Med človekom in živaljo

Novosti založbe Šerpa prinašajo veliko odličnega branja
Fotografija: Primož Čučnik med predstavitvijo novih izdaj. Foto Domen Pal
Odpri galerijo
Primož Čučnik med predstavitvijo novih izdaj. Foto Domen Pal

Žepna založba Šerpa, ki deluje že osemnajst let in na leto izda okoli pet knjižnih naslovov, se ponaša s skrbnim naborom domače in prevodne literature, pri čemer je v slovenski prostor prvič ali najbolj reprezentativno uvedla več avtorjev, med drugim Elizabeth Bishop in Piera Paola Pasolinija.



»Šerpa je leta 2002 nastala kot osebno angažirani projekt na ljubiteljski pogon; takrat sem mislil, da bo šlo za garažno založbico, ki bo tiskala in razpečevala žepne knjižice poezije, ki bodo poceni in dostopne, nekaj najbolj nujnega,« o svojih začetkih pravi založnik in glavni urednik, sicer tudi pesnik, kritik in prevajalec Primož Čučnik. »Skozi leta je Šerpa iz pesniške in hibridne založbice postala precej običajna majhna založba, ki rada objavi znane in še raje manj znane, neodkrite vrhunce posameznih literatur 20. stoletja, obenem pa podpira domačo poezijo, dramatiko, esejistiko in besedila mešanih žanrov.

Kot urednik si dovolim izbirati knjige po lastnem okusu ali skupaj s kolegi prevajalci, ki jim zaupam in me nad čim navdušijo, prevladuje pa angloameriška književnost, čeprav sem izdal tudi precej Rusov, Poljakov, Nemcev, Francozov, Švicarjev, Srbov.« Čučnikov nabor je raznolik, sam pa se je v zadnjih letih najbolj navdušil nad romanom Posmrtni spomini Brása Cubasa brazilskega klasika Machada de Assisa, ki je izšel v prevodu Mojce Medvedšek. »Res sem ga občutil kot svojega sodobnika, ne kot neko zaprašeno čtivo iz davnine, in veseli me, da to ne bo njegov edini roman pri Šerpi. Prav tako me veseli, da sem lahko pripomogel k prepoznavnosti še pred kratkim domala neznane ameriške avtorice Shirley Jackson in da bova s prevajalko Tadejo Spruk nadaljevala sodelovanje, precej ponosen pa sem tudi na nov prevod ameriške pesniške klasike Listi trave Walta Whitmana, ki sva ga opravila z Ano Pepelnik in vanj vložila precej časa in truda.«

​Čučnik, ki je Šerpo »ustanovil z idejo, da bi bil korak stran od glavnega toka založništva in knjigotrštva«, si namesto širitve založbe želi predvsem »še malo več bralcev, ki radi preberejo še kaj drugega kot tisto, kar jim je najbolj svetleče in kričeče ponujano. In naklonjenega knjižničarja.«

V hiši na hribu straši Foto Promocijsko Gradivo
V hiši na hribu straši Foto Promocijsko Gradivo


V hiši med hribi


Z mojstrico ameriške kratke proze in grozljivega romana Shirley Jackson, ki po sledeh literarnih predhodnikov, Hawthorna, Melvilla in Jamesa, raziskuje izvire zla in groze, so se bralci pretekli teden lahko podrobneje seznanili na celodnevnem Šerpovanju, praznovanju novih izdaj založbe na Vodnikovi domačiji v Šiški. Roman V hiši med hribi straši, ki velja za enega najvplivnejših grozljivih romanov 20. stoletja, nas privede v odročno, škripajočo in menda zakleto hišo, kamor se z gručo pomočnikov odpravi antropolog in raziskovalec nadnaravnih pojavov John Montague. »V hiši z nenavadno konstrukcijo, v kateri se tako neznansko težko znajdeš«, se ob duhovitih dialogih in izvrstni ironiji (»Pravijo, da se je obesila s stolpiča na stolpu, res pa je, da obrekljivi jeziki ne bi dopustili, da bi se človek v hiši, ki ima stolp s stolpičem, obesil kjerkoli drugje.«) kaj kmalu izkaže, da se resnična groza ne razpreda zunaj, temveč znotraj literarnih likov – in s tem seveda tudi v nas. Kot pravi prevajalka Tadeja Spruk, ki je Shirley Jackson v slovenski prostor uvedla s kratkoprozno zbirko Loterija in druge zgodbe, »gre za avtorico, ki idejno in slogovno ostaja – ali pa celo postaja – vedno bolj aktualna, o čemer nenazadnje pričajo nedavne odrske in filmske adaptacije njenih del«.


