Kako je birokracija ovirala razvoj rastlinskih rebrc in pečenk

Tirolski tovarnar Jakob Oberwalder si verjetno ni niti v sanjah predstavljal, da bodo v tovarni, ki jo je pred več kot sto leti postavil v Domžalah za izdelavo slamnikov, nekoč izdelovali – pečenke in rebrca iz rastlinskih beljakovin. Nekdanja študenta biotehniške fakultete sta namreč prva na svetu razvila tehnologijo, ki omogoča izdelavo kompleksnih nadomestkov mesa.

Na svoji poti pa sta se srečala s številnimi težavami, ki v Sloveniji sistemsko ovirajo komercializacijo znanja. Te so le eden od razlogov, da se Slovenija na lestvici inovativnosti ne približuje evropskemu povprečju. Analiziramo težave in rešitve za povečanje inovacijskega potenciala države.  

V industrijski stavbi iz prejšnjega stoletja na Slamnikarski cesti v Domžalah je zdaj visokotehnološka proizvodnja, v kateri podjetje Juicy Marbles iz rastlinskih beljakovin ustvarja vlaknaste strukture, iz teh pa z dodajanjem rastlinskih maščob in arom naredijo izdelke, kot so pljučna pečenka in rebrca, jih zapakirajo in razpošljejo po svetu.

Začetnika podjetja sta nekdanji študent mikrobiologije Luka Sinček ter nekdanji študent biotehnologije in fizike Maj Hrovat. »Oba sva poleg študija iskala dodatne izzive, delno zaradi dolgčasa, pa tudi zaradi iskanja dodanih sredstev za čas študija v Ljubljani. Sama sva naredila nekaj laboratorijske opreme in iskala način, kako bi bazično znanje iz študija lahko uporabila. Pozneje sva vse bolj ugotavljala, da je živilstvo edina panoga v biotehnologiji, v kateri lahko razviješ podjetje brez enormnega kapitalskega vložka. Leta 2020 smo na trgu nastopili s prvo generacijo nadomestkov mesa, in sicer z burgerjem, a sva hitro ugotovila, da je na trgu teh izdelkov že zelo veliko. Edina rešitev za uspeh so bile torej inovacije,« se spominja Luka Sinček, soustanovitelj Juicy Marbles. Inovacija je bila, da so proteine s fizikalnim procesom spremenili v vlaknaste strukture. To jim je omogočilo izdelavo kompleksnih kosov nadomestkov mesa, medtem ko so pred njimi na podlagi rastlinskih beljakovin izdelovali večinoma mleto meso za burgerje, klobasice in podobno.

Tehnologijo sta s Hrovatom razvila leta 2020, leto pozneje je podjetje prodrlo na trg. Ko so pridobili osem milijonov evrov tveganega kapitala od evropskih, ameriških in azijskih investitorjev, so razvili hitro rastoče podjetje, ki je lani ustvarilo šest milijonov evrov prihodkov ter ima podjetja v Sloveniji, Veliki Britaniji in ZDA.

A pri komercializaciji znanja sta se študenta spopadala s številnimi ovirami, opozarja Sinček. Zelo težko je bilo vzpostaviti poslovno povezavo z biotehniško fakulteto. Ko jima je ta omogočila delo, se je na fakulteti pojavila težava glede pravic intelektualne lastnine. »Ker ni bilo dobre prakse, so naju vse bolj potiskali stran od raziskovalnih ustanov,« je dejal Sinček. »Sodelovali smo tudi s pisarno za prenos znanja na Univerzi v Ljubljani, pri čemer nama je poslovni svetovalec relativno neposredno, ampak neuradno predlagal, naj se izogneva sodelovanju z univerzo, saj bova imela samo težave. Pozneje se je izkazalo, da če bi delala z biotehniško fakulteto, razvoj ne bi omogočal komercializacije, ampak bi bil vezan na odobritev nekega senata. Ko danes gledam nazaj, ne vem, ali na univerzi sploh kdo jasno in kritično upravlja poslovne ideje, saj ta nima znanja o podjetništvu. To se kaže v togosti sistema in je razlog, zakaj se razvije malo podjetij iz raziskav na univerzi, torej tako imenovanih spin-out podjetij.«

Težava je tudi to, da kot študenta nista mogla biti lastnika in direktorja podjetja, zaradi česar nista mogla prejeti 10.000 evrov nagrade iz zmage na evropskem tekmovanju za razvoj podjetniških idej v živilstvu. Zato sta našla novega direktorja, da sta lahko ohranila status študenta. Poleg tega jima komisija univerze ni dovolila zamrznitve študija, da bi se lahko popolnoma posvetila podjetništvu. »Za kaj takega je treba imeti bodisi potrditev olimpijskega komiteja bodisi potrditev o umetniških dosežkih. Za podjetništvo te možnosti ni,« je kritičen Sinček.

Prebojne inovacije izboljšujejo standard v državi

Komercializacija znanja, vlaganje v razvoj in prebojne inovacije so ključni za razvojni preboj in povečanje produktivnosti, se strinjajo številni sogovorniki, s katerimi smo se pogovarjali v Delovem projektu Nova gospodarska politika. »Kar precej vlagamo v raziskave in razvoj, večinoma v znanost in v postopne inovacije, podporo bolj prebojnim in ustvarjalnim inovacijam, ki so po navedbah Nobelovega nagrajenca Darona Acemogluja ključne, pa postavljamo na stranski tir. Podatki tudi za Slovenijo namreč kažejo, da bolj ko podjetje prodaja produkte, ki so za trg novi, tesnejša je povezava s produktivnostjo, od česar je odvisen standard v državi,« pojasnjuje Peter Wostner iz Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar). Slovenska podjetja, denimo, ustvarijo za polovico manj prihodkov z inovacijami, ki so na trgu nove, kot države višegrajske četverice, kažejo podatki evropskega statističnega urada.

Tako držav iz Višegrajske skupine zmanjšuje zaostanek za Slovenijo na evropskem inovacijskem indeksu. Slovenija na tem sicer napreduje, a ne zmanjšuje zaostanka za povprečjem EU in vodilnimi inovatorkami.

Estonija pa kaže, da so na tej lestvici mogoči tudi hitri skoki: baltska država je še leta 2019 za Slovenijo zaostajala za tri točke, zdaj pa jo prehiteva za 15 točk. Razlog za hiter napredek so poleg vlaganj v digitalno infrastrukturo visoka stopnja izobraženosti prebivalstva, privabljanje tujih doktorskih študentov in odličen sistem vseživljenjskega učenja. Ključno vlogo igra tudi živahen ekosistem zagonskih podjetij ter močne mednarodne raziskovalne povezave. Država strateško podpira raziskave in inovacije s ciljno usmerjeno politiko ter sodelovanjem med javnim in zasebnim sektorjem, ugotavlja estonska agencija za privabljanje tujih investicij.

Vse več denarja za raziskave, razvoj in inovacije

Skupni izdatki za raziskave in razvoj v Sloveniji so bili leta 2023 z 1,37 milijarde evrov najvišji do zdaj, a že četrto leto zapored stagnirajo pri 2,1 odstotka BDP. To je nekoliko pod evropskim povprečjem pri 2,2 odstotka BDP in opazneje manj kot pri vodilnih inovatorkah (2,7 odstotka BDP).

Na Umarju ugotavljajo, da je potreben preskok v višini vlaganj, posebno poslovnega sektorja, ki se v odstotku BDP od leta 2020 zmanjšuje, kljub temu pa so slovenska podjetja po intenzivnosti vlaganj na sedmem mestu v EU. Sicer z velikim zaostankom za podjetji v vodilnih inovatorkah, torej iz Finske, Švedske, Danske, Belgije ...

