Keziah Jones sinoči navdušil občinstvo
V ljubljanskem Kinu Šiška je zazvenelo po izvirni glasbeni mešanici mojstra blufunk kitare.
Odpri galerijo
Keziah Jones je svoj stil poimenoval blufunk.
FOTO: Jure Matoz
Nigerijski kitarski zvezdnik Keziah Jones, ki živi in dela v Londonu, se je po skoraj desetletju vrnil v Slovenijo. Sinoči je v okviru mini balkanske turneje Musicology Barcaffe Sessions nastopil pred nabito polno dvorano ljubljanskega Kina Šiška in navdušil s svojim glasbenim slogom, ki je strastna mešanica težkega funka, trdega bluesa, ostrega rocka, lebdečega jazza, zemeljske afro-etno glasbe s kančkom avantgardnih pristopov.
Uvodoma je sam odigral in odpel dve skladbi, da bi se mu nato pridružila še basist in bobnar. Tako je nastal eksploziven trio, ki je pripravil močan in energičen koncertni večer, z izredno komunikativnim Jonesom, kateremu je občinstvo jedlo iz rok. In trio je najprej udaril s skladbo Wisdom Behind the Smile (Cash). Nato je zasedba dejansko predstavila neke vrste »best of« njegovega programa, vendar v zelo ostri in energični različici, saj je trio le občasno nekoliko upočasnil. Skladbe je bilo kar težko prepoznati, saj se v živo zelo razlikujejo od studijskih posnetkov.
Kaziah Jones je poseben ne le zato, ker ima zelo neobičajno strukturo pesmi, ki so precej drugačne od siceršnjih pop rock skladb, temveč tudi zato, ker na kitaro igra kot na tolkalo in jo uporablja bolj kot ritmični, in ne toliko kot solistični instrument. Klasičnih solov je bilo malo, tako da je dostikrat zaigral solo kar z akordi. Postava rockovskega tria je gotovo klicala v spomin Hendrixa in njegovo zasedbo, in to povsem upravičeno. Bolj v duhu eksperimenta, kot pa da bi ga Jones skupaj posnemati.
Tako je poleg avtorskih pesmi Jones odigral tudi nekaj priredb, in sicer Dylanovo All Along The Watchtower, bolj v Hendrixovi maniri, Marleyevo War je spremenil v težki funk, šaljivo hedonistično Pass The Joint baskitairsta Ricka Jamesa pa je v veliko meri odpelo tudi občinstvo.
Energičen kitarist je s svojo zasedbo uprizoril koncert, ki je zvenel bolj kot jam sessiona, proti koncu pa je tudi demonstriral igranje na dvostrunsko kitaro.
Uvodoma je sam odigral in odpel dve skladbi, da bi se mu nato pridružila še basist in bobnar. Tako je nastal eksploziven trio, ki je pripravil močan in energičen koncertni večer, z izredno komunikativnim Jonesom, kateremu je občinstvo jedlo iz rok. In trio je najprej udaril s skladbo Wisdom Behind the Smile (Cash). Nato je zasedba dejansko predstavila neke vrste »best of« njegovega programa, vendar v zelo ostri in energični različici, saj je trio le občasno nekoliko upočasnil. Skladbe je bilo kar težko prepoznati, saj se v živo zelo razlikujejo od studijskih posnetkov.
Kaziah Jones je poseben ne le zato, ker ima zelo neobičajno strukturo pesmi, ki so precej drugačne od siceršnjih pop rock skladb, temveč tudi zato, ker na kitaro igra kot na tolkalo in jo uporablja bolj kot ritmični, in ne toliko kot solistični instrument. Klasičnih solov je bilo malo, tako da je dostikrat zaigral solo kar z akordi. Postava rockovskega tria je gotovo klicala v spomin Hendrixa in njegovo zasedbo, in to povsem upravičeno. Bolj v duhu eksperimenta, kot pa da bi ga Jones skupaj posnemati.
Tako je poleg avtorskih pesmi Jones odigral tudi nekaj priredb, in sicer Dylanovo All Along The Watchtower, bolj v Hendrixovi maniri, Marleyevo War je spremenil v težki funk, šaljivo hedonistično Pass The Joint baskitairsta Ricka Jamesa pa je v veliko meri odpelo tudi občinstvo.
Energičen kitarist je s svojo zasedbo uprizoril koncert, ki je zvenel bolj kot jam sessiona, proti koncu pa je tudi demonstriral igranje na dvostrunsko kitaro.
