Konec sveta bo prihodnjo soboto malo pred kosilom
Dobra znamenja, dober primer, kako spremeniti literaturo v gibljive slike
Odpri galerijo
V seriji navdušujeta glavna igralca Michael Sheen, ki igra Aziraphala, in David Tennant, ki nastopi v vlogi Crowleyja. Foto promocijsko gradivo
S serijo Dobra znamenja, ki je na voljo v Amazonovi spletni videoteki, smo dobili doslej najboljšo igrano vizualno interpretacijo del priljubljenega britanskega mojstra fantazijskega žanra Terryja Pratchetta. Avtor je sicer najbolj znan po seriji zgodb, postavljenih v magičen Ploščati svet (Discworld), a Dobra znamenja so ločena zgodba, napisana v sodelovanju z nič manj slovitim rojakom Neilom Gaimanom, ki se odvija v našem svetu, a z nekaj ključnimi razlikami.
Glavna junaka angel Aziraphale in demon Crowley sta zadolžena za vpliv na človeštvo, a kmalu razvijeta pristno (in nežno) prijateljstvo ter veselje do bivanja na Zemlji. To je ogroženo, ko se pojavi Antikrist in se začnejo udejanjati prerokbe iz Razodetja.
Slogovno je knjiga bližje delom Pratchetta kot Gaimana, saj jo prežema humor, ki temelji na besednih igrah in dobesedni interpretaciji simbolnih pomenov, a je prispevek avtorja Ameriških bogov in Sandmana večji kot le piljenje Pratchettovih idej. Nedvomno je Gaimanov prispevek bolj izrazit v seriji, ki ji je dal pečat kot scenarist in producent. Med serijo in knjigo ni večjih vsebinskih razlik, izstopata pa interpretacija humorja in vizualna upodobitev bogatih opisov. Ti v knjigi pripadajo predvsem vsevednemu tretjeosebnemu pripovedovalcu, ki je v seriji nadgrajen v logično utelešenje vsevednosti – Boga. Glas mu posodi oskarjevka Frances McDormand in kadar beseda ne teče čez podobe protagonistov, so vizualni pripomočki narejeni v obliki animiranega kolaža, ki črpa navdih pri Monty Pythonu. Po podobnem vzorcu je narejena špica serije, ki prikaže stilizirano animirana angela in demona, kako se sprehodita skozi biblične in zgodovinske podobe, ob čemer se jima pridruži čedalje številnejše spremstvo likov iz serije in stereotipov, tako da na koncu spominjajo na leminge v mrtvaškem plesu.
Slovenskim bralcem je knjiga na voljo že desetletje v odličnem prevodu Boštjana Gorenca - Pižame. Izvirnik vsebuje številne opombe pod črto, a prevajalec si jih je (premišljeno) drznil dopolniti z dodatnimi, ki tako hudomušno razlagajo ključne kulturne reference, da se ga avtorja ne bi nič kaj sramovala. V seriji njegovih dodatkov seveda ni, kjer so izvirne opombe ključne za razumevanje zgodbe, se običajno pojavijo kot »božji glas« z velikokrat izvirno humorno vizualno spremljavo.
Zgodba se v seriji in knjigi začne identično, v Edenskem vrtu, kjer Crowley v podobi kače prepriča Evo, naj vzame jabolko, nakar Aziraphale izgnancema ponudi svoj goreči meč za obrambo pred zvermi, ki prežijo onkraj obzidja. Ko ju opazujeta, kako se prebijata skozi pustinjo proti vzhodu, ju prežema dvom. Božjega načrta namreč tudi angel in demon ne poznata in ravno tako kot ljudje imata svobodno voljo ter z njo možnost za napako. To izhodišče je ključno za pomen zgodbe, adaptacija, ki skoraj do besede sledi dialogu iz knjige, je na tej točki vizualno še precej konservativna. To se spremeni po špici, ko dogajanje preskoči v sedanjost, na srečanje na temačnem pokopališču. Demona Crowleyju dostavita dojenčka Antikrista, da bi ga podtaknil v ameriško politično družino. Čeprav gre za verno adaptacijo, ki ohranja dialoge in humor, jim podobe dodajo nianso. Medtem ko v knjigi demonsko srečanje spominja na številne dogodke iz pratchettovskega fantazijskega sveta, kjer so tudi najbolj zlobni zmeraj nerodni in prikupni, serija za prikaz tega uporabi klasičen filmski jezik srhljivke. Pokopališče je temačno in megleno, peklenska demona sta videti kot iz videa Thriller, medtem ko ima Crowley bolj sodobno podobo. S takimi vizualnimi ključi in seveda skozi igro ter način interpretacije dialogov serija še bolje kot knjiga prikaže razliko med Crowleyjem in peklenskimi demoni, kakor kasneje tudi med Aziraphalom in nebeškimi angeli.
Druga nadnaravna bitja se v knjigi pojavijo redko in mimogrede, v seriji pa dobijo pomembno vlogo, ki po izpovedih Neila Gaimana temelji predvsem na osnutkih nadaljevanja knjige, ki sta ga načrtovala s Pratchettom. Medtem ko sta Crowley in Aziraphale navdušena nad življenjem na Zemlji in so jima ljudje všeč (ali pa vsaj zanimivi), si želijo armade tako iz pekla kot iz nebes čim hitrejšo apokalipso in spopad, v katerem so oboji prepričani o zmagi. To je razvidno tudi iz knjige, a upodobitev v seriji jih prikaže v drugi luči. Čeprav njihovi nastopi delujejo pretežno komično, so oboji korporativni vojščaki, zapriseženi pravilom in protokolom ter goreči zagovorniki svoje resnice. Medtem ko sta Pratchett in Gaiman z upodobitvijo ciljala na brezdušne birokrate v državnih in zasebnih službah, je njihova predanost v seriji bližje tehnološkim evangelistom iz Silicijeve doline. Edina razlika med angeli in demoni je v tem, da imajo slednji slabše pisarne, lahko pa bi delali v isti stavbi. V tej upodobitvi najbolj izstopa nadangel Gabriel, ki ga je igralec Jon Hamm opisal kot »novega šefa podružnice, ki je prišel iz ZDA in se dela pametnejšega od lokalcev«.
Podobno opazna razlika je v posodobitvi štirih jezdecev apokalipse, ki imajo v romanu natančneje razdelano ozadje, v seriji pa je poudarek na njihovi vizualni predstavitvi. S tem je sicer gledalec v primerjavi z bralcem prikrajšan za nekaj nabrušenih šal, vendar način prikaza pospeši tempo in jezdecem doda avro skrivnostnosti. Po drugi strani je zaradi drugačnega ritma pripovedovanja zgodbe in šestdelne strukture serije tudi precej dodanega. Tako denimo prvo polovico tretje epizode spremljamo Aziraphala in Crowleyja skozi zgodovino, antični Rim, srednji vek, drugo svetovno vojno, do sedanjosti. Te scene služijo prikazu rasti njunega odnosa, vzpostavitvi medsebojnega sodelovanja in pomoči, ki jima nato služi tudi pri ravnanju z Antikristom, ter več kot očitno tudi nežnega prijateljstva, ki je v knjigi le bežno nakazano.
Rezultat teh pristopov pri reinterpretaciji priljubljenega romana je serija, ki deluje bolj aktualno kot skoraj 30 let star roman, ne glede na to, kako dobro se je ta postaral. Posegi v besedilo so izredno premišljeni, dodatni zaključek (ki prav tako izvira iz osnutka nesojenega nadaljevanja) pa prinese zgodbi srečen konec. Zadetek v polno je tudi izbira zasedbe, predvsem glavnih igralcev, Michaela Sheena za Aziraphala in Davida Tennanta za Crowleyja, saj pri upodobitvi kljub potenciranju lastnosti literarnih predlog svojih likov ne zapadeta v kliše ali parodijo. Vendar sta hkrati glavna težava serije za bralce, saj pritegneta vso pozornost, zaradi česar druge niti zgodbe nekoliko trpijo. Ne gre za to, da bi bile slabo napisane ali odigrane, a v seriji so tako mladi Antikrist Adam kot jezdeci apokalipse (kaj šele čarovnica Anathema in njena romanca z lovcem na čarovnice) videti kot zgolj podporni liki ljubezenske zgodbe demona in angela. A ob tem angelu in demonu je to hiba, ki jo je užitek gledati.
