V nadaljevanju preberite:
Kaj je bolj ogroženo, filmska dediščina ali občinstvo, ki bi si jo ogledovalo v kinu, se vpraša Jurij Meden na začetku svoje knjige Kaj je kinoteka?, ki je pred kratkim izšla v prevodu Maje Lovrenov v zbirki Kinotečni zvezki pri Slovenski kinoteki. V nadaljevanju v zanimivem slogu predstavi nekaj pogledov na ohranjanje in prikazovanje filmske dediščine v 21. stoletju.
Knjigo so najprej izdali pri Avstrijskem filmskem muzeju na Dunaju, kjer je Jurij Meden od leta 2018 programski vodja. Tamkajšnji direktor Michael Loebenstein je, odkrito navdušen nad idejami in formo, skozi katero so podane, v predgovoru zapisal: »Knjiga nas spomni, da ne obstaja ena 'zgodovina filma', pač pa mnoge; ne eno občinstvo, pač pa mnoga, in da tehnologija sama ni niti 'dobra' niti 'slaba', pač pa prizma, skozi katero se lomi svetloba dominantnih ideologij.«
Knjižni zapis je filmski kurator Jurij Meden izoblikoval na podlagi besedil osebne zbirke o ohranjanju in prikazovanju filmov v zgodnjem 21. stoletju, ki jih je dodatno začinil prisilen medpandemični razmislek ob zaprtju kinodvoran in težnji po pretakanju vsebin kot prevladujočem načinu uživanja v filmu. Ta težnja nikakor ni nova, ugotavlja avtor, predvsem pa končna žrtev pri tem ni fizični film, temveč ideja občinstva in javnega prostora.
Kaj je bolj ogroženo, filmska dediščina ali občinstvo, ki bi si jo ogledovalo v kinu, se vpraša Jurij Meden na začetku svoje knjige Kaj je kinoteka?, ki je pred kratkim izšla v prevodu Maje Lovrenov v zbirki Kinotečni zvezki pri Slovenski kinoteki. V nadaljevanju v zanimivem slogu predstavi nekaj pogledov na ohranjanje in prikazovanje filmske dediščine v 21. stoletju.
Knjigo so najprej izdali pri Avstrijskem filmskem muzeju na Dunaju, kjer je Jurij Meden od leta 2018 programski vodja. Tamkajšnji direktor Michael Loebenstein je, odkrito navdušen nad idejami in formo, skozi katero so podane, v predgovoru zapisal: »Knjiga nas spomni, da ne obstaja ena 'zgodovina filma', pač pa mnoge; ne eno občinstvo, pač pa mnoga, in da tehnologija sama ni niti 'dobra' niti 'slaba', pač pa prizma, skozi katero se lomi svetloba dominantnih ideologij.«
Knjižni zapis je filmski kurator Jurij Meden izoblikoval na podlagi besedil osebne zbirke o ohranjanju in prikazovanju filmov v zgodnjem 21. stoletju, ki jih je dodatno začinil prisilen medpandemični razmislek ob zaprtju kinodvoran in težnji po pretakanju vsebin kot prevladujočem načinu uživanja v filmu. Ta težnja nikakor ni nova, ugotavlja avtor, predvsem pa končna žrtev pri tem ni fizični film, temveč ideja občinstva in javnega prostora.
Analogna cinefilija proti digitalnemu determinizmu
Skozi vinjete, lapidarne eseje, polne citatov, pomisleke, anekdote in vpoglede svoje argumente in opažanja Jurij Meden razstre v poglavjih z zagonetnimi naslovi: Frankenstein je bil amater ali Manifest digitalnega restavriranja filmov: Satira, Onkraj razumnega dvoma ali O naravi obrabe, trganja, najstva in zmožnosti, Mit Ikarja v digitalni dobi ali Je snov res pomembna?, Digitalna pandemija ali O ohranjanju občinstva in volje do volje itn. Poglavje za poglavjem (na dobrih 130 straneh jih naniza 51) nelinearno in eliptično razkriva protislovja, motnje, dileme ter etične, politične in organizacijske zagate, ki jih muzejski delavci, kuratorji, restavratorji in arhivarji doživljajo pri ohranjanju in prikazovanju filmske dediščine danes.