Javni sektor je v zadnjih letih opazno povečal sredstva za znanost, raziskave in inovacije. Pred to vlado je država za znanstvenoraziskovalno dejavnost namenjala 354 milijonov evrov, letos je predvidenih 674 milijonov, prihodnje leto pa več kot 700 milijonov evrov. Letošnja novela zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti zagotavlja dvig sredstev za te namene na 1,25 odstotka BDP, pri čemer bo odstotek namenjen znanstvenoraziskovalni dejavnosti, 0,25 odstotka pa inovacijski dejavnosti. Na Umarju opozarjajo, da pri javnem sektorju postaja čedalje pomembnejša struktura teh vlaganj, pri čemer bi bilo treba poleg razvoja kapitalskega trga več pozornosti nameniti bolj tveganim, prebojnim inovacijam in raziskavam.

Slovenski sistem raziskav, razvoja in inovacij ni optimalno zastavljen, zato tudi če v ta segment usmerimo bistveno več denarja, rezultati ne bodo navdihujoči, opozarja Sonja Šmuc, namestnica predsednika za strateške projekte pri trboveljskem podjetju Dewesoft: »Vprašati se moramo, kaj je namen znanosti, raziskav, razvoja in inovativnosti. Zame osebno je namen boljše življenje ljudi. Vse drugo je financiranje hobijev. Seveda se Slovenija tehnološko razvija, vendar napreduje tudi ostali svet. V tej primerjavi pa vidimo, da smo precej zaspali.«

Z razpisi financirati prebojne inovacije

Od leta 2023 deluje Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost (Aris), ki je zadolžena za financiranje obeh dejavnosti prek javnih razpisov in pozivov, pri tem pa bo vzpostavila in upravljala RRI-stičišče, »kjer bomo lahko celoten ekosistem deležnikov usposabljali, izobraževali in povezovali«, pravi direktorica Arisa Tjaša Dobnik.

Ta se strinja z Wostnerjem, da potrebujemo več prebojnih inovacij, ki prinašajo višjo dodano vrednost. »Dejstvo je, da z razpisi, kakršne poznamo in jih izvajamo, takšnega napredka ne bomo mogli doseči. Razpisne mehanizme bi bilo treba dodatno razviti za ciljano financiranje tveganih, prebojnih raziskovalno-inovacijskih projektov, uvesti bi bilo treba ocenjevanje na podlagi potenciala, ne zgolj gotovosti. Z javnimi razpisi bi morali spodbujati projekte, ki dajejo disruptivne rezultate. Prevečkrat se na tako imenovane inovacijske javne razpise prijavljajo podjetja s projekti, ki večinoma pomenijo izboljšave namesto razvoja novih produktov, storitev in procesov,« pravi.

Aris k temu lahko pripomore pri pripravi razpisa s pogoji in merili. Denar za javne razpise pa zagotavljajo ministrstva, pojasnjuje sogovornica. Vsak inovacijski javni razpis Arisa je usklajen z ministrstvi ter umeščen v Arisov načrt dela in finančni načrt, v proračun in usmeritve ministrstev. Letošnji razpisi so, razen enega, financirani iz sredstev evropske kohezijske politike za obdobje 2021–2027. Javne razpise, ki bi bolj spodbujali disruptivne projekte, bi bilo treba zato načrtovati vnaprej, dodaja Tjaša Dobnik.

Po besedah Sonje Šmuc skrb vzbuja razmerje vloženih sredstev med temeljnimi in aplikativnimi raziskavami – po nekaterih ocenah je več kot 85 odstotkov denarja namenjenih prvim: »Temeljne raziskave so seveda pomembne, vendar je to razmerje noro. Potrebujemo bistveno več aplikativnih raziskav, ki so namenjene komercializaciji znanstvenih dosežkov. Šele ko pride inovacija na trg, lahko ljudje, ki konec koncev financirajo znanost, občutijo pozitivne učinke znanstvenega in raziskovalnega dela. Pri nas pa mizerna sredstva, ki jih za to namenjamo, jasno povedo, da nas to ne zanima.« Za stopnje razvoja TLR 1–3 je pri nas precej dobro poskrbljeno, potem pa je razvoj prepuščen iznajdljivosti raziskovalca, je kritična sogovornica. »To je skregano z vsako logiko in popolnoma noro. ZDA nikoli ne bi prevzele tehnološkega primata, če bi tako neumno razmišljale,« pravi.

