Zamolčana ena od največjih zgodb druge svetovne vojne
Na puljskem festivalu vzbujata pozornost filma Dnevnik Diane Budisavljević in General, ki sta ideološki nasprotji.
Odpri galerijo
V igrano-dokumentarnem filmu o Diani Budisavljević, ki je iz ustaških taborišč med vojno rešila več kot 10.000 srbskih otrok, igra junakinjo Alma Prica, njenega moža Julija pa Igor Samobor. FOTO: Promocijsko gradivo
Filmski festival v Pulju, na katerem so v tekmovalnem programu tudi slovenski filmi oziroma koprodukcije, že dolgo nima sijaja, kakršnega je imel v času Jugoslavije. Letošnji je tudi programsko eden od najbolj skromnih v zadnjih letih. Do konca so še trije dnevi, presenečenj gotovo ne bo, sta pa vzbudila veliko zanimanje javnosti in kritikov filma, o katerih se bo dolgo govorilo: Dnevnik Diane Budisavljević in General, ki sta ideološki nasprotji.
Igrano-dokumentarni film v hrvaško-srbsko-slovenski (Slovenski filmski center) koprodukciji o heroini iz druge svetovne vojne, v katerem igra eno od glavnih vlog Igor Samobor in eno od stranskih Boris Ostan, je pripoved o Diani Budisavljević, ki je pred smrtjo v ustaških taboriščih rešila več kot 10.000 srbskih otrok. Avtorica filma Dnevnik Diane Budisavljević je Dana Budisavljević in ima po naključju podobno ime kot glavna junakinja.
To je zgodba o pogumni Avstrijki, ki je po poroki z zdravnikom Julijem Budisavljevićem prišla v Zagreb. Na začetku vojne je bila stara 50 let, postala je babica in živela v središču Zagreba. Ko je izvedela za dogajanje v ustaških taboriščih, je izkoristila avstrijsko poreklo in apelirala na oblast NDH, cerkev in Rdeči križ, naj rešijo vsaj otroke, ter s prijatelji začela veliko akcijo, po vojni pa je bila skoraj pozabljena. O Oskarju Schindlerju, ki je rešil 1200 ljudi, so bili napisani številni članki in knjige, Steven Spielberg je posnel film.
Avtorica filma je kritična tako do ustaškega režima kot komunističnega po vojni. Komunistične oblasti so namreč, kar je prikazano v filmu, takoj po koncu vojne 28. maja 1945 vzele Dianino kartoteko s seznamom otrok, rešenih iz taborišč, ki jim je našla nove domove. Hotela je ohraniti podatke o identiteti teh malih Srbov. Prepovedali so ji tudi nadaljnje delo pri povezovanju rešenih otrok in staršev, ki so se vračali iz nemških taborišč in partizanov. Kartoteka je pozneje izginila, s tem pa tudi možnost odkrivanja identitete otrok, danes starejših ljudi, ki ne vedo, od kod so in kdo so njihovi starši. Dnevnik te junaške ženske, preveden iz nemščine, je leta 2003 izdal Hrvaški državni arhiv, a takrat ni vzbudil večje pozornosti. Diana je umrla leta 1978, njen dnevnik pa je našla vnukinja.
Z odvzemom kartoteke je bilo tako kakor z veliko stvarmi v tistih norih povojnih letih. Nalog za odvzem je podpisala uslužbenka ministrstva za socialo, ki je bila komunistična aktivistka že kot mlado dekle, zaradi česar so jo pred vojno v zaporu mučili. Zanjo je bilo nedopustno, pravi avtorica filma, da bi bila Avstrijka, torej pripadnica sovražnega naroda, in poleg tega še iz meščanskega razreda, junakinja narodnoosvobodilne vojne.
To je dobro narejen film, ki ne pretrese le z zgodbo o plemeniti in sočutni ženski, ampak tudi s pričanji zdaj že ostarelih moških in žensk, ki jih je Diana Budisavljević rešila, ter z arhivskimi posnetki umirajočih otrok v taboriščih.
