Rokenrol in kretenski pretepači

Rokenrol pri 'mladičih' spodbuja negativne in destruktivne reakcije in »diši po lažnem«, je Frank Sinatra leta 1957 dejal za rokenrol. Elvis se je hitro oglasil. 
Fotografija: Elvis Presley je bil leta 1957 čista kulturna senzacija. FOTO: Roger Marshutz
Odpri galerijo
Elvis Presley je bil leta 1957 čista kulturna senzacija. FOTO: Roger Marshutz

»Rokenrol je ena od najbolj groznih, obupnih in brutalnih oblik izražanja, ki sem jo imel žal priložnost slišati.« S približno temi besedami je Frank Sinatra oktobra leta 1957 za AP opisal val, ki je z Elvisom Presleyjem malce prej pljusknil v obraz mladini po svetu. Vreščeče najstnice, pogumni kratkohlačniki, celo (razočarane) gospodinje so podlegle glasbenemu stilu, po rojstvu katerega nič več ni bilo tako kot prej. Modrooki Frankie, danes bi, mimogrede, praznoval 104 leta, se ni ustavil le pri eni povedi.

Nadaljeval je v smislu, da rokenrol pri 'mladičih' spodbuja negativne in destruktivne reakcije, da ga izvajajo le »kretenski pretepači«, ki prepevajo umazana besedila, in da »diši po lažnem«. No, tu pa tudi Elvis ni mogel več molčati. Najprej zato, ker se ni imel za kretenskega pretepača, hkrati pa je bil sveto prepričan, kot še marsikdo tedaj, da je ravno rokenrol nekaj najbolj iskrenega, kar je preplavilo Ameriko – in svet.

Očitno so se z njim strinjali tudi drugi, saj je bil Presley leta 1957 čista kulturna senzacija. »Frank [Sinatra] ima pravico do svojega mnenja, a ne vidim razloga, da pljuva po glasbi. Rokenrol je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo glasbi, in tako bo tudi ostalo. Sinatro občudujem kot izvajalca in igralca, vendar menim, da se o tem globoko moti.«

Imel je prav in Sinatra se je v resnici motil. Morda je takrat, zrel moški srednjih let, že pozabil, da je bil nedolgo pred tem tudi sam snovalec trenda, del subkulture, vzor »razočaranim« gospodinjam. Morda ga je le zabolelo, da je primat alfa samca prevzel mladenič, ki je prekipeval od energije, nosil želatino v laseh in ozke usnjene hlače ter prosil, naj ga »ljubijo nežno«. Morda je pozneje celo priznal svojo zmoto, kdo ve. Sinatra, ki je vedno hodil po lastni poti in delal vse »po svoje«, je tak ostal, tudi ko je padla še zadnja zavesa.

Preberite še:

Komentarji: