zdaj najpreprostejša rešitev, sežig v tujini, stala dobrih 100 evrov na tono.
Sistem se je zaradi nujnih dobičkov izrodil.
Na ravni EU, pravijo v Snagi, pa bi moral biti sprejet sistem ukrepov, ki bi spodbudil uporabo oziroma dvignil povpraševanje po sekundarnih surovinah. Ti ukrepi so ekonomski (davki, subvencije, zeleno naročanje in podobno), zakonodajni (predpisi, ki zapovedujejo uporabo sekundarnih surovin, izdajanje dovoljenj, ekodizajn) ter informiranje in ozaveščanje (skupaj s posebnimi oznakami, prostovoljnimi dogovori in podobno).
Na vprašanje, ali je za trg odpadnih surovin pomembnejša kitajska prepoved uvoza odpadkov ali cena nafte, v Snagi odgovarjajo, da velik del embalaže ne gre v predelavo oziroma snovno izrabo zaradi tržnih zakonitosti, ki vladajo na tem področju. Cena recikliranih materialov pač ne sme biti višja od cene deviških materialov. Ko gre za plastiko, je trg vezan na gibanje cen nafte. Če je ta poceni, materiala za predelavo ni mogoče prodati po ustrezni ceni ali pa je treba predelovalcem celo plačati, da ga prevzamejo. »Odvoz odpadne embalaže v sežigalnice je za DROE pač najcenejša in zato tudi prva izbira.
Pomembno je poudariti, da proizvajalec embalaže skladno z zakonodajo podeli posamezni DROE pristojnost odločanja o tem, kam bo usmerila odpadno embalažo, interesi DROE pa niso vedno povezani z interesi proizvajalcev,« še pravijo v Snagi.
Vsako leto imamo več elektronskih naprav. Foto Jure Eržen
V DROE opozarjajo, da je veliko komunalne odpadne embalaže zelo slabe kakovosti, večine se niti ne da reciklirati. Na vprašanje, kdo bi moral plačati več, da bi komunale tudi plastiko razvrščale po kakovosti, v Snagi odgovarjajo, da prevladujoč model zbiranja komunalnih odpadkov v Sloveniji (zabojniki za pet frakcij) velja za optimalnega tudi v Evropi. »Za papir, embalažo in steklo je predvidena nadaljnja obdelava oziroma sortiranje na tehnološko preprostejših sortirnih napravah. Mešani komunalni odpadki, ki so za obdelavo najzahtevnejši, in biološki odpadki gredo v obdelavo v regijske centre za ravnanje z odpadki, predelavo tržno zanimivejših frakcij pa morajo zagotoviti proizvajalci teh materialov, skladno z zakonodajo je torej to pristojnost DROE,« pojasnjujejo v Snagi.
V našem sistemu (sistemu podaljšane odgovornosti proizvajalcev) bi tako morali stroške razvrščanja odpadne embalaže plačati proizvajalci embalaže. V praksi to pomeni, da bi strošek plačali potrošniki v ceni končnega izdelka, ki je na policah trgovin, ne pa uporabniki storitev ravnanja z odpadki z višjimi položnicami.
Inšpektorji še nič
V Snagi še nimajo nobenih informacij, ali so inšpektorji za okolje že izdali kakšno odločbo za odvoz nakopičene odpadne embalaže v skladiščih komunalnih podjetij. Na MOP so za danes napovedali sestanek s predstavniki centrov za ravnanje z odpadki. Niti DROE še niso dobile odločb, so pa bile pozvane, naj v zvezi s kupi odpadne embalaže na inšpektorat podajo izjavo.
Vsako leto ima vsak 10 kilogramov več napravic.
»V družbi Interseroh opažamo, da kakovost zbiranja odpadne embalaže iz leta v leto upada. Eni menijo, da je ključen vzrok za to pomanjkanje ozaveščanja prebivalstva, kar pa naše analize ovržejo. Menimo, da bi bilo mogoče stopnjo predelave odpadne plastične embalaže zlahka občutno povečati tako, da bi ministrstvo za okolje in prostor določilo jasne standarde in normative za vse vrste odpadne embalaže, ki jih prevzemajo DROE,« pa pravi Darja Figelj, direktorica Interseroha.
Dodaja, da je na Kitajsko še vedno mogoče izvoziti surovine, vendar samo v zelo »čisti« obliki, torej zelo kakovostno ločene od drugih snovi. Prepoved izvoza odpadkov na Kitajsko vpliva na slovenski trg zagotovo bolj kot rast cen nafte, saj manjši trg in v tem primeru manjša ponudba vedno povzročata dvig cene.
Vsako leto več naprav
»Ko govorimo o konceptu krožnega gospodarstva, so e-odpadki oziroma odpadna električna in elektronska oprema mnogokrat v ospredju. Vzrok sta predvsem razširjenost in uporabnost teh izdelkov. Po raziskavi Univerze Združenih narodov iz leta 2016 je v Sloveniji na posameznega prebivalca v uporabi v gospodinjstvih več kot 165 kilogramov izdelkov te vrste. Ker na naš trg vsako leto pride dodatnih 16 kilogramov na prebivalca, zberemo pa približno šest kilogramov e-odpadkov na prebivalca, pomeni, da se količina e-izdelkov v gospodinjstvih povečuje za več kot pet odstotkov na leto oziroma deset kilogramov na leto na prebivalca,« opozarja Emil Šehić, direktor Zeosa.
Kakovost ločeno zbranih odpadkov s količino pada.
Izvajanje koncepta krožnega gospodarstva je v tem primeru nujno. S tem, kot poudarja Šehić, ne le ohranjamo naravne vire, temveč aktiviramo potenciale v razvoju novih izdelkov ter storitev, ustvarjamo podlage za nove investicije in delovna mesta z višjo dodano vrednostjo.
Poleg obdelave in recikliranja e-odpadkov, ki sta v EU tehnološko precej razvita, je ključni izziv, kako sprožiti druge dejavnike znotraj koncepta krožnega gospodarstva. Od osnovnih, ki se nanašajo na servisiranje izdelkov, obnovo posameznih komponent in ponovno uporabo, do zahtevnejših, ki se nanašajo na souporabo, najem storitve namesto nakupa izdelka ... »Pomembna je pripravljenost potrošnikov za takšne izdelke in storitve ter odločitev za spremembo navad. Potrošniki so tisti, ki se odločajo za servisiranje izdelka, vgradnjo obnovljenih komponent, ponovno uporabo izdelkov, souporabo izdelkov, nakup storitve namesto izdelka,« pravi Šehić.
Dodaja, da je zdaj koncept učinkovit le pri izdelkih in storitvah, ki so za potrošnike ekonomsko sprejemljivejši, v prihodnje pa bo krožno gospodarstvo za ohranitev naravnih virov nujno na vseh ravneh. Evropska komisija državam članicam že svetuje uvedbo spodbud za razvoj takšnih poslovnih modelov.