Prvi večji razpis za spodbujanje izvajanja raziskovalno-razvojnih programov – stopnja tehnološke razvitosti (TLR) 3–6 – je bil leta 2016, naslednji finančno veliko šibkejši je bil leta 2019, tretjega pa nam je uspelo dobiti šele letos, opozarja generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije Vesna Nahtigal: »V resnih državah tovrstni razpisi potekajo kontinuirano, in ne samo za projekte TLR 3–6, ampak tudi za TRL 6–9, kjer se ti projekti komercializirajo.«

Aris je dobil mandat za sofinanciranje projektov na celotni TLR-lestvici, pri čemer TLR 1 označuje najbolj temeljno znanost, TLR 9 pa komercializacijo produkta. Država temeljno znanost (TLR 1–2) financira večinoma s proračunskim denarjem, večino projektov na stopnji TLR 3–6 in višje pa z evropskimi sredstvi. »Posledično ti javni razpisi niso objavljeni kontinuirano in med posameznimi objavami mine tudi več let. Še manj je razpisov, ki so namenjeni sofinanciranju projektov na lestvici TRL 6–9,« pojasnjuje direktorica Arisa. Zaradi zakonsko zagotovljenega financiranja v višini 1,25 odstotka BDP si, dodaja Tjaša Dobnik, ta prizadeva za javne razpise za financiranje nadaljnjega razvoja uspešno zaključenih projektov TLR 3–6: »Na tak način bomo lahko zagotavljali kontinuiteto.«

»Pri tem pa je treba razpisne postopke s strateškim, usklajenim medinstitucionalnim pristopom poenostaviti in s tem pomembno pripomoči tudi k skrajševanju inovacijskih ciklov. V hitro spreminjajočem se svetu so namreč inovacije v določenih sektorjih muhe enodnevnice, in če pri inovacijah zamujamo, je učinek projekta, financiranega z javnimi sredstvi, slabši,« sogovornica poudarja, da je hitrost prenosa ideje v uporabo ključna.

Spodbujanje komercializacije znanja

A ta prenos je šibak, opozarja Sonja Šmuc: »Koliko doktoratov iz tehničnih in naravoslovnih ved se je uporabilo v praksi? Doktorske disertacije ne smejo biti sami sebi namen. Štiri leta in več vrhunskega intelektualnega potenciala in razvoja, ki ga v svoje delo vloži vsak doktor znanosti, ne sme končati v predalu, ampak se mora – če gre za uporabno idejo – preliti v sodelovanje z industrijo ali ustanovitev podjetja.«

Ameriške univerze so okrog univerz zgradile celotne ekosisteme. Silicijeva dolina je nastala zaradi univerze Stanford, drugi tak center je okoli bostonskega tehnološkega inštituta MIT. Ameriške univerze so namreč zainteresirane za spin-out podjetja, dodaja.

Prenovljeni zakon univerzam sicer omogoča, da ustanavljajo tovrstna podjetja. »Morali pa bi iti bistveno dlje – univerze in inštitute bi morali ocenjevati in financirati tudi na podlagi števila teh podjetij. Tako bi jih spodbudili, da razvijajo to dejavnost, zdaj pa gre bolj za toleriranje raziskovalnega podjetništva kot spodbujanje, kar bi moralo biti končni cilj. Raziskovalci, ki so se usmerili v inovativnost in podjetništvo, pripovedujejo, da so imeli na univerzah do njih precej vzvišen odnos. Če bi spremenili naš pogled in si postavili cilje tudi na področju podjetij spin-out, bi znanost postala bolj privlačna, bolj uporabna in tudi donosnejša,« še pravi sogovornica, ki meni, da bi fakultete morale mlade, medtem ko pridobivajo strokovno znanje, pripravljati tudi na to, kako znanje lahko uporabijo v praksi, morda celo v svojem podjetju.

