Namesto Boga, ki »vse vidi«, imamo nadzorne kamere
V knjigi Veliko partnerstvo britanski rabin razčlenjuje zgolj navidez nepremostljive razlike med religijami ter med religijo in znanostjo
Odpri galerijo
Arhiv Kumranskih rokopisov Foto Reuters
Kar se tiče zahodnega sveta, živimo v izrazito sekularni dobi, z izjemo nekaj redkih držav ima religija nekakšno etnološko-folklorno, pogosto kar muzejsko vlogo. Kot je v Guardianu zapisala Harriet Sherwood, je Evropa že vstopila v tako imenovano postkrščansko obdobje, glede na statistike o religiozni deklariranosti, sprejemanju zakramentov in obiskovanju obredov pa so lahko takšne ocene tudi točne.
Na prvi pogled takšno stališče ni nič posebej novega. Splošno zakoreninjeno je prepričanje o delitvi funkcij na levo in desno stran možganov (številni nevrologi sicer takšnemu poenostavljenemu pogledu nasprotujejo, saj so možgani izredno kompleksna struktura), in sicer naj bi v levi možganski polovici potekali miselni procesi, ki so osnovani na logiki, zaporedju in linearnosti, v desni pa so procesi mišljenja bolj naključni in ustrezajo neverbalnim načinom (spo)razumevanja in izražanja, tukaj so centri za ustvarjalnost in domišljijo pa tudi za subjektivno dojemanje estetike, različne palete čustev in ne nazadnje za ljubezen. Sacks, ki nikakor ne podcenjuje pomena levega dela možganov – kot pravi, bi bilo podobno nesmiselno zastavljati vprašanje, ali je pri delovanju srca pomembnejši levi ali desni prekat –, to delitev aplicira na naraščajočo nesposobnost za religiozno izkušnjo.
V tem kontekstu Sachs opozarja na dva temelja evropske oziroma zahodne kulture, in sicer staro Grčijo in Izrael – tako helenizem kot hebraizem sta vsak na svoj način prelomila z mitom. Grki so to naredili racionalno z razvojem filozofije, Izraelci z enoboštvom in razodetjem, obe komponenti sinteze med Atenami in Jeruzalemom pa sta kljub latentnim in tudi stvarnim antagonizmom pravzaprav komplementarni in se ne izključujeta. Sachs je judovski rabin, zato seveda njegove temeljne predpostavke nujno izhajajo iz judovstva, vendar v tem ni ekskluziven, saj kot najpomembnejši mejnik predstavlja enovit sklop abrahamskih religij, torej ob judovstvu še krščanstvo in islam. Četudi se med seboj v določenih točkah temeljno razlikujejo, predvsem v univerzalizmu, dualizmu med telesom in dušo ter v interpretaciji izvirnega greha in s tem izvorno tragičnem položaju človeka, ki ima sicer možnost odrešitve.
Povezuje pa jih že omenjeni prelom z mitom. Mitološki bogovi so del narave, v najboljšem primeru so bili ravnodušni do človeških usod, v najslabšem pa sovražni, medtem ko je svetopisemski Bog stvarnik narave in zato umeščen izven sistema. Sacks, ki je študiral na Cambridgeu in Oxfordu, je sicer občudoval bistroumnost, intelektualno briljanco, domiselnost in »kakor britev ostre ume«, vendar to nekako ni bilo dovolj. Prav tako se mu je zdel povsem nesmiseln gnosticizem; zavedal se je, da »večina od nas ne more neposredno (s)poznati Boga«, zato ga je iskal in tudi našel v smislih, ki so ljudi navdihovali, od težko opredeljive božanske navzočnosti do vsakodnevne prijaznosti, nežnosti in širokosrčnega objema.