Čtivo povezujejo filozofska rdeča nit, navdihujoče in stimulativne (za)misli in domneve ter zabavne anekdote, kot je denimo zapis pogovora med študenti filma in profesorjem, ki jim položi na srce izkušnjo ogleda filma na velikem platnu in ne na malih zaslonih. Oni pa mu začudeni, da jim to sploh očita, zagotovijo, da vendar redno gledajo filme na velikem platnu – v svoji dnevni sobi, na 55-inčnem 4K QLED televizorju.
Jurij Meden je filmski kurator
in programski vodja Avstrijskega filmskega muzeja.
Foto Eszter Kondor
Avtor večkrat nagovori »slona v sobi« ter nakaže nekaj paradoksov, s katerimi se pri restavriranju filmov spoprijemajo filmski muzeji, arhivi in laboratoriji, ter jim vrže kost za glodanje. Pri tem provokativno dreza v ideološke dogme med dobrim digitalnim razsvetljenjem na eni in slabim analognim totalitarizmom na drugi strani – oba pa sta vpeta v kategorije tržne ekonomije. To počne za (tudi o strokovnih procesih nepoučenega) bralca razumljivo in zanimivo, predvsem pa vzbuja pomemben kolektivni razmislek o ohranjanju kulturne dediščine in spomina. Takšna je na primer parabola o restavriranju filmov, v kateri postreže s »hipotetično zgodbo« o učitelju, ki se je hudoval, ker zaradi popolne digitalizacije kinodvoran ni mogel pokazati učencem še nedigitalizirane kopije deveturnega filma o holokavstu Shoah, zaradi česar, je menil učitelj, so bili ti prikrajšani za temeljno izkušnjo oblikovanja politične zavesti ob enem od ključnih kulturnih artefaktov 20. stoletja. Meden zagovornikom digitalnega napredka predlaga radikalen ugovor v slogu Marije Antoanete: »Če ne morejo gledati 35-milimetrske kopije filma Shoah, jim pokažite spletne videe sedanjih genocidov v Burmi, Darfurju in Siriji.«
Kot ugotavlja že Loebenstein, »Kaj je kinoteka? secira tako analogno cinefilijo kot digitalni determinizem, pri čemer razkrije kulturne predsodke in občutek upravičenosti prve ter vpliv drugega na izbris zgodovinskosti in svobodne izbire«.
Knjiga Kaj je kinoteka? je navdihujoče čtivo za vsakega filmoljuba. Foto Andrzej Gdula
Zgodovina prask
V nadaljevanju se avtor pomudi ob ideji o spremembi (torej obrabi, poškodbi filma) kot neizbežni stalnici in zapiše: »Konec koncev, zgodovina filma ni zgodovina popolnih ali celo dobrih projekcij. Večinoma je zgodovina prask, raztrganin, ožganin, zamegljenih podob, zakasnelih preklopov, manjkajočih sličic, zamaknjenih slik med projekcijo, naključnih hitrosti – da sploh ne omenjam vsega direndaja pred platnom, od pogovarjanja in seksanja do prehranjevanja in kajenja.« Nadalje se med razmislekom o minevanju in razkrajanju vsega organskega spomni in potopi v konceptualno analizo umetniške geste Davorina Marca, ki je prežvečil film (dobesedno, tako da je zgrizel zvitek osvetljenega in razvitega super 8-milimetrskega filma) in ga tako poškodovanega nato predvajal kot film Ugrizni me. Že enkrat (1978–1980).
Ob namenoma provokativnih kontrapunktiranih pomislekih Jurij Meden (svoje) poslanstvo kuratorja v splošnem družbeno-ekonomsko-političnem razdejanju razume kot nekakšen politični aktivizem. Prizadevanje za ohranitev, restavriranje in prikazovanje filmov sega onkraj golega varovanja filmske zgodovine ter implicira dejansko pisanje zgodovine in prihodnosti filma.
Svoja razmišljanja avtor strne v poetičnem zaključnem zapisu: »Filmski kuratorji vedo, da je ohranjanje analognega filma odvisno od nespremenljivo nestabilne mešanice želatinske emulzije in srebrnih kristalov. Vedo, da je ohranjanje digitalnih filmov odvisno od inherentno nestabilne narave prostega trga. […] Globoko v sebi vedo tudi, da je vsak kulturni artefakt simbol neskončnosti, in verjamejo, da je vsaka človeška stvaritev izraz upanja. In radi počnejo, kar delajo, ker vedo, da lahko zares ljubiš le stvari, ki jih lahko izgubiš.«
