Knjiga je razgaljena, podpisana dojka

Španski pisatelj Ramón Gómez de la Serna je na začetku prejšnjega stoletja napisal zbirko črtic o dojkah, enciklopedijo veselih, strastnih, pa tudi otožnih impresij o tem neobičajnem ženskem parnem organu, ki, paradoksno, ni namenjen služenju lastnici, ampak potrebi in radosti drugih ljudi – moških in seveda otrok. Lastnica dojk namreč od njih nima neposredne koristi, kot jo ima na primer lastnik želodca, ki melje hrano, ali lastnik srca, ki poganja kri po žilah. Celo ponos zaradi dojk pride šele od ideje o drugih, ki njene dojke opazijo in opazujejo.

Odpadniški zakon za jesensko trgatev

V knjigi torej pisatelj pripoveduje, kako je svojo sosedo zavzeto in vztrajno nagovarjal, naj mu pokaže dojke, pa ni hotela, bilo ji je nerodno kljub njegovemu navdušenemu interesu. Pa jo je nekoč prepričal, da mu dojke pokaže od daleč, z okna svoje sobe, ponoči, ob dogovorjeni uri – in res, ko je prišla ura, se je v oknu prižgala luč, nato se je v spalni srajci pojavila ženska, se odpela in razgrnila svoje dojke.

Toda še isti hip se je videlo, da je ženska postala neverjetno zbegana, prizadeta, naglo se je umaknila, ugasnila luč in z Ramónom dolgo ni mogla več govoriti, še srečanjem se je izogibala. V tej zgodbi je očitno, da je sestavljena iz dveh polovic. Do trenutka, ko se je ženska povsem razkrila, jo je hudourniško nosila želja in strast po slačenju pred moškim – in svoji fantazmi se je toliko lažje, brez zavor prepustila, ker je bil moški daleč in varno stran. Ampak potem ko je bila slečena, bi njene dojke morale začeti delovati, pa niso, ker dojke kot prototipski ljubezenski organ delujejo posredno, njihov učinek je v moški gesti, moškem dejanju.

Če je moški daleč, čez ulico, nemočno skrit za oknom, pravim ali elektronskim, razkrite dojke ne izzovejo ničesar. Kar je isto, kot bi bile dojke brezmočne, upadle, uvele, brez sporočila. V odnosu, ko ženska na krilih fantazem silovito razkrije svoje dojke, pa potem to ne izzove nobene moške geste, dojke strahotno izgubijo. Čeprav so bile objektivno najlepše možne dojke, so ženski na oknu prinesle občutek, da ima najbolj zakrnele, suhe, neuporabne dojke. Večja ko je bila njena strast slačenja, hujši je bil občutek.

Prof. dr. Alojz Ihan. FOTO: Jože Suhadolnik

Tudi pisanje in umetnost nasploh se mi zdi precej podobno razkrivanju v osvetljenem oknu. Najprej navidezno varno, ker ni nikogar v bližini, ampak ko je tekst napisan, pa avtor z njim nima sam zase, kaj početi. Knjiga je razgaljena, podpisana dojka, izdelek nekoga, ki se je prepustil fantazemskemu užitku slačenja, užitku, ki traja točno do trenutka, ko je vsa koža razkrita. Potem ni več poti nazaj, golota mora delovati ali pa postane uvela; in njeno delovanje ne glede na samozavest avtorja ni odvisno od njega, ampak izključno od bralca. Ko recimo avtor bere na odru svoj tekst, med branjem seveda podoživlja strast pisanja, slačenja, užitek odpenjanja gumbov in se ob tem trudi, da bi bil dobra striptizeta.

Ampak če potem nastane brezizrazen molk; ni avtorja, ki bi ostal cel, ni rutine, slave in samozavesti, ki bi preprečila, da se vsaj tisti hip sesuje v prah vse, kar je bilo napisano, avtorji, ki trdijo drugače, zanesljivo blefirajo. Podobno kot blefira celotna umetnost, ko se zateka v delo za »umetniške« projekte, pri čemer gre za izpolnjevanje »strokovnih« formularjev in točkovanje ter ni treba prepričati opazovalčevih oči. A pravo energijo lahko dajo samo slednje – tako so pač narejeni tisti čudni človeški organi – od ženskih dojk do ljubezni, poezije in plesa –, od katerih ima lastnik korist šele takrat, ko se nanje odzovejo drugi.

V odnosu, ko ženska na krilih fantazem silovito razkrije svoje dojke, pa potem to ne izzove nobene moške geste, dojke strahotno izgubijo. FOTO:Blaž Samec/DELO

Zato se ljudje bojimo razkrivati, ne zaradi morale in ne zato, ker komu to ne bi bilo v užitek. Bojimo se tistega dela, ki v igri razkrivanja ni odvisen od nas samih, bojimo se, da bi nekdo ob naši goloti samo zamahnil z roko; in čeprav je zamah največkrat le njegov izraz nemoči, da bi se soočil s svojim delom igre, se slečenemu telesu vseeno v hipu posuši koža v uvele krpe. Tu ni pomoči.

Zato se praviloma izogibamo lastnih energij, ki nas silijo na slačenje, navsezadnje Slovenci še mnenja, ki bi bila malo bolj osebna, nekam neradi izrekamo, raje varno citiramo in ponavljamo, o lastni duši in ljubezni pa se tako ali tako tolažimo, češ da ni besed, izgovarjamo se na svetost, čeprav je to v glavnem le drugo ime za strah, za vsak občutek posebej seveda so besede in še celo zelo enostavne besede.

Ampak strah je prevelika zavora, da bi človek začel odpenjati gumbe, čeprav na primer ni ženske, ki ne bi srčno rada občutila tiste svoje energije, ki ne bi pred moškimi očmi z užitkom skočila v hudournik lastnega soka in strasti. Če bi bila seveda prepričana, da pred njo stoji nekdo, ki je dovolj radoveden in navdušen in jasen, da ji bo iz sekunde v sekundo dajal varnost in zagotovilo, da po tem, ko bo gola, ne bo naenkrat zmanjkalo njegove energije in bo ostalo le njeno telo kot brezvredno meso, ki cel dan visi razkosano v izložbi lokalnega mesarja, da o elektronskih izložbah ne govorim.

Meglica iz kave

Iz česar sledi, da bi tisti moški, ki mu je ženska pokazala dojke na oknu, moral najmanj vpiti, kričati, žvižgati, besneti, ploskati. Ženski bi bilo resda nerodno pred celo ulico, ampak njene dojke se ne bi v treh sekundah posušile v suhe jesenske liste; ne bi izgubile toliko, kot so izgubile, ker moški tega ni naredil. In enako bi se moralo dogajati na pesniških večerih, če smo iskreni do svojih sanjarij; in če stvari tako ne potekajo, postajamo sčasoma tudi pisci zadržani, kot so zadržane ženske pred moškimi, ki sicer gledajo, ampak ne tako, da bi se tisti hip one odločile sleči in zaigrati na vse strasti, ki jih zatajujejo v svojih razkošnih telesih.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.