Izguba Boga po njegovih besedah ni takoj očitna, naša človeška vrednost je s to izgubo komaj opazno spodkopana, in vendar se je v modernem svetu štirikrat zgodila katastrofa, ko so režimi poskušali umetno ustvariti nadomestek religije – takšni so bili primeri s francosko revolucijo, stalinistično Rusijo, nacionalsocialistično Nemčijo in komunistično Kitajsko. Nič manj pogubna ni postopna erozija družbenih vrednot, v kulturi individualizma postajajo ljudje vse bolj ranljivi in osamljeni, življenje postaja zelo površno, tako imenovana zavezna politika, v kateri je družba prostor, v katerem prevzemamo skupinsko odgovornost za skupno dobro, se razdrobi.
Uradna politika takšnim izzivom ne more biti kos, pa četudi številni stavijo na njeno dominantno vlogo. Sacks pri tem citira Thomasa Paina, ateista in enega najbolj gorečih udeležencev ameriške revolucije oziroma odcepitve od Velike Britanije, ki pa je v svoji knjižni uspešnici Zdrava pamet (Common Sense, 1776) s sklicevanjem na Staro zavezo svaril pred utvarami o vsemogočnosti države, ki lahko uravnava in harmonizira družbena nasprotja. »Nekateri so tako pomešali družbo z vlado, da so pustili malo ali nič razlike med njima, čeprav nista le različni, temveč imata tudi različna izvora. Družbo ustvarjajo naša hotenja, vlado pa naše slabosti. Družba pozitivno pospešuje našo srečo z združevanjem naših ljubezni, vlada negativno z omejevanjem naših pokvarjenosti,« je zapisal Paine.
Sacks prav tako ne podeljuje religiji primata nad moralo in etiko, to bi bil napuh in velika zmota, saj se moralni čut razvije pred religijskim. Vendar po njegovem mnenju dolgoročno ni mogoče ohranjati moralnega kodeksa, če ta nima tudi religiozne podstati, saj se principi iz generacije v generacijo postopoma izgubljajo. Moralni relativizem je skoraj povsem izrinil pomen izrazov, kot so dolžnost, krepost in čast, oziroma jih danes skoraj nihče sploh več ne razume ali pa se jim celo večina posmehuje. Notranji zakonik tako nadomeščajo regulatorske avtoritete, namesto Boga, ki »vse vidi«, imamo nadzorne kamere – in vendar vsa ta regulacija ne daje pravih rezultatov, ker je mogoče tudi najbolj sofisticirane sisteme seveda izigrati.
Relativizira se tudi fizično življenje, danes lahko potegnemo vzporednice z določenimi prepričanji stoikov, kinikov, skeptikov in epikurejcev, ki so v stari Grčiji zelo cenili samomor, ki je legitimen izraz človeške svobode. »Če vam je življenje nadležno, ga končajte, in če bi vas sililo, da prilagodite svoja merila, izberite smrt,« Sacks opredeljuje današnja vse bolj navzoča prepričanja, v ozadju katerih je dominantni jaz, brez globljega in predvsem širšega uvida v razsežnosti bivanja, za katera veljajo svete, nedotakljive in brezpogojne stvari in določila, ki so »zarisana v pesek« in so vendarle vsesplošno zavezujoča.
Posebno pozornost Sacks nameni domnevnemu velikemu razkolu med znanostjo in religijo, ki je po njegovem mnenju ustvarjena bolj ali manj umetno, saj obe področji funkcionirata po lastnih zakonitostih, zastavljata drugačna vprašanja in ponujata drugačne odgovore, obenem pa nikakor to nista povsem ločena svetova. Ne nazadnje je sam Darwin priznal, da obstaja paradoks, da bi v surovem boju za obstanek, ki naj bi diktiral evolucijo, nujno morala zmagati popolna brutalnost in krutost – in vendarle se to ne dogaja.
Avtorjevo eruditstvo, navajanje najrazličnejših virov in tudi smisel za humor, predvsem pa benevolenca do človeških zmot in napak, so lahko dovolj zanimivo čtivo tudi za bralca, ki ne išče nobenega religioznega navdiha. Ne nazadnje v zaključku knjige poudarja, da zanj ateizem nikakor ni nevzdržno stališče do sveta, sam občuduje vrsto ateistov in se je od njih tudi veliko naučil, med drugim tudi o religiji. Ki, vsaj kar se tiče abrahamskih religij, sploh niso v nasprotju, zato kot zaključek Sacks navede priliko iz zgodbe Gottholda Ephraima Lessinga Modri Natan.
Takšno vključujoče stališče je britanskega rabina, filozofa, teologa, univerzitetnega profesorja in člana lordske zbornice doslej sicer nekajkrat pripeljalo do sporov s predstavniki različnih verstev, ki se ne strinjajo z dialogom, še zlasti z ortodoksnimi Judi, vendar od svojih prepričanj ne odstopa. Sacks se izogiba vsevednemu paternalizmu, v svojih trditvah je obenem dovolj jasen in kategoričen ter dovolj obziren, da v zapisanem ni tona brezkompromisnega in vzvišenega apologetstva. Knjiga tako tudi največjim skeptikom ponuja relevanten predlog za razmislek, če je v njih le nekaj pristne intelektualne in seveda tudi spiritualne radovednosti.
Pri tem je zanimiv podatek, da sta v Evropi tako najbolj religiozni (Poljska in Litva) kot najmanj religiozni državi (Češka in Estonija) postkomunistični družbi, torej politični faktor, normativnost in dolgotrajno uradno proklamirani ateizem ter agresivni antiteizem ne igrajo odločujoče vloge. V ospredju so pospešena individualizacija, odmik od cerkvenih institucij, vzpon različnih duhovnih gibanj ter predvsem vsesplošna profanizacija družbe, kjer ni več prostora za presežno in metafizično. Ali kot v knjigi Veliko partnerstvo meni Jonathan Henry Sacks, predvsem v favoriziranju zgolj uporabe levega dela možganov, ki je bolj ali manj razčlenjevalen, analitičen in mehaničen.
Atene in Jeruzalem
Na prvi pogled takšno stališče ni nič posebej novega. Splošno zakoreninjeno je prepričanje o delitvi funkcij na levo in desno stran možganov (številni nevrologi sicer takšnemu poenostavljenemu pogledu nasprotujejo, saj so možgani izredno kompleksna struktura), in sicer naj bi v levi možganski polovici potekali miselni procesi, ki so osnovani na logiki, zaporedju in linearnosti, v desni pa so procesi mišljenja bolj naključni in ustrezajo neverbalnim načinom (spo)razumevanja in izražanja, tukaj so centri za ustvarjalnost in domišljijo pa tudi za subjektivno dojemanje estetike, različne palete čustev in ne nazadnje za ljubezen. Sacks, ki nikakor ne podcenjuje pomena levega dela možganov – kot pravi, bi bilo podobno nesmiselno zastavljati vprašanje, ali je pri delovanju srca pomembnejši levi ali desni prekat –, to delitev aplicira na naraščajočo nesposobnost za religiozno izkušnjo.V tem kontekstu Sachs opozarja na dva temelja evropske oziroma zahodne kulture, in sicer staro Grčijo in Izrael – tako helenizem kot hebraizem sta vsak na svoj način prelomila z mitom. Grki so to naredili racionalno z razvojem filozofije, Izraelci z enoboštvom in razodetjem, obe komponenti sinteze med Atenami in Jeruzalemom pa sta kljub latentnim in tudi stvarnim antagonizmom pravzaprav komplementarni in se ne izključujeta. Sachs je judovski rabin, zato seveda njegove temeljne predpostavke nujno izhajajo iz judovstva, vendar v tem ni ekskluziven, saj kot najpomembnejši mejnik predstavlja enovit sklop abrahamskih religij, torej ob judovstvu še krščanstvo in islam. Četudi se med seboj v določenih točkah temeljno razlikujejo, predvsem v univerzalizmu, dualizmu med telesom in dušo ter v interpretaciji izvirnega greha in s tem izvorno tragičnem položaju človeka, ki ima sicer možnost odrešitve.