Glavna junaka angel Aziraphale in demon Crowley sta zadolžena za vpliv na človeštvo, a kmalu razvijeta pristno (in nežno) prijateljstvo ter veselje do bivanja na Zemlji. To je ogroženo, ko se pojavi Antikrist in se začnejo udejanjati prerokbe iz Razodetja.
Slogovno je knjiga bližje delom Pratchetta kot Gaimana, saj jo prežema humor, ki temelji na besednih igrah in dobesedni interpretaciji simbolnih pomenov, a je prispevek avtorja Ameriških bogov in Sandmana večji kot le piljenje Pratchettovih idej. Nedvomno je Gaimanov prispevek bolj izrazit v seriji, ki ji je dal pečat kot scenarist in producent. Med serijo in knjigo ni večjih vsebinskih razlik, izstopata pa interpretacija humorja in vizualna upodobitev bogatih opisov. Ti v knjigi pripadajo predvsem vsevednemu tretjeosebnemu pripovedovalcu, ki je v seriji nadgrajen v logično utelešenje vsevednosti – Boga. Glas mu posodi oskarjevka Frances McDormand in kadar beseda ne teče čez podobe protagonistov, so vizualni pripomočki narejeni v obliki animiranega kolaža, ki črpa navdih pri Monty Pythonu. Po podobnem vzorcu je narejena špica serije, ki prikaže stilizirano animirana angela in demona, kako se sprehodita skozi biblične in zgodovinske podobe, ob čemer se jima pridruži čedalje številnejše spremstvo likov iz serije in stereotipov, tako da na koncu spominjajo na leminge v mrtvaškem plesu.
Terry Pratchett, Neil Gaiman
Dobra znamenja
prevod Boštjan Gorenc
Sanje, 2010
Dobra znamenja
prevod Boštjan Gorenc
Sanje, 2010
Slovenskim bralcem je knjiga na voljo že desetletje v odličnem prevodu Boštjana Gorenca - Pižame. Izvirnik vsebuje številne opombe pod črto, a prevajalec si jih je (premišljeno) drznil dopolniti z dodatnimi, ki tako hudomušno razlagajo ključne kulturne reference, da se ga avtorja ne bi nič kaj sramovala. V seriji njegovih dodatkov seveda ni, kjer so izvirne opombe ključne za razumevanje zgodbe, se običajno pojavijo kot »božji glas« z velikokrat izvirno humorno vizualno spremljavo.
Na začetku je bila beseda
Zgodba se v seriji in knjigi začne identično, v Edenskem vrtu, kjer Crowley v podobi kače prepriča Evo, naj vzame jabolko, nakar Aziraphale izgnancema ponudi svoj goreči meč za obrambo pred zvermi, ki prežijo onkraj obzidja. Ko ju opazujeta, kako se prebijata skozi pustinjo proti vzhodu, ju prežema dvom. Božjega načrta namreč tudi angel in demon ne poznata in ravno tako kot ljudje imata svobodno voljo ter z njo možnost za napako. To izhodišče je ključno za pomen zgodbe, adaptacija, ki skoraj do besede sledi dialogu iz knjige, je na tej točki vizualno še precej konservativna. To se spremeni po špici, ko dogajanje preskoči v sedanjost, na srečanje na temačnem pokopališču. Demona Crowleyju dostavita dojenčka Antikrista, da bi ga podtaknil v ameriško politično družino. Čeprav gre za verno adaptacijo, ki ohranja dialoge in humor, jim podobe dodajo nianso. Medtem ko v knjigi demonsko srečanje spominja na številne dogodke iz pratchettovskega fantazijskega sveta, kjer so tudi najbolj zlobni zmeraj nerodni in prikupni, serija za prikaz tega uporabi klasičen filmski jezik srhljivke. Pokopališče je temačno in megleno, peklenska demona sta videti kot iz videa Thriller, medtem ko ima Crowley bolj sodobno podobo. S takimi vizualnimi ključi in seveda skozi igro ter način interpretacije dialogov serija še bolje kot knjiga prikaže razliko med Crowleyjem in peklenskimi demoni, kakor kasneje tudi med Aziraphalom in nebeškimi angeli.
