Njegove sledi v večnosti

Hrvaška, Dalmacija, Split in Korčula v zadnjih dnevih lanskega julija. Na ­tisoče ljudi v špalirju, spontano prepevanje po mestnih trgih, zvonjenje­ cerkvenih zvonov, nacionalni dan ­sočutja, sirene z morja ... In osupljiv prizor: zadnja plovba Oliverja Dragojevića domov, v Velo Luko, v spremstvu stotin čolnov, gliserjev, ladij in glasbe. Slovo, kakršnega svet še ni videl, so zapisali nekateri mediji.



Na današnji dan pred letom je v zgodnjih jutranjih urah v splitski bolnišnici umrl velikan hrvaške glasbe, glasbena legenda, človek, ki nam je vse življenje prepeval, naj verjamemo v ljubezen, in v naše domove prinašal Galeba, Malinkonijo, Cesarico in številne druge zdaj že zimzelene skladbe. Pogreb je bil v Veli Luki na Korčuli 1. avgusta, ko so tja romali tisoči, ki so se hoteli posloviti od »duše Hrvaške«. Stjepan Hauser je na violončelu ­izvedel Galeba.

Nocoj bodo prav tam, na trgu pred cerkvijo sv. Jožefa, pripravili spominski koncert, imenovan po Oliverjevi uspešnici Trag u beskraju (Sled v večnosti). Nič megalomanskega, intimen, topel večer glasbe in prijateljstva, so napovedali prireditelji. Da žalovanje še ni končano, je pred kratkim pokazala raznežena puljska arena, v kateri so po podelitvi nagrad filmskega festivala zavrteli dokumentarni film Oliverjevih 70. V ambientu, kjer je Oliver pogosto nastopal, je bila mala zgodba o velikem glasbeniku in njegovem zadnjem koncertu v zagrebški Areni tudi nekakšna terapija. Vsaj tako so v spomin na Oliverja povedali avtorji dokumentarca.
 

Zaščitena intelektualna lastnina

Da je Oliver tako rekoč naša skupna last in da si na neki način njegove pesmi (bilo naj bi jih okoli 700) lastimo vsi, se je pokazalo kmalu po njegovi smrti, ko so mnogi napovedovali tako imenovane hommage koncerte, v katere pa družina ni privolila in je začela postopek zaščite njegovega imena. Pojasnili so, da ne on ne njegovo občinstvo ne bi hoteli, da pod njegovim imenom prodajajo salame ali prirejajo humanitarne koncerte za žepe prirediteljev. »Hočemo ohraniti njegov spomin v najboljšem pomenu besede,« je v imenu družine pojasnil menedžer Neno Drobnjak, ki nam je pred dnevi potrdil, da sta lik in delo Oliverja Dragojevića zdaj že zaščitena intelektualna lastnina. O tem, kaj se je zgodilo z napovedanim muzejem, nastal naj bi v nekdanjem zadružnem domu sredi Vele Luke, še ni veliko znanega.

Oliver Dragojević je umrl leto dni za tem, ko so mu diagnosticirali raka na pljučih. Star je bil sedemdeset let in pol. Kljub bolezni je zadnje leto ostal v glasbi. Junija 2017 sta imela z Gibonnijem razprodan koncert v Stožicah, decembra 2017, ko je praznoval sedem desetletij, je nastopil na odru zagrebške Arene z Zagrebškimi filharmoniki in gosti. V takrat že redkih intervjujih je povedal, da je večino dni preživel doma, a še pel in igral. Glasba je bila njegovo življenje. »Dokler se ji bom posvečal, bom živel.«



Rodil se je 7. decembra 1947 na Korčuli, kjer je preživel otroštvo. Na splitskem festivalu je prvič nastopil že pri 14 letih s skladbo Baloni, pri šestnajstih pa se je začel profesionalno ukvarjati z glasbo kot pevec in klaviaturist splitske skupine Batali. Prvi veliki glasbeni uspeh je bila zmaga na splitskem festivalu leta 1974, kjer je zapel Ča će mi Copacabana, leto zatem je že osvojil festival z Galebom.­ Njegovo glasbo so zaznamovali dalmatinski melos, čustvena interpretacija, preprostost in ljudskost, kar ga je poneslo tudi na svetovno znana koncertna prizorišča, kot so pariška Olimpija, londonski Royal Albert Hall in newyorški Carnegie Hall. V enem od zadnjih pogovorov je omenil, da za svoj največji uspeh šteje to, da je ostal normalen. »Ker točno vem, da ni zvezd, ni legend ...«