Nostalgija za prihodnostjo

Skupina Demolition Group­ je z leti oblikovala lasten­ zvok, jasna­ stališča in brezkompromisen­ nastop ter pridno izdajala­ ­albume. Novega­ Pojdiva tja, na katerem je devet pesmi,­ so ­napovedali s singlom Nostalgija.­ O trenutnem položaju skupine smo se pogovarjali s pevcem Goranom Šalamonom.

Demolition Group je zasedba z več kot tridesetletno kariero. Je vztrajanje posledica ustvarjalne nuje ali trme?

Mislim, da lahko na prvo mesto postavimo trmo, vendar ta zagotovo ni dovolj, potrebna je tudi nuja. Trma brez tega, da bi imel kaj povedati, je premalo.

V vseh teh letih so se dogajale spremembe v zasedbi. Koliko se je to odražalo v zvoku skupine?

Mislim, da nam je uspelo ohraniti osnoven prepoznavni zvok skupine. Ta je prevladal nad ­posamezniki, je pa seveda normalno, da vsak prinese nekaj svojega v skupino. Zlasti v tako, kot je naša, v kateri ni izrazitih posameznih avtorjev, saj naša glasba nastaja iz skupnega igranja, iz jammanja v našem prostoru za vaje. Glasba in aranžmaji so skupinsko delo vseh trenutnih članov zasedbe, zato ­seveda zvok rahlo variira.



Zdaj ste edini iz prvotne zasedbe, ki še stojite na odru. Kako se ­počutite obkroženi z mladeniči?

Zasedba je začela delovati nekje leta 1983, vendar je po vmesnem premoru zaživela novo življenje, doživela drugo rojstvo, pred tremi albumi, ko smo izdali Planet ­starcev. Tisti premor je bil tako temeljit, da je sprva kazalo, da zasedba ne bo več delovala. Sicer pa je pri vseh menjavah v zasedbi ­večinsko telo ostalo in preneslo svoj kolektivni spomin na novega člana.

Ko ste v osemdesetih delovali še kot Gast'r'bajtr's, je bilo to obdobje vznika glasbene različnosti v Sloveniji, ki ni bila omejena le na velika urbana središča.

Seveda so Brežice in Cerklje ob Krki podeželje. Zdi se mi celo, da je bilo takrat na podeželju precej več kakovostne glasbe. Mogoče je bilo na podeželju več življenjskega soka, pozitivne energije, optimizma in odprtosti v svet kot pa recimo v Ljubljani in Mariboru. Sicer pa je tam vedno bilo premalo avtohtonega, saj so najaktivnejši ustvarjalci prihajali s podeželja.

Verjetno je bilo takrat na podeželju težje priti do relevantnih glasbenih informacij, tako da so neznanje nadomestili z inovativno ustvarjalnostjo.

Se strinjam. Za tisto, kar je takrat veljalo za drugačno, si se moral zelo potruditi – da si prišel do drugačne glasbe, drugačne literature, knjig z drugačnimi ideološkimi pogledi na svet. Tega zagotovo ni mogel narediti nekdo, ki ni bil predan temu z dušo in telesom. Posebnost podeželja je tudi, da če se ukvarjaš z drugačno dejavnostjo, kot smo se mi z glasbo, je krog ljudi, v katerem se giblješ in jih zanimajo podobne stvari, zelo omejen. Če lahko v večjih središčih pošlješ vse skupaj nekam in začneš sodelovati s kom drugim, te razkošne možnosti tu nimaš. Prisiljen si vztrajati in delati v svoji skupini.

Od takrat so se zgodile velike družbene spremembe, kar je vplivalo tudi na sporočilnost vaše glasbe. Ste se od plesnosti obrnili k agitaciji?

Mislim, da je ta preskok ublažen z novo ploščo Pojdiva tja. Albuma Planet starcev in Zlagano sonce sta bila res zelo aktivistična, zajela sta duha protestništva v takratni Sloveniji. Živeli smo v prepričanju, da je ta sistem, ta ideologija, ki upravlja današnji svet, tako prefinjena, zvita in skrivnostna, da mehanizmov, s katerimi izkoriščajo večino, ljudje ne razumejo. Zdelo se nam je, da moramo to povedati, razložiti in razkriti. Takrat, ko bodo to spoznali, bodo vsi planili pokonci in dejali – Mi se več ne gremo!

Ampak?

Ampak se žal to ni zgodilo. Po dveh grobih aktivističnih albumih smo rekli, da bomo poskusili pihati ljudem na dušo, ne le opozarjati na sistemske razmere v svetu.
S tem albumom bi radi pokazali, da bi se ta pretirani individualizem, ki je postal nova mantra, nova religija, ljudem lahko uprl in bi se lahko odvrnili od tega. Naj razložim s primerjavo med rock'n'rollom in teologijo. Slednja razlaga, da so tuzemske materialne zadeve lahko nepravično in neenako razdeljene, tam nekje v večnosti nas čaka enakost. Pri rock'n'rollu pa je ravno obratno, saj se zavzema za to, da bi bile zdaj in tu materialne dobrine čim bolj enakomerno porazdeljene, na duhovni ravni pa se prepustimo raznolikosti.