Druga nadnaravna bitja se v knjigi pojavijo redko in mimogrede, v seriji pa dobijo pomembno vlogo, ki po izpovedih Neila Gaimana temelji predvsem na osnutkih nadaljevanja knjige, ki sta ga načrtovala s Pratchettom. Medtem ko sta Crowley in Aziraphale navdušena nad življenjem na Zemlji in so jima ljudje všeč (ali pa vsaj zanimivi), si želijo armade tako iz pekla kot iz nebes čim hitrejšo apokalipso in spopad, v katerem so oboji prepričani o zmagi. To je razvidno tudi iz knjige, a upodobitev v seriji jih prikaže v drugi luči. Čeprav njihovi nastopi delujejo pretežno komično, so oboji korporativni vojščaki, zapriseženi pravilom in protokolom ter goreči zagovorniki svoje resnice. Medtem ko sta Pratchett in Gaiman z upodobitvijo ciljala na brezdušne birokrate v državnih in zasebnih službah, je njihova predanost v seriji bližje tehnološkim evangelistom iz Silicijeve doline. Edina razlika med angeli in demoni je v tem, da imajo slednji slabše pisarne, lahko pa bi delali v isti stavbi. V tej upodobitvi najbolj izstopa nadangel Gabriel, ki ga je igralec Jon Hamm opisal kot »novega šefa podružnice, ki je prišel iz ZDA in se dela pametnejšega od lokalcev«.
Angel + demon
Podobno opazna razlika je v posodobitvi štirih jezdecev apokalipse, ki imajo v romanu natančneje razdelano ozadje, v seriji pa je poudarek na njihovi vizualni predstavitvi. S tem je sicer gledalec v primerjavi z bralcem prikrajšan za nekaj nabrušenih šal, vendar način prikaza pospeši tempo in jezdecem doda avro skrivnostnosti. Po drugi strani je zaradi drugačnega ritma pripovedovanja zgodbe in šestdelne strukture serije tudi precej dodanega. Tako denimo prvo polovico tretje epizode spremljamo Aziraphala in Crowleyja skozi zgodovino, antični Rim, srednji vek, drugo svetovno vojno, do sedanjosti. Te scene služijo prikazu rasti njunega odnosa, vzpostavitvi medsebojnega sodelovanja in pomoči, ki jima nato služi tudi pri ravnanju z Antikristom, ter več kot očitno tudi nežnega prijateljstva, ki je v knjigi le bežno nakazano.
Glas Boga mu posodi oskarjevka Frances McDormand.
Serija deluje aktualno, čeprav se je skoraj 30 let star roman dobro postaral.
Tako za knjigo kot za serijo je značilen dober humor.
Serija deluje aktualno, čeprav se je skoraj 30 let star roman dobro postaral.
Tako za knjigo kot za serijo je značilen dober humor.
Rezultat teh pristopov pri reinterpretaciji priljubljenega romana je serija, ki deluje bolj aktualno kot skoraj 30 let star roman, ne glede na to, kako dobro se je ta postaral. Posegi v besedilo so izredno premišljeni, dodatni zaključek (ki prav tako izvira iz osnutka nesojenega nadaljevanja) pa prinese zgodbi srečen konec. Zadetek v polno je tudi izbira zasedbe, predvsem glavnih igralcev, Michaela Sheena za Aziraphala in Davida Tennanta za Crowleyja, saj pri upodobitvi kljub potenciranju lastnosti literarnih predlog svojih likov ne zapadeta v kliše ali parodijo. Vendar sta hkrati glavna težava serije za bralce, saj pritegneta vso pozornost, zaradi česar druge niti zgodbe nekoliko trpijo. Ne gre za to, da bi bile slabo napisane ali odigrane, a v seriji so tako mladi Antikrist Adam kot jezdeci apokalipse (kaj šele čarovnica Anathema in njena romanca z lovcem na čarovnice) videti kot zgolj podporni liki ljubezenske zgodbe demona in angela. A ob tem angelu in demonu je to hiba, ki jo je užitek gledati.
