Sveto navzkrižje, ki ga zgladi posvetno
S precej umetniške svobode film pokuka za vatikanske zidove in prisluhne pogovoru svetih mož Benedikta XVI. in Frančiška.
Odpri galerijo
Anthony Hopkins (levo) in Jonathan Pryce sta papeža Benedikt XVI in Frančišek v filmu Dva papeža, ki je v kinematografih doživel limitirano distribucijo, zdaj pa si ga lahko ogledate na Netflixu. Foto Reuters
Habemus papam. Habemus duo ante habemus papam. Po 700 letih imamo dva papeža. Dva sveta moža z dosmrtnim stažem vrhovnega varuha vrednot. Dva papeža z nasprotnimi pogledi. Konservativca in reformista, ki se v ničemer ne strinjata. Dve avtoriteti, ki zastopata vrhovno pravico in resnico. Film Dva papeža si vzame pravico in s precejšnjo umetniško svobodo med njunima resnicama podre zidove in zgradi most.
Zgodba se zares začne, ko kardinal Jorge Mario Bergoglio (bodoči papež Frančišek, igra ga Jonathan Pryce) kupi letalsko vozovnico in iz rodnega Buenos Airesa poleti v Vatikan, da bi papežu Benediktu XVI. (Anthony Hopkins) osebno izročil prošnjo za upokojitev. Toda aktualni cerkveni poglavar ima dovolj svojih težav. Piše se leto 2013 in smo sredi krize katoliške cerkve. V soju tako imenovanega Vatileaksa, razkritij o finančnih korupcijah, pedofilskih škandalih in množičnem upadanju vernikov, Benedikt razmišlja o odstopu.
Med možema, ki glede prihodnosti cerkve stojita na nasprotnih bregovih – prvi meni, da bi moralno avtoriteto institucije morali izkoristiti tudi za naslavljanje okoljske problematike in družbene neenakosti, drugi vsako spremembo vidi kot uničujoč kompromis –, steče dialog. Intelektualna teološka debata, polna duhovitih zbadljivk na račun medsebojnih nesoglasij. Papež o upokojitvi kardinala noče niti slišati in ga raje povabi na sprehod po parku letne rezidence Castel Gandolfo. »Pridi, greva po tej poti. Morda na njej srečava Boga. Predstavil ti ga bom,« med oglašanjem pametne ure, ki ga priganja, naj naredi 10.000 korakov na dan, zbode Bergoglia.
Napis v uvodni špici filma, ki je logično nadaljevanje gledališke predstave in knjige novozelandskega avtorja Anthonyja McCartna, najavlja, da je zgodba posneta po resničnih dogodkih, a je druženje dveh mož povsem izmišljeno. Moža sta se nekajkrat res srečala, a vsebina njunih pogovorov ni znana javnosti. Scenarist si je tako le zamišljal, da kuka za debele vatikanske zidove in prisluškuje pogovorom dveh mož. Njun dialog je dejansko konstruiral iz intervjujev ter knjig, ki sta jih napisala. »Vse stavke, ki so v filmu, sta dejansko izrekla, a v ločenih sobah. Jaz sem samo odprl vrata in ju postavil v skupni prostor,« je svoj koncept pojasnil McCarten, ki si je hollywoodsko slavo prislužil s scenariji za življenjsko zgodbo Stephena Hawkinga Teorija vsega, zgodbo o vlogi Winstona Churchilla na začetku druge svetovne vojne Najtemnejša ura in zgodbo skupine The Queen Bohemian Rhapsody. »Četudi se nekaj ni zgodilo, ni nujno, da ni res,« je svojo umetniško svobodo pred zagovorniki verizma tako občutljive teme zagovarjal McCarten. Podrl je torej zidove in zgradil novo hišo.
Vatikan seveda ni imel nič opraviti s to izmišljijo. Filmarji so v rimskem studiu Cinecitta ustvarili repliko vatikanskih soban, vključno s Sikstinsko kapelo v naravni velikosti – pravzaprav je bila na koncu celo pet centimetrov višja od originala. Za ostalo je poskrbela računalniška animacija.
Njun dialog je vznemirljiv, čeprav fiktiven, in spodbuja živahne intelektualne pomisleke in etične dileme. Sveta moža priznata, da bi tudi njima kdaj prav prišel spiritualni slušni aparat. Da bi bolje slišala Očeta, kaj jima govori. Spretna montaža njune pogovore razgiba zdaj v elegantnem, usklajenem slogu tanga, ki ga rad zapleše Frančišek, zdaj prikaže borbene in dinamične intelektualne podaje, kot bi gledali nogometno tekmo – Frančiškovo drugo najljubšo stvar. V intimne kontemplacije preteklega in prihodnjega papeža o višjem smislu za zidovi Sikstinske kapele vdira zunanja realnost skozi televizijska poročila, dokumentirane odzive (ne)vernikov in flashbacke, spomine bolj ekstrovertiranega Bergoglia, ki je bil, preden ga je poklical duhovniški stan, mlad znanstvenik, tik pred tem, da zasnubi svoje dekle. Izpoved se obrne v spoved, pri kateri pridejo na plan pretekli grehi. Benediktova molčečnost med pedofilskimi škandali in Frančiškovo sodelovanje z oblastmi med vojaškim udarom v sedemdesetih letih, zaradi česar v Argentini še vedno velja za sporno osebnost.
A filma te spotike in zlorabe cerkve ne ustavijo. Zaobide jih z zvijačo, filmskim trikom; med Benediktovo spovedjo njegov glas postopoma potihne in le s Frančiškovega obraza je razbrati, kakšne grozote mu predhodnik polaga na ramena. Ta gluhost filma za krivice, ki jih je cerkev zadala šibkim, tistim, ki jih bi morala zaščititi, ima (menda) funkcijo. Če bi jim preveč prisluhnil, bi zasenčile osnovno tematiko in zastavljen cilj zgodbe – z moralno odgovornostjo soočiti oba moža. Z grehi režiser Fernando Meirelles obračuna v dialogu. »Ko ni krivca, so krivi vsi,« modro reče Frančišek.
Film cerkvenih grehov ne obsoja eksplicitno, a tudi odpušča ne. Bolj ga zanima intimno dojemanje odgovornosti vrhovnega poglavarja. Kako odpusti samemu sebi, kakšen vodja je, če ne sprejme odgovornosti. Kardinal Bergoglio papeža odveže grehov z besedami: »Spoved očisti grešnikovo dušo, a ne pomaga žrtvam. Vsa cerkev bi morala prositi za odpuščanje. Greh je rana, ne madež. Moramo jo oskrbeti in pozdraviti. Odpuščanje ni dovolj.« Benedikt s svojim grehom ostaja sam.
Brazilski režiser Fernando Meirelles (Božje mesto, Zvesti vrtnar) je svojo vlogo opravil dobro predvsem pri spremljevalnih prizorih. Fotogenični konklave pospremi s skladbo Dancing Queen skupine Abba, ki naj bi bila Frančišku še posebej ljuba. Vedno, ko Frančišku spregovori Bog, pa zaslišimo jazzovski saksofon.
A z režiranjem igralskih velikanov Anthonyja Hopkinsa in Jonathana Prycea ni imel težkega dela. Pravzaprav je naredil dobro, da se ni preveč vmešaval in je pustil, da velikana naredita to, kar znata najbolje, sam pa ju je podrobno s kamero opazoval in s pogledi pričaral njuno notranje življenje. Dramo, ki se odvija med glavnima protagonistoma, ustvarjajo vrhunski dialogi in brezmadežna igra igralcev, ki sta v svetost svojih likov vsak po svoje in z veliko dostojanstva vnesla človeškost. Sočutje in ljubezen do življenja veje Pryceu v vlogi Frančiška iz vsakega pogleda, ko z zahtevanim spoštovanjem prenaša muhavosti nadrejenega. Hopkins je kot Benedikt utrujen, zlovoljen, samovoljen, nemiren, a osredotočen, intelektualno iskriv in zato bolj skrivnosten, sam s svojimi notranjimi boji.
V tem, kako film sveta moža prizemlji, pokaže njuno človeškost, je celo nekoliko blasfemičen. Moža, ki se ne strinjata v svetem, zbliža posvetno. Pripovedujeta si nerodne šale, ki, če so nemške, ni nujno, da so smešne. Se pogovarjata o Abbi in Beatlih, se družita ob klavirju, na katerega Benedikt zaigra nekaj poskočnih taktov, na televiziji prisluhneta jazzovskemu menihu (Theloniousu) Monku in gledata Komisarja Rexa. Skupaj jesta vražjo pico, pijeta fanto, gledata nogometni finale, nazdravita s pivom ter se na koncu celo zavrtita v ritmu tanga.
Zgodba se zares začne, ko kardinal Jorge Mario Bergoglio (bodoči papež Frančišek, igra ga Jonathan Pryce) kupi letalsko vozovnico in iz rodnega Buenos Airesa poleti v Vatikan, da bi papežu Benediktu XVI. (Anthony Hopkins) osebno izročil prošnjo za upokojitev. Toda aktualni cerkveni poglavar ima dovolj svojih težav. Piše se leto 2013 in smo sredi krize katoliške cerkve. V soju tako imenovanega Vatileaksa, razkritij o finančnih korupcijah, pedofilskih škandalih in množičnem upadanju vernikov, Benedikt razmišlja o odstopu.
Med možema, ki glede prihodnosti cerkve stojita na nasprotnih bregovih – prvi meni, da bi moralno avtoriteto institucije morali izkoristiti tudi za naslavljanje okoljske problematike in družbene neenakosti, drugi vsako spremembo vidi kot uničujoč kompromis –, steče dialog. Intelektualna teološka debata, polna duhovitih zbadljivk na račun medsebojnih nesoglasij. Papež o upokojitvi kardinala noče niti slišati in ga raje povabi na sprehod po parku letne rezidence Castel Gandolfo. »Pridi, greva po tej poti. Morda na njej srečava Boga. Predstavil ti ga bom,« med oglašanjem pametne ure, ki ga priganja, naj naredi 10.000 korakov na dan, zbode Bergoglia.
Resnica in izmišljotina
Napis v uvodni špici filma, ki je logično nadaljevanje gledališke predstave in knjige novozelandskega avtorja Anthonyja McCartna, najavlja, da je zgodba posneta po resničnih dogodkih, a je druženje dveh mož povsem izmišljeno. Moža sta se nekajkrat res srečala, a vsebina njunih pogovorov ni znana javnosti. Scenarist si je tako le zamišljal, da kuka za debele vatikanske zidove in prisluškuje pogovorom dveh mož. Njun dialog je dejansko konstruiral iz intervjujev ter knjig, ki sta jih napisala. »Vse stavke, ki so v filmu, sta dejansko izrekla, a v ločenih sobah. Jaz sem samo odprl vrata in ju postavil v skupni prostor,« je svoj koncept pojasnil McCarten, ki si je hollywoodsko slavo prislužil s scenariji za življenjsko zgodbo Stephena Hawkinga Teorija vsega, zgodbo o vlogi Winstona Churchilla na začetku druge svetovne vojne Najtemnejša ura in zgodbo skupine The Queen Bohemian Rhapsody. »Četudi se nekaj ni zgodilo, ni nujno, da ni res,« je svojo umetniško svobodo pred zagovorniki verizma tako občutljive teme zagovarjal McCarten. Podrl je torej zidove in zgradil novo hišo.
Vatikan seveda ni imel nič opraviti s to izmišljijo. Filmarji so v rimskem studiu Cinecitta ustvarili repliko vatikanskih soban, vključno s Sikstinsko kapelo v naravni velikosti – pravzaprav je bila na koncu celo pet centimetrov višja od originala. Za ostalo je poskrbela računalniška animacija.
Dialog prejšnjega in aktualnega papeža je vznemirljiv, čeprav fiktiven, in spodbuja živahne intelektualne pomisleke in etične dileme.Foto Netflix
»Ko ni krivca, so krivi vsi«
Njun dialog je vznemirljiv, čeprav fiktiven, in spodbuja živahne intelektualne pomisleke in etične dileme. Sveta moža priznata, da bi tudi njima kdaj prav prišel spiritualni slušni aparat. Da bi bolje slišala Očeta, kaj jima govori. Spretna montaža njune pogovore razgiba zdaj v elegantnem, usklajenem slogu tanga, ki ga rad zapleše Frančišek, zdaj prikaže borbene in dinamične intelektualne podaje, kot bi gledali nogometno tekmo – Frančiškovo drugo najljubšo stvar. V intimne kontemplacije preteklega in prihodnjega papeža o višjem smislu za zidovi Sikstinske kapele vdira zunanja realnost skozi televizijska poročila, dokumentirane odzive (ne)vernikov in flashbacke, spomine bolj ekstrovertiranega Bergoglia, ki je bil, preden ga je poklical duhovniški stan, mlad znanstvenik, tik pred tem, da zasnubi svoje dekle. Izpoved se obrne v spoved, pri kateri pridejo na plan pretekli grehi. Benediktova molčečnost med pedofilskimi škandali in Frančiškovo sodelovanje z oblastmi med vojaškim udarom v sedemdesetih letih, zaradi česar v Argentini še vedno velja za sporno osebnost.
A filma te spotike in zlorabe cerkve ne ustavijo. Zaobide jih z zvijačo, filmskim trikom; med Benediktovo spovedjo njegov glas postopoma potihne in le s Frančiškovega obraza je razbrati, kakšne grozote mu predhodnik polaga na ramena. Ta gluhost filma za krivice, ki jih je cerkev zadala šibkim, tistim, ki jih bi morala zaščititi, ima (menda) funkcijo. Če bi jim preveč prisluhnil, bi zasenčile osnovno tematiko in zastavljen cilj zgodbe – z moralno odgovornostjo soočiti oba moža. Z grehi režiser Fernando Meirelles obračuna v dialogu. »Ko ni krivca, so krivi vsi,« modro reče Frančišek.
Film cerkvenih grehov ne obsoja eksplicitno, a tudi odpušča ne. Bolj ga zanima intimno dojemanje odgovornosti vrhovnega poglavarja. Kako odpusti samemu sebi, kakšen vodja je, če ne sprejme odgovornosti. Kardinal Bergoglio papeža odveže grehov z besedami: »Spoved očisti grešnikovo dušo, a ne pomaga žrtvam. Vsa cerkev bi morala prositi za odpuščanje. Greh je rana, ne madež. Moramo jo oskrbeti in pozdraviti. Odpuščanje ni dovolj.« Benedikt s svojim grehom ostaja sam.
Posvečena igra
Brazilski režiser Fernando Meirelles (Božje mesto, Zvesti vrtnar) je svojo vlogo opravil dobro predvsem pri spremljevalnih prizorih. Fotogenični konklave pospremi s skladbo Dancing Queen skupine Abba, ki naj bi bila Frančišku še posebej ljuba. Vedno, ko Frančišku spregovori Bog, pa zaslišimo jazzovski saksofon.
A z režiranjem igralskih velikanov Anthonyja Hopkinsa in Jonathana Prycea ni imel težkega dela. Pravzaprav je naredil dobro, da se ni preveč vmešaval in je pustil, da velikana naredita to, kar znata najbolje, sam pa ju je podrobno s kamero opazoval in s pogledi pričaral njuno notranje življenje. Dramo, ki se odvija med glavnima protagonistoma, ustvarjajo vrhunski dialogi in brezmadežna igra igralcev, ki sta v svetost svojih likov vsak po svoje in z veliko dostojanstva vnesla človeškost. Sočutje in ljubezen do življenja veje Pryceu v vlogi Frančiška iz vsakega pogleda, ko z zahtevanim spoštovanjem prenaša muhavosti nadrejenega. Hopkins je kot Benedikt utrujen, zlovoljen, samovoljen, nemiren, a osredotočen, intelektualno iskriv in zato bolj skrivnosten, sam s svojimi notranjimi boji.
V tem, kako film sveta moža prizemlji, pokaže njuno človeškost, je celo nekoliko blasfemičen. Moža, ki se ne strinjata v svetem, zbliža posvetno. Pripovedujeta si nerodne šale, ki, če so nemške, ni nujno, da so smešne. Se pogovarjata o Abbi in Beatlih, se družita ob klavirju, na katerega Benedikt zaigra nekaj poskočnih taktov, na televiziji prisluhneta jazzovskemu menihu (Theloniousu) Monku in gledata Komisarja Rexa. Skupaj jesta vražjo pico, pijeta fanto, gledata nogometni finale, nazdravita s pivom ter se na koncu celo zavrtita v ritmu tanga.
