Oblast diši po nafti
Biografski film o vplivnem ameriškem politiku Dicku Cheneyju
Odpri galerijo
Christian Bale in Amy Adams sta prepričljivo portretirala Dicka in Lynne Cheney. FOTO: promocijsko gradivo
Ameriški režiser Adam McKay, mojster duhovitih komedij, je tokrat vzel pod drobnogled nesposobnega električarja s podeželja Wyominga Dicka Cheneyja, ki je postal eden od najvplivnejših Američanov. Kot podpredsednik je pri nekaterih pomembnih odločitvah velikokrat »razbremenil« takratnega predsednika Združenih držav Amerike Georgea W. Busha.
Režiser in scenarist filma Mož iz ozadja Adam McKay se je verjetno precej ukvarjal s tem, da ne bi naredil republikanca Dicka Cheneyja preveč prikupnega in človeškega. V podobni zagati je najbrž bil tudi Christian Bale, nekdanji Batman, ki se je veličastno prelevil v zloglasnega ameriškega politika.
Bale in McKay ponudita srhljivo podobo človeka, ki je pripravljen narediti vse za lastno korist in korist svojih sponzorjev, ki so v njegovem primeru predvsem naftne korporacije ter orožarska industrija. Kakor si je prejemnik Nobelove nagrade za mir Henry Kissinger umazal roke s krvjo nedolžnih, ko je po navodilih podjetja United Fruit Company rušil demokratično izvoljeno oblast v Srednji in Južni Ameriki, s tem da je nastavljal desničarske diktatorje, tako je to počel Cheney po naročilu ameriških naftnih korporacij, še posebej Halliburtona, kjer je bil nekaj časa v službi. Tako Kissinger kot Cheney sta bila tudi prišepetovalca obema predsednikoma in sta v prvem primeru poskrbela, da v ZDA ni zmanjkalo poceni nafte in banan, v drugem pa le nafte. A očitno sta drug drugemu bila velika konkurenca, saj je v filmu prikazana zanimiva zgodba o tem, kako je Cheney izrinil Kissingerja iz kroga najpomembnejših.
Srhljivo je ponazarjanje neizmerne lahkotnosti sprejemanja odločitev politikov, ki uporabljajo državo za zadovoljevanje osebnih in zasebnih apetitov po denarju in moči ter pošiljajo na tisoče nedolžnih ljudi v smrt. V številnih primerih se je vojna proti terorizmu pokazala ravno za to. Film s črnim humorjem opozori, kdo vse je lahko izvoljen za najvišje politične položaje in kdo vse se lahko prigrebe do oblasti ter jo nato zlorablja, in je pravzaprav moralka o demokraciji. Opozarja, da je demokracija nagnjena k zlorabam in je zato nujen njen nadzor.
Tako angažirano stališče leta 1968 rojenega Adama McKaya ni presenečenje. Sam je namreč družbeno angažiran in podpira Creative Council of Represent.Us, nestrankarsko in neprofitno organizacijo, ki se ukvarja s protikorupcijskimi dejavnostmi in predlaganjem take zakonodaje. Osebno podpira demokratsko stranko, še posebej Bernieja Sandersa, politično pa se opredeljuje za demokratičnega socialista.
Cheneyja prikazuje kot družinskega človeka, ki se mu je zgodila velika družinska »tragedija«, saj se je njegova hči poročila z žensko, prikaže pa ga seveda tudi kot političnega mojstra prerivanja po sobanah in hodnikih oblasti ter prvovrstnega prišepetovalca sprva Donaldu Rumsfeldu in nazadnje Georgeu W. Bushu. Washingtonsko kariero je začel v Nixonovi vladi, kasneje je postal šef kabineta vlade Geralda Forda ter se po petih mandatih v kongresu povzpel do obrambnega ministra Georgea Busha starejšega. Leta 2000 ga je George Bush mlajši pregovoril, da se je podal v tekmo za njegovega podpredsednika. Vse drugo je zgodovina.
Režiser in scenarist filma Mož iz ozadja Adam McKay se je verjetno precej ukvarjal s tem, da ne bi naredil republikanca Dicka Cheneyja preveč prikupnega in človeškega. V podobni zagati je najbrž bil tudi Christian Bale, nekdanji Batman, ki se je veličastno prelevil v zloglasnega ameriškega politika.
Bale in McKay ponudita srhljivo podobo človeka, ki je pripravljen narediti vse za lastno korist in korist svojih sponzorjev, ki so v njegovem primeru predvsem naftne korporacije ter orožarska industrija. Kakor si je prejemnik Nobelove nagrade za mir Henry Kissinger umazal roke s krvjo nedolžnih, ko je po navodilih podjetja United Fruit Company rušil demokratično izvoljeno oblast v Srednji in Južni Ameriki, s tem da je nastavljal desničarske diktatorje, tako je to počel Cheney po naročilu ameriških naftnih korporacij, še posebej Halliburtona, kjer je bil nekaj časa v službi. Tako Kissinger kot Cheney sta bila tudi prišepetovalca obema predsednikoma in sta v prvem primeru poskrbela, da v ZDA ni zmanjkalo poceni nafte in banan, v drugem pa le nafte. A očitno sta drug drugemu bila velika konkurenca, saj je v filmu prikazana zanimiva zgodba o tem, kako je Cheney izrinil Kissingerja iz kroga najpomembnejših.
Moralka o demokraciji
Srhljivo je ponazarjanje neizmerne lahkotnosti sprejemanja odločitev politikov, ki uporabljajo državo za zadovoljevanje osebnih in zasebnih apetitov po denarju in moči ter pošiljajo na tisoče nedolžnih ljudi v smrt. V številnih primerih se je vojna proti terorizmu pokazala ravno za to. Film s črnim humorjem opozori, kdo vse je lahko izvoljen za najvišje politične položaje in kdo vse se lahko prigrebe do oblasti ter jo nato zlorablja, in je pravzaprav moralka o demokraciji. Opozarja, da je demokracija nagnjena k zlorabam in je zato nujen njen nadzor.
Tako angažirano stališče leta 1968 rojenega Adama McKaya ni presenečenje. Sam je namreč družbeno angažiran in podpira Creative Council of Represent.Us, nestrankarsko in neprofitno organizacijo, ki se ukvarja s protikorupcijskimi dejavnostmi in predlaganjem take zakonodaje. Osebno podpira demokratsko stranko, še posebej Bernieja Sandersa, politično pa se opredeljuje za demokratičnega socialista.
Cheneyja prikazuje kot družinskega človeka, ki se mu je zgodila velika družinska »tragedija«, saj se je njegova hči poročila z žensko, prikaže pa ga seveda tudi kot političnega mojstra prerivanja po sobanah in hodnikih oblasti ter prvovrstnega prišepetovalca sprva Donaldu Rumsfeldu in nazadnje Georgeu W. Bushu. Washingtonsko kariero je začel v Nixonovi vladi, kasneje je postal šef kabineta vlade Geralda Forda ter se po petih mandatih v kongresu povzpel do obrambnega ministra Georgea Busha starejšega. Leta 2000 ga je George Bush mlajši pregovoril, da se je podal v tekmo za njegovega podpredsednika. Vse drugo je zgodovina.