Drugi film, ki spodbuja javne debate, je General režiserja Antuna Vrdoljaka, romansirana biografija o generalu Anteju Gotovini in njegovi vlogi v domovinski vojni. Film je stal za hrvaške razmere rekordne skoraj tri milijone evrov javnega denarja, pri njem je kot v nekdanjih vojnih spektaklih sodelovala množica ljudi, snemali so ga kar štiri mesece, dlje kot na primer najdražjo TV-serijo Igra prestolov, ki so jo prav tako snemali na Hrvaškem. Po desetih letih priprav in kompleksni produkciji, ki je vključevala več sto igralcev in enote hrvaške vojske, je film razdelil hrvaško občinstvo, kritiki pa so neusmiljeni. V Jutarnjem listu so ga poimenovali »ideološko najbolj zaželen hrvaški film, ki naj bi dal hrvaškim davkoplačevalcem pravoverni, domoljubni ep«, v Slobodni Dalmaciji kritik pravi, da »prevladujejo dialogi na meji latinskoameriških žajfnic«, v Indexu ga ocenjujejo za »staromodnega, patetičnega in iznakaženega z več kot nespretno montažo«. Kritik Večernjega lista pa meni, da bo film »gotovo zadovoljil državljane, ki si že četrt stoletja želijo velik projekt o hrvaški žrtvi in pogumu hrvaških vojakov v domovinski vojni«.
Po mnenju uglednega hrvaškega filmskega kritika Jurice Pavičića je General izpolnil samo en namen – ideološki. Namen je bil posneti ideološki performativ, ritualno oblikovati uradno verzijo hrvaške novejše zgodovine skozi lik idealnega hagiografskega predstavnika. V filmu, ki je suh, siv in dolgočasen, ni Gotovinovega življenja v pariškem kriminalnem podzemlju, njegovo življenje v tujski legiji je omenjeno samo v enem prizoru, najbolj nenavadno pa je, da v njem sploh ni Gotovinove haaške epizode in tudi ne bega, prijetja na Kanarskih otokih, prvotne obsodbe na zapor in končne osvoboditve.
Dobro se še spomnimo posnetka iz leta 2005, ko so Gotovino prijeli v restavraciji hotela Bitácora, kjer je večerjal s prijateljem. Tistega dne, potem ko je glavna haaška tožilka Carla Del Ponte obvestila javnost o njegovem prijetju, se je Vrdoljak, navdušen nad Gotovinovim življenjem, odločil, da bo o njem posnel film. Haaško sodišče je generala leta 2011 na prvi stopnji z nepravnomočno sodbo razglasilo za krivega sodelovanja pri skupinskem zločinskem preganjanju, deportacijah, krajah, uničevanju, ubojih in okrutnem ravnanju. Določili so mu 24 let zaporne kazni. Leta 2012 so ga na drugi stopnji pravnomočno razrešili krivde in spustili na prostost.
Skoraj triurni film kar uro in pol spremlja Gotovinovo vojno pot od Slavonije, prek BiH, do Knina, pri čemer je general prikazan kot svetnik. Ujete vojake obravnava s spoštovanjem, z vojaki za božič poje božične pesmi na položaju, ko sliši, da kakšen vojak defetistično govori o Tuđmanu in politikih v Zagrebu, ga okara, a mu tudi oprosti. Kot vojni strateg je izjemen. V njegovi biografiji so edini nekoliko nesvetniški del ženske.
Vrdoljak je po Pavičićevih besedah s samocenzuro iz Gotovinovega življenja izbrisal vse mesnato, prekrvljeno, vznemirljivo ... Karkoli si že človek misli o Gotovini, njegovi vojni vlogi, življenjskem slogu in podjetniških podvigih, ni mogoče zanikati, pravi Pavičić, da ima general iz Pakoštan ulični šarm, alfamožato karizmo in naravno bistrost, Vrdoljak pa ga prikazuje kot utrujajočega dolgočasneža. Za povrhu General ni zgodovinsko in politično pošten film. Tisti, ki bi sodil po filmu, bi sklepal, da niti en hrvaški vojak ni nikoli ubil civilista in ne ujetnika, da v vojni ni bila uničena nobena srbska hiša in tudi ne pravoslavna cerkev.
Film ne le da je politični in ideološki, šibek je tudi umetniško kljub profesionalno odigranim vlogam. Gotovino igra Goran Višnjić, Vrdoljakov zet, nastopajo še Mustafa Nadarević, Goran Navojec, Nataša Janjić, Ivo Gregurović ... Sodobna hrvaška kinematografija se v zadnjih letih ponaša s filmi neprimerljivo večjega umetniškega dosega.
Puljski festival si je s tem, da je za otvoritveni film izbral Generala in ne protifašističnega Dnevnika Diane Budisavljević, nakopal še eno črno piko.
Igrano-dokumentarni film v hrvaško-srbsko-slovenski (Slovenski filmski center) koprodukciji o heroini iz druge svetovne vojne, v katerem igra eno od glavnih vlog Igor Samobor in eno od stranskih Boris Ostan, je pripoved o Diani Budisavljević, ki je pred smrtjo v ustaških taboriščih rešila več kot 10.000 srbskih otrok. Avtorica filma Dnevnik Diane Budisavljević je Dana Budisavljević in ima po naključju podobno ime kot glavna junakinja.
Pogumna Avstrijka
To je zgodba o pogumni Avstrijki, ki je po poroki z zdravnikom Julijem Budisavljevićem prišla v Zagreb. Na začetku vojne je bila stara 50 let, postala je babica in živela v središču Zagreba. Ko je izvedela za dogajanje v ustaških taboriščih, je izkoristila avstrijsko poreklo in apelirala na oblast NDH, cerkev in Rdeči križ, naj rešijo vsaj otroke, ter s prijatelji začela veliko akcijo, po vojni pa je bila skoraj pozabljena. O Oskarju Schindlerju, ki je rešil 1200 ljudi, so bili napisani številni članki in knjige, Steven Spielberg je posnel film.
Avtorica filma je kritična tako do ustaškega režima kot komunističnega po vojni. Komunistične oblasti so namreč, kar je prikazano v filmu, takoj po koncu vojne 28. maja 1945 vzele Dianino kartoteko s seznamom otrok, rešenih iz taborišč, ki jim je našla nove domove. Hotela je ohraniti podatke o identiteti teh malih Srbov. Prepovedali so ji tudi nadaljnje delo pri povezovanju rešenih otrok in staršev, ki so se vračali iz nemških taborišč in partizanov. Kartoteka je pozneje izginila, s tem pa tudi možnost odkrivanja identitete otrok, danes starejših ljudi, ki ne vedo, od kod so in kdo so njihovi starši. Dnevnik te junaške ženske, preveden iz nemščine, je leta 2003 izdal Hrvaški državni arhiv, a takrat ni vzbudil večje pozornosti. Diana je umrla leta 1978, njen dnevnik pa je našla vnukinja.
Otroci kot taboriščniki v ustaških zaporih.
Z odvzemom kartoteke je bilo tako kakor z veliko stvarmi v tistih norih povojnih letih. Nalog za odvzem je podpisala uslužbenka ministrstva za socialo, ki je bila komunistična aktivistka že kot mlado dekle, zaradi česar so jo pred vojno v zaporu mučili. Zanjo je bilo nedopustno, pravi avtorica filma, da bi bila Avstrijka, torej pripadnica sovražnega naroda, in poleg tega še iz meščanskega razreda, junakinja narodnoosvobodilne vojne.
To je dobro narejen film, ki ne pretrese le z zgodbo o plemeniti in sočutni ženski, ampak tudi s pričanji zdaj že ostarelih moških in žensk, ki jih je Diana Budisavljević rešila, ter z arhivskimi posnetki umirajočih otrok v taboriščih.
Rekordno veliko denarja
Drugi film, ki spodbuja javne debate, je General režiserja Antuna Vrdoljaka, romansirana biografija o generalu Anteju Gotovini in njegovi vlogi v domovinski vojni. Film je stal za hrvaške razmere rekordne skoraj tri milijone evrov javnega denarja, pri njem je kot v nekdanjih vojnih spektaklih sodelovala množica ljudi, snemali so ga kar štiri mesece, dlje kot na primer najdražjo TV-serijo Igra prestolov, ki so jo prav tako snemali na Hrvaškem. Po desetih letih priprav in kompleksni produkciji, ki je vključevala več sto igralcev in enote hrvaške vojske, je film razdelil hrvaško občinstvo, kritiki pa so neusmiljeni. V Jutarnjem listu so ga poimenovali »ideološko najbolj zaželen hrvaški film, ki naj bi dal hrvaškim davkoplačevalcem pravoverni, domoljubni ep«, v Slobodni Dalmaciji kritik pravi, da »prevladujejo dialogi na meji latinskoameriških žajfnic«, v Indexu ga ocenjujejo za »staromodnega, patetičnega in iznakaženega z več kot nespretno montažo«. Kritik Večernjega lista pa meni, da bo film »gotovo zadovoljil državljane, ki si že četrt stoletja želijo velik projekt o hrvaški žrtvi in pogumu hrvaških vojakov v domovinski vojni«.
Zamolčana dejstva
Po mnenju uglednega hrvaškega filmskega kritika Jurice Pavičića je General izpolnil samo en namen – ideološki. Namen je bil posneti ideološki performativ, ritualno oblikovati uradno verzijo hrvaške novejše zgodovine skozi lik idealnega hagiografskega predstavnika. V filmu, ki je suh, siv in dolgočasen, ni Gotovinovega življenja v pariškem kriminalnem podzemlju, njegovo življenje v tujski legiji je omenjeno samo v enem prizoru, najbolj nenavadno pa je, da v njem sploh ni Gotovinove haaške epizode in tudi ne bega, prijetja na Kanarskih otokih, prvotne obsodbe na zapor in končne osvoboditve.
Dobro se še spomnimo posnetka iz leta 2005, ko so Gotovino prijeli v restavraciji hotela Bitácora, kjer je večerjal s prijateljem. Tistega dne, potem ko je glavna haaška tožilka Carla Del Ponte obvestila javnost o njegovem prijetju, se je Vrdoljak, navdušen nad Gotovinovim življenjem, odločil, da bo o njem posnel film. Haaško sodišče je generala leta 2011 na prvi stopnji z nepravnomočno sodbo razglasilo za krivega sodelovanja pri skupinskem zločinskem preganjanju, deportacijah, krajah, uničevanju, ubojih in okrutnem ravnanju. Določili so mu 24 let zaporne kazni. Leta 2012 so ga na drugi stopnji pravnomočno razrešili krivde in spustili na prostost.
Skoraj triurni film kar uro in pol spremlja Gotovinovo vojno pot od Slavonije, prek BiH, do Knina, pri čemer je general prikazan kot svetnik. Ujete vojake obravnava s spoštovanjem, z vojaki za božič poje božične pesmi na položaju, ko sliši, da kakšen vojak defetistično govori o Tuđmanu in politikih v Zagrebu, ga okara, a mu tudi oprosti. Kot vojni strateg je izjemen. V njegovi biografiji so edini nekoliko nesvetniški del ženske.
Goran Višnjić v vlogi hrvaškega generala Gotovine. FOTO: Promocijsko gradivo
Vrdoljak je po Pavičićevih besedah s samocenzuro iz Gotovinovega življenja izbrisal vse mesnato, prekrvljeno, vznemirljivo ... Karkoli si že človek misli o Gotovini, njegovi vojni vlogi, življenjskem slogu in podjetniških podvigih, ni mogoče zanikati, pravi Pavičić, da ima general iz Pakoštan ulični šarm, alfamožato karizmo in naravno bistrost, Vrdoljak pa ga prikazuje kot utrujajočega dolgočasneža. Za povrhu General ni zgodovinsko in politično pošten film. Tisti, ki bi sodil po filmu, bi sklepal, da niti en hrvaški vojak ni nikoli ubil civilista in ne ujetnika, da v vojni ni bila uničena nobena srbska hiša in tudi ne pravoslavna cerkev.
Črna pika
Film ne le da je politični in ideološki, šibek je tudi umetniško kljub profesionalno odigranim vlogam. Gotovino igra Goran Višnjić, Vrdoljakov zet, nastopajo še Mustafa Nadarević, Goran Navojec, Nataša Janjić, Ivo Gregurović ... Sodobna hrvaška kinematografija se v zadnjih letih ponaša s filmi neprimerljivo večjega umetniškega dosega.
Puljski festival si je s tem, da je za otvoritveni film izbral Generala in ne protifašističnega Dnevnika Diane Budisavljević, nakopal še eno črno piko.
