Maša Peče vse leto ljubeče izbira filme, ki nam vsako pomlad zbujajo strah in grozo. Od danes do 24. aprila bo v dvoranah Kinodvora in Slovenske kinoteke sijalo sonce in groza se bo odvijala pri belem dnevu. Središčna tema letošnjega že devetega festivala je namreč film soleil, termin, ki se je neuspešno poskušal uveljaviti kot kontrapunkt filmu noir.

Osrednja tematska retrospektiva je letos film soleil, nedavno opredeljeni novi filmski žanr. Kakšne karakteristike ima?

Skovanka film soleil, ki jo je leta 2005 predlagal ameriški kritik in kolumnist D. K. Holm, nikoli ni prešla v splošno rabo, ni se prijela. Ampak tako kot na festivalu pogosto kažemo filme, ki so bili prepovedani, cenzurirani in porezani, včasih zaklenjeni v predal in prepuščeni pozabi, se nam zdi vredno in zanimivo obuditi tudi takšen neuspel, a zanimiv teoretski koncept in poskus žanrske klasifikacije. Film soleil naj bi predstavljal kasnejšo evolucijsko fazo in bil protipol klasičnemu filmu noir. Karakteristike filma soleil temeljijo na nasprotovanju, inverziji filma noir: noir je črno-beli, njegov čas je noč, njegov milje je mesto, njegovi prostori so mračne, zakotne ulice in z žaluzijami zastrte pisarne zasebnih detektivov. Soleil je barvni, odvija se pod sončno pripeko prostranih ameriških puščav, na samotnih avtocestah, na podeželju – toda, kot pravi Holm, to je 'slabo podeželje naperjenih vil, vročice, sumničavosti in prašne prsti, kjer se sanje končajo'.

Maša Peče že devet let pripravlja festival Kurja polt. Foto Mavric Pivk

Katere mračne plati človeške eksistence privlečejo na svetlo filmi, ki ste jih umestili v to sekcijo?

Če omenim nekaj bolj polemičnih filmov znotraj letošnje retrospektive, se nekateri ukvarjajo s človeško eksistenco na margini, s tistimi deli družbe, ki se običajno skrivajo v senci in o katerih bi družba želela, da ostanejo daleč od oči. Drugi se ukvarjajo z univerzalnimi vprašanji razmerij moči, pohlepa, sovraštva, moralne izprijenosti – takšna je zagotovo velika, a redko predvajana filmska klasika Pregon brez usmiljenja (The Chase) Arthurja Penna. Tretji problematizirajo konflikte, krivdo in zločine svojih specifičnih kulturnih okolij. Slab dan v Black Rocku (Bad Day at Black Rock) Johna Sturgesa tematizira pogrome nad japonskimi Američani, ki so sledili napadu na Pearl Harbor, in po besedah slovite kritičarke Pauline Kael gre za prvi ameriški film – posnet je bil leta 1955 –, ki se te teme loteva, in to odkrito. Kultni giallo film italijanskega žanrskega velikana Lucia Fulcija Ne mučite račka (Non si sevizia un paperino) se na videz ukvarja s praznoverjem zakotne ruralne skupnosti, a če ga pogledamo pobliže, govori o večno problematičnem odnosu in konfliktu med italijanskim osiromašenim ruralnim jugom in bogatim, urbanim, industrializiranim severom.

Paradni konj ali bolje kobila ameriškega eksploatacijskega filma Daj, mucka, ubij, ubij! (Faster, Pussycat! Kill! Kill!) Russa Meyerja prikaže ženske, ki poosebljajo moške stereotipe, kar je bilo za tiste čase, govorimo o zgodnjih šestdesetih, sprto s predstavo o vlogi žensk v družbi, zaradi česar je požel navdušenje feminističnega občinstva šele nekaj desetletij po nastanku. A ga še vedno žanje.

Film Daj, mucka, ubij, ubij! Russa Meyerja so nekoč feministke prezirale, danes pa ga hvalijo kot kultno klasiko. Foto arhiv festivala Kurja polt

Na festivalu se nabora filmov vedno lotite v duhu filmske arheologije in brskate za redkimi filmskimi kopijami, kulti, klasikami in obskurnimi biseri. Tako deluje tudi letošnji gost festivala, avstrijski raziskovalec filmske zgodovine Norbert Pfaffenbichler.