​Boj erosa in tanatosa


Roman Agni je prvenec s Sovretovo nagrado ovenčanega prevajalca iz ruščine Boruta Kraševca, ki je poleg vrste zahtevnih teoretskih del prevedel literarne klasike in sodobnike, med njimi Dostojevskega, Čehova, Bulgakova, Gogolja, Tolstoja in Pelevina, katerih vpliv je čutiti v romanu. Ljubezenska drama z elementi kriminalke se po vzoru ruskega formalista Šklovskega obrača proti jezikovno dovršeni in precizni potujitvi ter premišljeno prepleta človeške in živalske usode, polne gonov in strasti, ki v boju erosa in tanatosa načenjajo vprašanja incesta, kanibalizma ter poligamije.

»Po tridesetem letu se mi je nekaj v glavi premaknilo in potegnilo me je na zemljo; kakšnih deset let me ni zanimalo nič drugega kot vrtnarske tehnike, semena, kolobarji, škodljivci, živali in njihova reja, skratka vse, kar raste iz zemlje in na zemlji. Agni se je rodila prav iz te fascinacije nad večnim mrgolenjem in prenavljanjem življenja, seveda pa to ni bil edini vzgib za nastanek romana. Na živalsko temo se je med procesom pisanja navezala ljubezenska, ki me že od nekdaj vznemirja, prav po zaslugi teme erosa in tanatosa, ki je skupna živalim in ljudem, pa sem lahko različne pripovedne linije organsko prepletel,« je snovanje romana in njegove glavne lege povzel Kraševec.

Nekaj o nas kot živalih Foto Promocijsko Gradivo
Nekaj o nas kot živalih Foto Promocijsko Gradivo


​Nekaj o nas kot živalih


Vem / da je še daleč / ampak pojdimo / počasi / rad bi videl / drevesa / med potjo, v svoji enajsti, pravkar izdani pesniški zbirki Nekaj o nas kot živalih zapiše Veronikin in Jenkov nagrajenec ter prejemnik čaše nesmrtnosti Tone Škrjanec, ki z mešanjem jezikovnih ravni, nevsiljivo družbeno angažiranostjo in poudarjeno čutečnostjo privede pred bralca pomensko odprte in izbrušene verze. »Zbirka je razdeljena na dva dela, ki govorita o meni, o človeku, o nas, ki s svojo zamolčano živalsko prabitnostjo vijugamo skozi življenje v družbi oziroma v organizirani sodobni družbi. ki to našo krhkost, ranljivost in prostodušnost brez zadržkov zlorablja,« tematski okvir zbirke zariše Škrjanec, nato pa doda, da zbirka izpostavlja tudi slo po svobodi, saj »prava poezija vedno tematizira svobodo«.

Morda se tudi v tem zrcali njegovo dolgoletno prevajanje sodobne ameriške in bitniške poezije (med drugim Franka O’Hare, Charlesa Bukowskega, Garyja Snyderja in Williama S. Burroughsa), kot je dejal v zbirki Sladke pogačice, pa še danes piše zato, da »bolje vidi, da postavi stvari v nek red poetičnega zamaha«, četudi se mu pogosto zdi, da piše »vedno isto pesem, čeprav je vedno druga (in drugačna)«.
 

Na lestvi individualizma


Novim izdajam Šerpe se pridružuje tudi večmedijski projekt Dejana Kobana, pesnika in televizijskega montažerja, ki v svojih delih pogosto uporablja tehnike klasične montaže ter spaja na videz nezdružljive elemente. Pod projekt Klastrfak se podpisujeta še oblikovalka Anja Romih in zvočni umetnik Klemen Šali, knjiga pa z elementi vizualne poezije, absurdom, ironijo in ostro družbenokritičnostjo v odgovor na apatijo in malodušje ponuja »čustvene grafite«, ki se »kot pred njimi Metulji pod tlakom, Razporeditve in Frekvence votlih prostorov dotikajo predvsem malega človeka – zafrustriranega, neukega, samooklicanega političnega preroka, ki uživa v podajanju mnenj o aktualnem dogajanju v naši deželi«. Kot meni Koban, je poezija danes vpeta, in mora biti vpeta, v družbo.

»Nikakor ne more ždeti na stometrski lojtri, se pozibavati levo, desno, naprej, nazaj, mahati s sladkorno peno v eni roki in s svežim poljskim cvetjem v drugi. Poezija je izžetek te dobe, njen citat, njena vest, njen rob, ki lahko opozori na stvari, ki jih delamo narobe«, projekt Klastrfak pa se v tej luči ponuja kot »neposreden obračun z demoni v nas. Gre za vprašanje, kaj pomeni individualizem, kje sploh je in kakšen je njegov smisel v družbi.«

Komentarji: