Mladi naj berejo, vztrajajo in iščejo zaveznike

Kazimir Kolar

Svetujem jim, naj pišejo drugače, kot jih učijo na fakulteti. Če je tema čustvena, naj pišejo hladno, če je znanstvena, naj snov prikažejo s pomočjo čustvene dinamike.

O filozofskih zadevah je mogoče pisati precej anekdotično, o razmerah v družini pa tudi na geometrijski ali celo matematični način.

Naj veliko berejo. Naj berejo Kafko, Ciceronove Pogovore v Tuskulu in Homerja.

Naj se ne ustrašijo začetka.

Ker je avtor na začetku povsem sam, je prisiljen doživljati svoje mnenje kot razo­detje, zaradi česar ga vsi sovražijo in se mu posmehujejo. Toda zasmehovanje ni še nikomur prineslo zmage.

Naj se ne držijo (komercialnih) nasvetov o pisanju. Nekoč se je zgodilo, da sem se lotil knjige o izboljšanju pisanja, a sem po enem mesecu branja ugotovil, da sem zamudil kar nekaj pomembnih literarnih natečajev, zato sem knjigo ­odnesel v klet.

Čustva in razum nista odločilna za pisanje. Najpomembnejša je notranja potreba po pripovedovanju.

Feri Lainšček

V času mojih začetkov je bila literarna scena zelo drugačna, kot je danes. Mladi ustvarjalci smo spoštovali starejše avtorje in se poskušali od njih kaj naučiti. Starejše pisatelje je zanimalo, kaj ustvarjamo, in so nam želeli pomagati. V Ljubljani nisem poznal veliko ljudi in ravno pisateljska druščina je kmalu postala moja največja socialna mreža. Mnogi so mi tako ali drugače pomagali in brez njihove pomoči bi se veliko težje znašel. Peter Božič in Taras Kermauner sta bila moja prva mentorja. Zmeraj bom hvaležen Niku Grafenauerju, ki me je vpeljal v svet mladinske književnosti. Pa Andreju Hiengu, Tonetu Pavčku, Cirilu Zlobcu, Branku Šömnu, Tonetu Partljiču in mnogim drugim, tu ne morem našteti vseh. Ko sem še zelo mlad dobil prvega kresnika, mi je Marjan Tomšič, ki je bil tudi nominiran, dejal: »Feri, zdaj pa le pazi, nagrade nam ne prinašajo samo dobrega.« Takrat ga nisem razumel, zdaj pa že dolgo vem, da je bil to moder namig. In naj bo torej to tisto, kar morda lahko povem mladim pisateljem.

Tina Perić

Včasih je dobro počakati, da ideja dozori in se omedi, sploh če gre za avtofikcijo. Od ideje in prvih zapiskov do končne oblike Ćrtic je minilo kar dvajset let, in v mojem primeru je bila ta odločitev dobra za roman. Zelo pomembno se mi zdi, da čim več bereš. Različne avtorice, z različnih celin in kulturnih okolij, ne osredotočaj se samo na domače. Previdno izbiraj prve bralce, sploh če si pripadnik manjšine, s tem mislim tudi ženska. Na začetku svoje poti išči zaveznike, tiste, ki bodo tvojo pisavo znali brati in prepoznati.

Anja Radaljac

Beri. Obsesivno. Posebej vso slovensko produkcijo. Ne izpuščaj proze, ker pišeš poezijo, in obratno. Beri kritično; razmišljaj o tem, kaj slovenski prostor literarno potrebuje – in kaj hočeš ti dati v prostor. Kaj je na tem specifičnega? Je drugače od tega, kar bereš? Ničesar ne piši zato, da bi komurkoli ustregel. Sama sem dolgo čutila razkol med poskusom ustrezanja nekim krogom, nekim pisavam; ko sem prvič pisala tako, da sem pripustila več sebe v tekst, sem bila v deseterici za kresnika, ko sem to čisto odprla, v peterici – mislim, da se tudi navzven vidi, ko greš dovolj globoko vase, da je tekst tvoja zavest na papirju. Ostalo samo pusti.

Ana Schnabl

V zadnjih dvajsetih letih, odkar pišem za druge, sem se naučila, da ni ene definicije dobrega teksta, marveč obstajajo le individualne predstave o njem. Naša pričakovanja, želje in potrebe se močno razlikujejo in naloga pisateljice ni, da bi zadostila vsem tujim okusom, vsej tej kakofoniji. Naša naloga je, da ustrežemo tistemu, kar želimo (iz)povedati, z zavedanjem, da bo naposled to nekdo bral, nam podaril največ, kar nam lahko podari: svoj čas. In tu je kleč: naučiti se ustreči tistemu, kar želimo (iz)povedati, ni nujno lahko. Moj nasvet je zato: vztrajajte, pokončno, četudi s potolčenimi koleni.