Tjaša Dobnik, direktorica Arisa, se strinja, da je za boljši prenos znanja na trg treba okrepiti interdisciplinarno sodelovanje in vlogo pisarn za prenos tehnologij ter raziskovalcem omogočiti pridobivanje podjetniških, pravnih in trženjskih veščin. Okrepiti je treba podporno okolje, v katerem bo imelo gospodarstvo interes za aktivno vključevanje in tesno sodelovanje z znanstvenoraziskovalno sfero ter ki bo spodbujalo komercializacijo znanja.

Podjetja morajo biti pogumnejša

Večja slovenska podjetja so inovacijsko aktivna, slabše pa je stanje pri manjših. V anketi evropske komisije je le tri odstotke slovenskih malih in srednjih podjetij (MSP) izrazilo skrb zaradi pomanjkanja inovacij in inovativnosti, medtem ko je evropsko povprečje pri 12 odstotkih. Le 17 odstotkov slovenskih podjetij je odgovorilo, da so v zadnjih dvanajstih mesecih na trg poslali nov ali pomembno izboljšan produkt ali storitev, evropsko povprečje je 25 odstotkov. Da se v zadnjem letu lahko pohvalijo z novim ali pomembno izboljšanim proizvodnim procesom, je odgovorilo osem odstotkov slovenskih podjetij in 19 odstotkov evropskih. Skoraj dve tretjini slovenskih MSP v zadnjem letu ni naredilo inovacije, povprečje EU je 41 odstotkov. Kar četrtina slovenskih podjetij nima namena inovirati, evropsko povprečje je šest odstotkov.

»Zanimanje mi je vzbudilo odstopanje od evropskega povprečja, kar pa po drugi strani glede na strukturo slovenskih MSP, ki so večinoma v družinski lasti, ni presenetljivo,« anketo komentira Tjaša Dobnik. »Podjetja so usmerjena v stabilno poslovanje in niso naklonjena tveganju pri ustvarjanju nečesa novega. Zato je treba med njimi vzbuditi interes, da se prijavijo na javne razpise s prebojnimi inovacijami in ne zgolj z modifikacijami procesa ali produkta, ki ga že sicer proizvajajo. Ker ta podjetja, ki predstavljajo veliko večino slovenskega gospodarstva, nimajo močnih raziskovalno-razvojnih oddelkov, je rešitev v sodelovanju z znanstvenoraziskovalno sfero. Kako jih k temu spodbuditi, pa ni samo naloga Arisa, temveč medinstitucionalnega strateškega pristopa med različnimi ministrstvi, univerzami, inštituti, gospodarsko zbornico …«

Rešitev bi lahko bila tudi večja dostopnost do raziskovalne opreme, meni Vesna Nahtigal. »Večina institucij znanja se je sicer dobro opremila, a primanjkuje nam pol proizvodne raziskovalne opreme, ki podjetjem omogoča, da postanejo in ostanejo razvojni dobavitelj, saj ta oprema zagotavlja optimalno izvedbo raziskav. Centri s takšno opremo bi bili nujni. Nekaj na tem področju je naredila misija Gremo v avtomobilski industriji. Upam, da bo to uspelo tudi strojni fakulteti, in zelo upam tudi, da se bo to zgodilo pri razvoju materialov,« pravi.

V Dewesoftu sodelujejo s številnimi fakultetami in iz marsikaterega sodelovanja je prišla rešitev, ki je vgrajena v njihovo programsko ali strojno opremo, pozneje pa je bila tudi mednarodno nagrajena, pove Sonja Šmuc: »Novi podatki Umarja, ki jih je pred kratkim predstavil Peter Wostner, kažejo, da nismo več tako slabi, kot smo bili. To nas veseli, zato naj bo to spodbuda, da sodelovanje med znanostjo, raziskovalci in industrijo še bolj pospešeno krepimo. Sicer bodo želje o rasti dodane vrednosti, s katero bomo financirali visok življenjski standard, samo grenke sanje. Z nekoliko več logike pri snovanju podpornega sistema in opuščanjem dosedanjih vzorcev, ki ne delujejo, je Slovenija lahko ena najuspešnejših držav na svetu.«