V maternici čudovitih zgodb

O bogatem življenju in ustvarjanju govori s skromnostjo, z mehkim in prijaznim glasom, a odločno in prepričljivo. Zdi se, kot da je v glasu 54-letne glasbenice, ki je v osemdesetih in devetdesetih kraljevala na vrhovih pop lestvic, posnela pet albumov, trikrat postala mama in vmes že tudi babica, še vedno skrita tista kljubovalna Neneh z udarne naslovnice albuma Raw Like Sushi, ki ji je prinesel svetovno slavo.


 

Čeprav vas v Ljubljani nismo gostili v času vaše zgodnje slave, smo lahko veseli, da smo oziroma bomo imeli priložnost v živo slišati vaša dva, morda najbolj nenavadna in zanimiva projekta. Prvič ste namreč pri nas nastopili pred sedmimi leti na Jazz festivalu Ljubljana s švedsko eksperimentalno zasedbo The Thing, s projektom, imenovanim The Cherry Thing.

Tako je. Takrat sem se zaljubila v Ljubljano, neverjetno mesto je. Imeli smo dan ali dva brez obveznosti in lahko sem se sprehajala in uživala v vašem lepem mestu. Veselim se vrnitve.


 

Tokrat prihajate s precej drugačnim projektom Broken Politics, ki je, kot namiguje že naslov, družbenokritičen, a gre v resnici tudi za zelo avtobiografsko izpoved.

Res je. Pri ustvarjanju tega albuma sem se počutila, kot da se vračam domov. Kot da ustvarjam nekakšen rezime svojega življenja. Nočem, da bi bilo slišati preveč formalno, ker sam proces nastajanja albuma sploh ni bil tak. Počutila sem se, kot bi risala svojo preteklost, skice trenutkov, ki sem jih doživela na svojem življenjskem potovanju. Ko je nastajala glasbena podlaga, so me deli spomnili na moje otroštvo, pa na mojo prvo ploščo Raw Like Sushi. Seveda zgodba albuma govori o tukaj in zdaj, ampak vesela sem bila, da sem vanjo lahko vtkala niti svoje zgodovine. Po projektih, nabitih z energijo in jezo nad tem, kar se dogaja v svetu, kot sta The Cherry Thing in zadnja plošča Blank Project, ki sem jo naredila s Kieranom Hebdenom aka Four Tet, sem si želela ustvariti ploščo, ki bi bila bolj umirjena in bi izžarevala tudi lepoto. Ko se lotiš nekega projekta, nikoli zares ne veš, kaj bo nastalo, kakšna bo kemija med ljudmi, ki si jih spojil. Ko je bila plošča dokončana, sem pomislila, to je plošča, ki sem si jo predstavljala v sanjah.
 

Je k tej reminiscentni atmosferi pripomoglo tudi to, da ste snemali v studiu v Woodstocku, kamor ste kot dekletce zahajali z očimom Donom Cherryjem?

Karl Berger, ki je z Ingrid Sertso ustanovil Creative Music Studio v Woodstocku, je drag družinski prijatelj in moj oče je v tem studiu velikokrat poučeval. Karl je neverjeten glasbenik in v skladbi Synchronised Devotion igra vibrafon. Ta prostor je poln spominov in zgodb in med snemanjem sem se počutila, kot bi bila v maternici. Veste, oba, moj očim Don in moj oče, in prav tako moja mama so že pokojni. Zato so vsi ljudje, ki so moje starše obkrožali in z njimi ustvarjali vse tiste čudovite reči, zdaj zelo pomembni v mojem življenju. Vsi so del zgodb, v katere so bili vpleteni moji starši, in vse to se gotovo sliši v glasbi na tem albumu.


 

Ste imeli stik z biološkim očetom Ahmadujem Jahjem, ki je bil tudi glasbenik?

Moj oče nas je zapustil lani v septembru. Čeprav nisva živela skupaj, sva ves čas ohranjala stike. Z njim sem dvakrat obiskala njegovo domovino Sierro Leone v Afriki, prvič, ko sem bila stara petnajst let. To so bila neverjetna potovanja, ki so mi zelo veliko pomenila. Tam sem tudi prišla v stik s svojimi afriškimi koreninami.


 

Vendar ste album naslovili Broken Politics. V besedilih se dotikate različnih tematik, od beguncev, strelskih pohodov, pravic žensk, abortusa, medijskega izkrivljanja resnice …

Ko se lotim pisanja pesmi, se mi po glavi podijo misli o stvareh, ki smo jim vsak dan izpostavljeni. Politična klima je danes tako grozljiva in vseobsegajoča, da je nemogoče, da se me ne bi dotaknila. Toliko je zgodb ljudi, ki prihajajo z drugih koncev sveta v tuje dežele, ki si samo želijo ustvariti nov, varen dom zase in svojo družino. Svet je poln rasizmov, seksizmov … Edini način, kako lahko spregovorim o teh stvareh, je, da jih zapišem z osebno zgodbo. Tisti, ki nam vladajo, sedijo na svojih stolih, odmaknjeni od vseh, brez stika z ljudmi. Nihče med njimi se ne ukvarja z blaginjo teh ljudi, se z njimi zares pogovarja. Jaz imam glas in vedno sem se trudila, da ga uporabim tudi v njihovem imenu.
 

Na samosvoj način ste vedno zastopali tudi glas žensk, pozivali k njihovemu opolnomočenju. Najbrž vam kot mladi mamici, prvo hčer ste rodili pri devetnajstih letih, v neizprosni glasbeni industriji ni bilo prav lahko?

Ah, saj veste, na svetu je veliko pokvarjenih ljudi. Vse ženske se moramo ves čas bojevati proti takšnim in drugačnim seksističnim konceptom. A v življenju nisem pustila, da bi to kakorkoli vplivalo name in me ustavilo na poti, ki sem si jo začrtala. Delam, kar delam, na svoj način. Vedno sem se vrgla noter in pred sabo podirala vse pregrade. Vse te ozkoglede stereotipizacije žensk so me navdale z nekakšnim pozitivnim besom. Še bolj sem se uprla temu, kar bi po pravilih morala delati, in se osredotočila na to, kar hočem delati in kar lahko naredim. Zadnja leta se vse bolj zavedam, koliko truda in napora je treba vložiti v to, da se stvari premaknejo, a malo je takih stvari na svetu, ki so se zares spremenile. Govorim o fašizmu, sovraštvu vseh vrst. Ljudje se na to kar navadijo in to prenašajo. A spoznati moramo, da to ni v redu. Treba se je pogovarjati, pustiti drugemu do besede, mu priznati veljavo in mu dati priložnost, da izrazi svoje mnenje.



Res sem imela mlada otroke. Ampak vse moje tri hčere so mi v življenje prinesle neizmerno veselje. Lahko rečem, da sem blagoslovljena, ker sem imela mamo, ki me je s sabo jemala povsod, kamorkoli je šla. Kot družina smo bili vedno skupaj in zelo povezani. To sem prenesla tudi na hčere. Ne mislim, da sem popoln starš ali da imajo moji otroci popolno življenje, ampak lahko rečem, da smo vedno živeli resnično življenje. Kreativnost, glasba, glasbeni svet, biznis, če hočete, vedno sem v ta svet vstopila oborožena z bližnjimi, z družino, ljudmi, ki jih imam rada in jim zaupam. In vedno smo si v tem svetu znali vzeti svoj prostor, ki smo ga potrebovali, da bi ustvarjali tako, kot smo sami želeli.


 

S starši in sami ste se velikokrat selili, živeli v različnih mestih po svetu. Je kraj, ki ga imenujete dom?

Seveda. Doma sem v Londonu pa v New Yorku, kjer sem odraščala, ljubim to mesto. V hiši na Švedskem se morda najbolj počutim doma. Tudi Sierra Leone, kamor sem odšla pokopat očeta, je moj dom. Trenutno pa uradno živim v Londonu.
 

