Prostor in čas, plodna za kriminal

Nova sezona televizijske serije o kriminalističnem inšpektorju Tarasu Birsi prihaja na male zaslone.
Fotografija: Kriminalistična ekipa v objemu Dukićevih blokov Foto arhiv TVS
Odpri galerijo
Kriminalistična ekipa v objemu Dukićevih blokov Foto arhiv TVS

Sredi vročega poletja se v središču prestolnice nekaj kuha. Medsosedski spori, zamolčana preteklost, socialne razlike, homofobija, kriptomanija in razraščajoči se neonacizem so življenje v mestu prignali do vrelišča. Pod kotlom tlijo še politične spletke na novo vzpostavljene oblasti. Prostor in čas, plodna za kriminal.

Taras Birsa, privlačni, redkobesedni inšpektor s stasom in glasom Sebastijana Cavazze, se iz snežne bohinjske idile pripelje v poletno mestno soparo. Tako kot se za vsako pravo whodunnit kriminalko spodobi, takoj naleti na truplo. Pravzaprav nanj naleti mladež, ki med brezskrbnim tekanjem po parku najde spečo klošarko, ki je na klopi za vedno zaspala. Oziroma jo je, kot se pokaže, nekdo pripravil do tega. Kdo od številnih prebivalcev Dukićevih blokov, katerih okna gledajo v park, je kaj videl ali slišal, mora ugotoviti pronicljivi detektiv, a še preden se zares loti primera, ga njegov šef Drvarič (Branko Šturbej) dodeli kolegici novinki Tini Lanc (Nika Rozman). Očitno se vroča kri ob mrzlem jezeru še ni ohladila, ko je Birsa zaradi svoje nagle jeze stopil na prste razvajenemu sinu vplivneža, ki je očitno povezan z novim šefom policije – zato, menijo nadrejeni, je bolje, da se Birsa za nekaj časa umakne v ozadje. V prid kriminalističnemu oddelku ni niti dejstvo, da se je umor zgodil tako rekoč na pragu Generalne policijske uprave.

Vplivneži pa niso edini, zaradi katerih se je Birsi dvigal tlak ob jezeru. Strasti je v njem zbudila tudi brhka kolegica Tina. Gre za resno ljubezen ali le krik inšpektorjeve krize srednjih let?

Začetek preiskave ni obetaven, saj nihče od stanovalcev ob parku ni zaznal nič nenavadnega. Foto arhiv TVS
Začetek preiskave ni obetaven, saj nihče od stanovalcev ob parku ni zaznal nič nenavadnega. Foto arhiv TVS

Zgodba inšpektorja Tarasa Birse se v drugi sezoni, ki smo si jo novinarji že ogledali, ne vrti le okoli umorov, ki si sledijo po mestu, ampak se razvijajo in poglabljajo tudi odnosi ter razmerja med liki v seriji, posneti po romanih pisatelja Tadeja Goloba. Hudomušno zbadljiv odnos med policistoma Ostercem (Matej Puc) in Brajcem (Gregor Čušin) rahlja suspenz med reševanjem primerov, vsak po svoje sumljivi so v stranskih vlogah odlični igralski velikani Radko Polič, Silva Čušin in Marijana Brecelj, kemije med večnim televizijskim parom Sebastijanom Cavazzo in Jano Zupančič, čeprav jima v zakonu škripa, ni mogoče utajiti, kot interno šalo v slogu »najdi vsiljivca« so si v novi sezoni ustvarjalci omislili še nekaj epizodnih vlog, v katerih nastopajo slovenski režiserji.

A karkoli že je razlog, da se v drugem delu proslavljeni inšpektor umika v ozadje, je treba nazdraviti že dejstvu, da slovenska tv-serija, četudi le za kratek čas, dobi prvo kriminalistično inšpektorico. Čeprav se ta še precej zanaša na šesti čut in psihološke prijeme nekoliko robatega, odrezavega, a precej bolj izkušenega starejšega kolega.

Urbana dinamika

Da bi dogajanje steklo bolj gladko, je scenaristično-dramaturški tim (scenarij so podpisali Matevž Luzar, Miha Hočevar in Srđan Koljević) sklenil skoraj petsto strani Golobovega romana strniti v zgolj tri epizode serije. V drugi polovici šestdelne druge sezone se bo dogajanje preselilo na novo lokacijo, v drugi roman Dolina rož, ki si bo prav tako zaslužila pozornost.

»Že pri Jezeru in Primerih inšpektorja Vrenka so bralci romanov lahko ugotovili, da ima filmski jezik drugačne dramaturške principe, ki jih ni mogoče iz literature preslikati v razmerju 1 : 1. Knjiga ustvarja drugačno imaginacijo kot film, ki je bolj neizprosen, neposreden, in temu smo se poskusili prilagoditi,« je povedal urednik uredništva igranih oddaj TV Slovenija Jani Virk, ki je tudi eden od dramaturgov serije.

Bralci in ljubitelji kriminalk so zahtevno občinstvo, ki aktivno, strastno in analitično konzumira ter participira z zgodbo. Motri indice, sklepa o motivih in povezuje dokaze skupaj z detektivi. Zato bodo gledalci gotovo opazili nekaj sprememb v Birsovih podvigih. »Trudili smo se, da bi bila pripoved čim bolj filmska, da torej zgodbo pripoveduje vizualni jezik. To pomeni, da ni vse v izrečenih dialogih. Ni nujno, da to, kar ljudje govorijo, tudi notranje doživljajo. Liki so zgrajeni bolj kompleksno, niso črno-beli, vsak je malo dober in malo slab, vsak ima svoj prav in motive za svoje odločitve. Prizadevali smo si za kompleksnejšo filmsko pripoved,« je lekcijo, ki so jo dobili pri snemanju Jezera, komentiral režiser Leninovega parka Klemen Dvornik. V prvi šestdelni sezoni sta s scenaristom in režiserjem Matevžem Luzarjem režijsko paličico vihtela skupaj. Tokrat sta si (predvsem zaradi produkcijskega okvira) delo razdelila, vsak je dobil tudi svoj avtorski tim. Tako za fotografijo v Leninovem parku stoji Vladan Janković, Dolino rož pa je ob Luzarju ustvarjal direktor fotografije Miloš Srdić.

Kriminalistična ekipa v objemu Dukićevih blokov Foto arhiv TVS
Kriminalistična ekipa v objemu Dukićevih blokov Foto arhiv TVS

Večjo kompaktnost in dinamiko v novih delih tv-serije narekuje že sprememba lokacije, nova scenografija, stara meščanska stanovanja, polna zgodb, in značilna, vizualno privlačna arhitektura Dukićevih blokov, ki po režiserjevih besedah »Ljubljani daje ritem oziroma neko vizualno identiteto«. Je Leninov park potemtakem sploh še podalpski noir – žanr, s katerim smo ponosno okronali slovensko produkcijo kriminalnih serij? »Še,« je zagotovil Dvornik. »Čeprav ima mesto druge značilnosti kot ruralno okolje ob jezeru, je Ljubljana še vedno podalpska prestolnica. Ne more biti Marseille, Split, Baltimore ali Los Angeles …«

Z nekaj spremembami v kadriranju in gibanju kamere, ki poskuša loviti tudi notranje dogajanje med liki, ter hitrejšo montažo (Ivana Fumić) prizore poganja in povezuje tudi razgibana glasba skladatelja Davorja Hercega. »Herceg je opravil izjemno delo. Glasba je žanrsko ustrezna in kroji ter soustvarja tempo v zgodbi. V kreativnem smislu je Leninov park gotovo korak naprej od Jezera,« je pristavil Klemen Dvornik.

Kanček božje iskre

Seveda ne moremo mimo slona v sobi – zvoka, ki se, po pritožbah številnih gledalcev sodeč, po gladini jezera ni širil, kot bi se moral. Tokrat lahko vse zvočno občutljive gledalce vnaprej pomirimo, da je akustika sredi Dukićevih blokov večinoma neoporečna. Še ena lekcija iz prve sezone. Najbrž drži, kot je ob neki priložnosti dejal literarni urednik in publicist Aljoša Harlamov, da z vsako novo nadaljevanko RTV ustvarja občinstvo, ki se bo vsakič manj pritoževalo.

»Upam, da res,« se je pridušal Virk in dodal: »Z velikim zamikom orjemo ledino, ki bi jo morali začeti orati pred dvajsetimi leti. Prvi premik je naredila serija Življenje Tomaža Kajzerja (2013), nato dolgo ni bilo nič, do preboja z Jezerom. Zagotovili smo razmere, da že tretje leto zapored RTV ustvarja produkcijsko zahtevno kriminalistično serijo. Če parafraziram Slavoja Žižka, ki parafrazira Becketta, napredujemo v slogu Poskusiti znova. Spodleteti znova. Spodleteti bolje. Šalo na stran, trdim, da za naše razmere ustvarjamo solidno produkcijo. Postavili smo osnovni standard kakovosti, presežki, prebojne stvari pa pridejo s količino, tradicijo, konkurenco in božjo iskro, če hočete. Danci si pred dobrim desetletjem niso predstavljali, da bo njihova Borgen [Oblast] učinkovala tudi prek meja, pa je postala svetovna uspešnica. Ko bomo pri nas posneli najmanj od tri do pet 6–8-delnih nadaljevank na leto, se bodo stvari premaknile na višjo kakovostno raven,« je prepričan Virk, ki programsko shemo trenutno snuje po hibridnem modelu lastne produkcije v kombinaciji z naročeno zunanjo produkcijo (kot so V imenu ljudstva, Mame, Ekipa Bled …), ki jo nacionalna televizija izbere in podpre prek ­javnega razpisa.

Ob prvo truplo se kriminalisti spotaknejo v Leninovem parku. Foto arhiv TVS
Ob prvo truplo se kriminalisti spotaknejo v Leninovem parku. Foto arhiv TVS

Da imamo domačih tv-serij občutno premalo, se je z Virkom strinjal Dvornik. »Televizijske serije bi morale biti nosilna zvrst AV-produkcije, ki jo ustvarja nacionalka. Strategija na AV-področju na državni ravni bi morala biti usmerjena k spodbujanju takega tipa produkcije. Dejstvo je, da Slovenci radi gledamo serije, posebno, če so dobro narejene.«

To ugotovitev podpirajo tudi podatki o gledanosti kriminalnih dramskih serij. Nadaljevanko Jezero si je v povprečju ogledalo 265.900 gledalcev, kar je 25-odstotni delež gledalcev televizije. Še boljše rezultate od Tarasa Birse ima Martin Vrenko, saj je Primere inšpektorja Vrenka spremljalo 322.100 gledalcev ali kar 28 odstotkov gledalcev televizije. Med kriminalnimi serijami zunanje produkcije prednjači V imenu ljudstva produkcijske skupine Mangart z 235.900 gledalci.

Gledanost je uspešna za televizijske razmere, sploh pa v primerjavi s kinematografijo. Kriminalne serije so daleč najbolj gledani žanr na nacionalki. Ali to pomeni, da se je specializirala za kriminalne drame? Za to ni strahu, je odgovoril Jani Virk. »Zanima nas predvsem odkrivanje dobrih scenarijev in dovolj časa za njihov razvoj.«

Komentarji: