Ko ljubezen prikliče angela smrti
Razkošni uvodni akord ljubljanskega festivala bo Aida, spektakelski vrtiljak čustev in mogočne Verdijeve glasbe.
Odpri galerijo
Aida je gotovo ena od najbolj znanih in največkrat izvajanih oper ne le v opusu Giuseppeja Verdija, temveč v celotni operni zgodovini. Fotografiji arhiv Festivala Ljubljana
Eno od najbolj znanih in največkrat izvajanih del v operni zgodovini bo tokrat izvedeno v koprodukciji Festivala Ljubljana s HNK Split, Slovensko filharmonijo ter SNG Maribor, v pomoč bodo tudi člani Orkestra Slovenske vojske in Policijskega orkestra. Režiser Dražen Siriščević bo uprizoritev Aide premišljeno vkomponiral na Kongresni trg, vanjo bo vključil tudi nastop enajstih lipicancev iz lipiške kobilarne. Zgodilo se bo 2. ali 3. julija, datum bo odvisen od vremenskih okoliščin.
Mistika. Zasužnjena etiopska princesa, zapleten ljubezenski trikotnik Aide, Amneris in Radamesa, boleča izdaja, strahotna zarota, ganljive osebne in pomembne politične odločitve – v najveličastnejši od vseh oper je vse veliko, usodno in daljnosežno, režiserju in glasbenemu vodji ponuja različne možnosti za vizualni in zvočni spektakel s številnimi izvajalci.
Verdijeva Aida je gotovo ena od najbolj znanih in največkrat izvajanih oper ne le v skladateljevem opusu, temveč v celotni operni zgodovini. Od prve uprizoritve decembra 1871 v Kairu je doživela veliko ponovitev ter se trdno zasidrala v železnem repertoarju svetovnih opernih hiš.
Veličastna Aida se je prelila tudi drugam, v eni od filmskih adaptacij, tisti iz leta 1953, je v prvi glavni vlogi nastopila poznejša legenda italijanskega filma Sophia Loren, saj vloge ni hotela v celoti sprejeti operna zvezda Renata Tebaldi, pripravljena je bila le peti. Aidina zgodba je za muzikal navdihnila tudi Eltona Johna ter mu prinesla pet nagrad tony, vendar ni uporabil niti takta Verdijeve glasbe.
Zgodba Aide se dogaja v Egiptu, v času faraonov, v ospredje pa postavlja za Verdija značilen ljubezenski trikotnik. Egipčanski poveljnik Radames je zaljubljen v zasužnjeno etiopsko princeso Aido, z njim se želi poročiti tudi hči egipčanskega kralja Amneris. Radames bije notranji boj med ljubeznijo do Aide in zvestobo svojemu kralju, njegova izbranka pa med globokimi čustvi do Radamesa ter ljubeznijo do očeta, etiopskega kralja.
Zadnjič smo si Aido lahko ogledali pred šestimi leti, koprodukcijo SNG Maribor s Cankarjevim domom v režiji Piera Francesca Maestrinija, takrat so uprizoritev pospremili z besedami, da je zgodbo za opero prispeval francoski egiptolog Edouard Mariette Bey, libreto pa Antonio Ghislanzoni. Monumentalna opera v štirih dejanjih razkriva ekspresivno moč tradicionalnih glasbenih oblik, zlasti arije, ansambla in recitativa, ki v novi preobleki ustrezajo zahtevam novega ideala glasbene drame.
Dramski konflikt nakaže že orkestralna predigra, ki izriše dva vodilna (spominska) motiva, najprej hrepenečo temo Aidine ljubezni, zatem hladno in predirljivo temo svečenikov, predstavnikov egipčanskih zakonov in morale. V nadaljevanju opere se predstavi še strasten in nemiren motiv princese Amneris.
Aida med Verdijevimi operami zavzema posebno mesto tudi zaradi vključevanja baletov, koračnic, mogočnih zborov in pompoznih sprevodov, pri čemer se mehki italijanski lirizem idealno spaja s spektakelskim aspektom francoske velike opere (grand opéra).
Benjamin Virc je takrat v interpretaciji Verdijev nestrohnjeni sarkofag ljubezni zapisal: »Predstavljajte si, da vas žive zaprejo v temnico, iz katere ni izhoda. Pravzaprav je ta temnica zadnji prostor, v katerem boste prebili preostanek življenja. Zgornje vrstice, četudi ilustrirajo groteskno, klavstrofobično, celo morbidno atmosfero, evocirajo poslednje občutke Radamesa, vojaškega poveljnika, ki ga je zaradi izdaje zaupne vojaške informacije etiopskemu kralju Amonasru – smrtnemu sovražniku starega Egipta – zbor egipčanskih svečenikov obsodil na smrt z zazidanjem v grobnico.