Norbert Pfaffenbichler slovi po dekonstrukcijah in ponovnih premišljanjih filmske zgodovine. Njegov film 2551.01, ki ga bomo prikazali na festivalu, je denimo hommage Chaplinovemu Dečku, pa vendar gre za popolno predrugačenje. Pfaffenbichler nemi film vzame za izhodiščno formo, doda ji elemente splatter in eksploatacijskih filmov ter situacijske komedije, stroboskopsko svetlobo, heavy metal glasbo … V filmu Sel iz senc (Filmske beležke 06 A/Monolog 01), ki bo prav tako prikazan na festivalu, se pokloni legendarnemu igralcu in ikoni nemih grozljivk Lonu Chaneyju. Slednji je zaradi neverjetnega talenta za preobrazbo in prepričljivega utelešenja neštetih vlog – nastopil je v več kot 150 filmih, med drugim ga poznamo iz Notredamskega zvonarja in Fantoma iz opere – dobil vzdevek 'mož tisočerih obrazov'. Pfaffenbichler je iz arhivov izkopal Chaneyjeve filme, ki so se ohranili do danes, in Chaneyjeve like ter obraze iz prizorov iz več kot štiridesetih filmskih del, v katerih je nastopal, zmontiral v nadrealistično skrpan frankensteinovski filmski portret.

Pfaffenbichlerjevi deli bomo pospremili še z izjemno projekcijo filma Neznani (The Unknown) Toda Browninga iz leta 1927, v katerem blesti seveda prav Lon Chaney kot brezroki cirkuški metalec nožev – gre za eno od zadnjih velikih mojstrovin nemega filma, ki jo bomo gledali na 35-milimetrski kopiji ob živi glasbeni spremljavi Polone Janežič in Jelene Ždrale. Naj dodam, da bomo kar dva nema filma letos na festivalu uglasbili v živo; ob stoletnici Čarovnice (Häxan) Benjamina Christensena bosta pionirski križanec dokumentarnega filma in grozljive fikcije z živo glasbo pospremila še dva slovenska umetnika, Elvis Homan in Boštjan Simon.

Ekipa festivala Kurja polt, ki ga že devet let pripravlja Maša Peče (tretja z leve). Foto Domen Pal

Na festivalu ne bo manjkalo znanih imen in njihovih klasik. Zabaviščni park Georgea Romera je nastal v zanimivih okoliščinah.

Res je. Film Zabaviščni park je leta 1973 pri mojstru horrorja Georgeu Romeru naročilo dobrodelno luteransko združenje Zahodne Pensilvanije. Hoteli so, da bi Romero posnel izobraževalni film za javnost o poraznem ravnanju in življenjskem standardu starejših ter predsodkih do staranja. Romero se je problema lotil resno, brez olepševanja in s skrajno empatijo ter ustvaril tako absurdističen in morast prikaz tega, kako je biti starec v sodobni družbi, da so naročniki film takoj zaklenili v predal in nanj kar se da hitro pozabili. Po besedah ​​​​Romerove žene Suzanne Desrocher-Romero so ga nekajkrat celo prikazali, vendar so se mu kmalu odrekli. Nedavno je bil film najden, restavriran in zdaj si ga lahko ogledamo tudi pri nas.

Drugo znano ime je oskarjevec Phil Tippett.

Tako je, mojstra posebnih učinkov in animacije stop motion poznamo med drugim iz Jurskega parka, Vojne zvezd, Indiane Jonesa, Robocopa … Na festival prinašamo njegovo življenjsko delo, režijski celovečerec Nori bog (Mad God), ki ga je ustvarjal več kot trideset let. Film je bil lani premierno prikazan na festivalu v Locarnu.

Klasikom postavljate ob bok tudi sodobno produkcijo horrorja. Kaj novega vnašajo v žanr sodobni avtorji?

Med novostmi in novejšimi režiserji je treba izpostaviti vse bolj plodovite afriške žanrske avtorje. Eden od teh je nedvomno kongovski ustvarjalec Jean Luc Herbulot, ki se s filmskimi pripovedmi rad pogrezne v lokalna mafijska podzemlja, v svoj film pa hkrati vnese tako nadnaravne elemente, ki izvirajo iz verovanj, vraževerja in raznoraznih mitov, kot afriško politično in ekonomsko realnost. Film Saloum, ki je bil premierno prikazan v Torontu, nedavno pa tudi na rotterdamskem festivalu, se zgleduje po filmih o mehiških narkokartelih, vendar je zgodba močno vpeta v zahodnoafriški politični in kulturni okvir Gvineje Bissau ter Senegala, kjer se film odvija. Za povrhu ima Herbulot še smisel za humor in samoironijo.