Poti glasbenih bojevnikov
Spet pada listje/Od molka oglušeli/Sneg bo znova rdeč/Le glejte stran. V uglasbenem haikuju na svojem novem metamorfnem albumu Caminos de Gloria (Poti slave) pred apatičnostjo svari basist in komponist Robert Jukič. Njegova glasba, ki vedno prenaša globlje sporočilo, je spet nevarno aktualna.
Caminos de Gloria je že petnajsti samostojni album plodovitega glasbenika, vštevši političnokritično izdajo Slepa kura s podnaslovom Odprta sezona lova na politike, katere anonimni avtor je. Sicer je Jukič kot glasbenik, avtor glasbe ali aranžer sodeloval pri več kot sedemdesetih ploščah. Pri ZKP RTV Slovenija pa so pred kratkim izdali kar dve novi zgoščenki glasbenika, ki od leta 2019 živi v Bruslju. Druga je posnetek live koncerta iz SNG Drame, ki so ga v sklopu cikla Drama akustika izvedli že leta 2015. Gre za živo izvedbo kritiško priznanega in priljubljenega Jukičevega konceptualnega studijskega albuma Ženske, na katerem je po surovem testosteronskem izlivu v Dobrotah iz skrinje zarote odkrival svojo animo in kontempliral žensko naravo. K sodelovanju je povabil 13 pevk in sedem jih je gostovalo na koncertu v Drami, ki jim zdaj lahko prisluhnemo tudi na albumu Drama.
Po nekaj ovinkih v žanrska pobočja, skozi glasbe sveta, country, kantavtorsko americano, etno, pa hardrock, alternativni pop in ambientalno elektronsko glasbo se s Caminos de Gloria Jukič vrača na domači jazzovski teren. A globina glasbenega izraza in sporočilnosti, čeravno tokrat strnjena v haiku, ni nič manjša. Melanholija in svetobolje, skratka teža sveta, še prekriva Jukičevo umetniško občutljivost. Aktualne politične tenzije, človeška neumnost, zlo in nesposobnost ter splošna apatija se vanj zaletavajo z enako silovitostjo, on pa jih skuša, mora predelati in osmisliti skozi glasbo. Težnja, ki jo čuti kot moralni imperativ, kot svoj bušido. Na tej poti bojevnika, kot jo označuje japonski samurajski kodeks, so se mu pridružili trije soborci: Tomaž Gajšt s trobento, Boštjan Simon s saksofonom in Kristijan Krajnčan za bobni. »Boštjan, Tomaž in Kristijan so samuraji, ki se v boj podajo iskreno in brez zadržkov. Z njimi ob svoji strani bi se lahko spustil v karkoli,« pove Robert Jukič in pohvali njihove samurajske lastnosti, med katere spadajo zvestoba, dolžnost, pogum, odrekanje in tudi spoštovanje sovražnika.
Skladba kot slika
»Glasba je nastajala kot nekakšno hitropotezno slikanje. Iz grobih (kompozicijskih) skic, ki sem jih na začetku predstavil, smo skupaj ustvarjali slike. Vsaka skladba je kot slika,« pove o albumu, ki na naslovnici nosi podobo noja, ki tišči glavo v pesek – prispodoba človeške ignorance in omejenosti (delo grafične oblikovalke in ilustratorke Tinke Mesec Tomazin). Haiku Spet pada listje/Od molka oglušeli/Sneg bo znova rdeč/Le glejte stran je nastal naknadno, a šele ti verzi so konceptualno osmislili skladbe, posnete v Studiu 13 ter Studiu Hendrix leta 2019. Vsako besedo je Jukič dodelil po eni skladbi, vsak verz je tudi smiselno zaokrožena glasbena tema, ki se z naslednjim povezuje v konceptualno celoto. In zakaj sta haiku in naslov albuma prevedena v španščino? »Caminos de Gloria zveni tako poetično. Zakaj bi moralo biti vse v angleščini?« je preprost odgovor.
Album Poti slave, čeprav naslov neposredno napeljuje na to, ni prav nič povezan s Kubrickovim istoimenskim filmom iz leta 1957 s Kirkom Douglasom v glavni vlogi. Pa vendarle se tudi album, tako kot v Franciji cenzurirani film, ki obsoja norosti vojne, konča z optimistično noto. Kljub grozi sveta posije žarek upanja, ki nakaže vero v človeštvo. »Zadnja skladba je res bolj poskočna, bolj pop, ampak ne zato, ker bi nakazovala upanje, temveč ker predstavlja zabavne in lahkotnejše teme, h katerim se ljudje raje zatekajo, da bi si zatisnili oči pred pomembnimi in bolečimi stvarmi,« cinični zasuk na koncu albuma še razjasni Jukič.