Obsodba vojnega heroja Radamesa, ki je naprej premagal 'barbarske' Etiopijce, nato pa izdal pot ponovnega napada egiptovske vojske, spominja na številne medijske zgodbe našega časa, med katerimi ne gre spregledati afere Wikileaks ter žrtvi globalnega sistema, Juliana Assangea in Bradleyja oziroma Chelsea Manning. Koliko žrtev bo še treba za poravnavo konfliktnih interesov med posameznikom in državo, njeno ideologijo, vladajočo 'elito'? Se je v zgodovini glede tega sploh kaj spremenilo?«
Mistika. Zasužnjena etiopska princesa, zapleten ljubezenski trikotnik Aide, Amneris in Radamesa, boleča izdaja, strahotna zarota, ganljive osebne in pomembne politične odločitve – v najveličastnejši od vseh oper je vse veliko, usodno in daljnosežno, režiserju in glasbenemu vodji ponuja različne možnosti za vizualni in zvočni spektakel s številnimi izvajalci.
Verdijeva Aida je gotovo ena od najbolj znanih in največkrat izvajanih oper ne le v skladateljevem opusu, temveč v celotni operni zgodovini. Od prve uprizoritve decembra 1871 v Kairu je doživela veliko ponovitev ter se trdno zasidrala v železnem repertoarju svetovnih opernih hiš.
Aida je opera, ki vključuje tudi balet, koračnice, mogočne zbore in pompozne sprevode.
Veličastna Aida se je prelila tudi drugam, v eni od filmskih adaptacij, tisti iz leta 1953, je v prvi glavni vlogi nastopila poznejša legenda italijanskega filma Sophia Loren, saj vloge ni hotela v celoti sprejeti operna zvezda Renata Tebaldi, pripravljena je bila le peti. Aidina zgodba je za muzikal navdihnila tudi Eltona Johna ter mu prinesla pet nagrad tony, vendar ni uporabil niti takta Verdijeve glasbe.
Ekspresivna moč tradicionalnih glasbenih oblik
Zgodba Aide se dogaja v Egiptu, v času faraonov, v ospredje pa postavlja za Verdija značilen ljubezenski trikotnik. Egipčanski poveljnik Radames je zaljubljen v zasužnjeno etiopsko princeso Aido, z njim se želi poročiti tudi hči egipčanskega kralja Amneris. Radames bije notranji boj med ljubeznijo do Aide in zvestobo svojemu kralju, njegova izbranka pa med globokimi čustvi do Radamesa ter ljubeznijo do očeta, etiopskega kralja.
Zadnjič smo si Aido lahko ogledali pred šestimi leti, koprodukcijo SNG Maribor s Cankarjevim domom v režiji Piera Francesca Maestrinija, takrat so uprizoritev pospremili z besedami, da je zgodbo za opero prispeval francoski egiptolog Edouard Mariette Bey, libreto pa Antonio Ghislanzoni. Monumentalna opera v štirih dejanjih razkriva ekspresivno moč tradicionalnih glasbenih oblik, zlasti arije, ansambla in recitativa, ki v novi preobleki ustrezajo zahtevam novega ideala glasbene drame.
Dramski konflikt nakaže že orkestralna predigra, ki izriše dva vodilna (spominska) motiva, najprej hrepenečo temo Aidine ljubezni, zatem hladno in predirljivo temo svečenikov, predstavnikov egipčanskih zakonov in morale. V nadaljevanju opere se predstavi še strasten in nemiren motiv princese Amneris.
Aida med Verdijevimi operami zavzema posebno mesto tudi zaradi vključevanja baletov, koračnic, mogočnih zborov in pompoznih sprevodov, pri čemer se mehki italijanski lirizem idealno spaja s spektakelskim aspektom francoske velike opere (grand opéra).
Aida
Benjamin Virc je takrat v interpretaciji Verdijev nestrohnjeni sarkofag ljubezni zapisal: »Predstavljajte si, da vas žive zaprejo v temnico, iz katere ni izhoda. Pravzaprav je ta temnica zadnji prostor, v katerem boste prebili preostanek življenja. Zgornje vrstice, četudi ilustrirajo groteskno, klavstrofobično, celo morbidno atmosfero, evocirajo poslednje občutke Radamesa, vojaškega poveljnika, ki ga je zaradi izdaje zaupne vojaške informacije etiopskemu kralju Amonasru – smrtnemu sovražniku starega Egipta – zbor egipčanskih svečenikov obsodil na smrt z zazidanjem v grobnico.
Obsodba vojnega heroja Radamesa, ki je naprej premagal 'barbarske' Etiopijce, nato pa izdal pot ponovnega napada egiptovske vojske, spominja na številne medijske zgodbe našega časa, med katerimi ne gre spregledati afere Wikileaks ter žrtvi globalnega sistema, Juliana Assangea in Bradleyja oziroma Chelsea Manning. Koliko žrtev bo še treba za poravnavo konfliktnih interesov med posameznikom in državo, njeno ideologijo, vladajočo 'elito'? Se je v zgodovini glede tega sploh kaj spremenilo?«