Ljubite New York, čeprav so, ko ste se z družino preselili v Brooklyn, v vas uperili pištolo in vas oropali, da ste pobrali šila in kopita in odšli nazaj v Evropo?

(Naenkrat njen blago britanski naglas dobi tipično newyorško intonacijo.) New York je mesto kontrastov. Življenje v tem mestu je lahko precej neizprosno. Leta 1977 smo se preselili tja z mamo in Donom in večino časa smo živeli v predelu Lower East Side. V New Yorku sem se v tistem času naučila preživetja. Kaj pomeni preživeti na ulici, veste, kaj mislim, you know what I mean (smeh).

 

Vaše družinsko drevo je široko in razvejano in globoko zakoreninjeno v glasbi. Tudi vaša hči Mabel se je podala v glasbene vode. Najbrž ima to, da so vaši starši glasbeniki, pozitivne in negativne lastnosti. Tudi vi ste kot mlada glasbenica vztrajali pri tem, da uspete sami, brez pomoči staršev. Tako kot menda zdaj hoče Mabel. S svojimi izkušnjami, kaj ji svetujete?

Mislim, da je to lepo. To je le dokaz, da sva jo kot starša [Neneh Cherry je poročena z glasbenim producentom Cameronom McVeyem] opremila z možnostjo, da to stori. Hotela sem, da so moje hčerke samostojne, da se podajo v svet in najdejo svojo pot. A vedno sva jim dajala občutek, da bomo ostali povezani med sabo. Ko bodo potrebovale mene ali svojega očeta, bova vedno stala za njimi. Največje darilo, ki sem ga želela dati otrokom, je to, da znajo in hočejo izraziti svoj osebni glas. Da so svobodni pri izražanju samosvojosti. Le tako lahko v življenju uživaš v tem, kar si. Ker smo vsi polni samokritike, pa lahko to spoznanje pride nekoliko pozneje v življenju.
 

Vi ste si svobodo vzeli že zelo zgodaj. Kot najstnica ste pustili šolo in se sami iz Švedske preselili v London?

Da, želela sem odkriti, kdo sem, in starši so me pri tem podprli. Menili so, da je bolje, da grem nekam, kjer se bom dobro počutila, kot da ostanem v okolju, v katero se ne morem normalno vključiti in v katerem se mi je ves čas zdelo, da mu ne pripadam. Tam nisem bila zares jaz. Ko počneš stvari, ki jih res hočeš početi, se ti razkrivajo mali delčki svobode. Ta pot ni vedno lahka in čudovita, ampak vsaj svobodno sprejemaš odločitve in nizaš nove dogodke.


 

No, kot svobodno najstnico bi vas lahko mimogrede zaneslo na stranpota. Najbrž je bilo potrebno nekaj sreče, da ste našli pravo družbo …

To, da šla sem v London in tam spoznala The Slits in da sva z Ari Up postali res dobri prijateljici, je bil pravi blagoslov. Spoznala sem svoje ljudi, svojo družino. Pridružila sem se bandu Rip Rig + Panic in vse, česar smo se lotili, smo delali, kot da nam gre za glavo. Morda kdaj nismo dobro vedeli, kaj sploh počnemo, velikokrat je vladal kaos in stvari so kdaj pa kdaj postale resnično nore, a mi smo dali dušo v svojo stvar. Ni šlo za slavo, uspeh ali denar. Šlo nam je za glasbo in ustvarjalnost. Samo počeli smo to, just doing it! Imeli smo naredi sam punk-rock miselnost, ki jo še vedno nosim v sebi. Še vedno čutim veliko strast do tega, kar počnem. Ni mi do tega, da bi ustvarila popolno ploščo s popolnim zvokom, ampak si želim delati glasbo in pripovedovati zgodbe svojega življenja in zgodbe drugih ljudi.