Prelom z mitom
Povezuje pa jih že omenjeni prelom z mitom. Mitološki bogovi so del narave, v najboljšem primeru so bili ravnodušni do človeških usod, v najslabšem pa sovražni, medtem ko je svetopisemski Bog stvarnik narave in zato umeščen izven sistema. Sacks, ki je študiral na Cambridgeu in Oxfordu, je sicer občudoval bistroumnost, intelektualno briljanco, domiselnost in »kakor britev ostre ume«, vendar to nekako ni bilo dovolj. Prav tako se mu je zdel povsem nesmiseln gnosticizem; zavedal se je, da »večina od nas ne more neposredno (s)poznati Boga«, zato ga je iskal in tudi našel v smislih, ki so ljudi navdihovali, od težko opredeljive božanske navzočnosti do vsakodnevne prijaznosti, nežnosti in širokosrčnega objema.Izguba Boga po njegovih besedah ni takoj očitna, naša človeška vrednost je s to izgubo komaj opazno spodkopana, in vendar se je v modernem svetu štirikrat zgodila katastrofa, ko so režimi poskušali umetno ustvariti nadomestek religije – takšni so bili primeri s francosko revolucijo, stalinistično Rusijo, nacionalsocialistično Nemčijo in komunistično Kitajsko. Nič manj pogubna ni postopna erozija družbenih vrednot, v kulturi individualizma postajajo ljudje vse bolj ranljivi in osamljeni, življenje postaja zelo površno, tako imenovana zavezna politika, v kateri je družba prostor, v katerem prevzemamo skupinsko odgovornost za skupno dobro, se razdrobi.
Uradna politika takšnim izzivom ne more biti kos, pa četudi številni stavijo na njeno dominantno vlogo. Sacks pri tem citira Thomasa Paina, ateista in enega najbolj gorečih udeležencev ameriške revolucije oziroma odcepitve od Velike Britanije, ki pa je v svoji knjižni uspešnici Zdrava pamet (Common Sense, 1776) s sklicevanjem na Staro zavezo svaril pred utvarami o vsemogočnosti države, ki lahko uravnava in harmonizira družbena nasprotja. »Nekateri so tako pomešali družbo z vlado, da so pustili malo ali nič razlike med njima, čeprav nista le različni, temveč imata tudi različna izvora. Družbo ustvarjajo naša hotenja, vlado pa naše slabosti. Družba pozitivno pospešuje našo srečo z združevanjem naših ljubezni, vlada negativno z omejevanjem naših pokvarjenosti,« je zapisal Paine.
Moralni relativizem
Sacks prav tako ne podeljuje religiji primata nad moralo in etiko, to bi bil napuh in velika zmota, saj se moralni čut razvije pred religijskim. Vendar po njegovem mnenju dolgoročno ni mogoče ohranjati moralnega kodeksa, če ta nima tudi religiozne podstati, saj se principi iz generacije v generacijo postopoma izgubljajo. Moralni relativizem je skoraj povsem izrinil pomen izrazov, kot so dolžnost, krepost in čast, oziroma jih danes skoraj nihče sploh več ne razume ali pa se jim celo večina posmehuje. Notranji zakonik tako nadomeščajo regulatorske avtoritete, namesto Boga, ki »vse vidi«, imamo nadzorne kamere – in vendar vsa ta regulacija ne daje pravih rezultatov, ker je mogoče tudi najbolj sofisticirane sisteme seveda izigrati.Relativizira se tudi fizično življenje, danes lahko potegnemo vzporednice z določenimi prepričanji stoikov, kinikov, skeptikov in epikurejcev, ki so v stari Grčiji zelo cenili samomor, ki je legitimen izraz človeške svobode. »Če vam je življenje nadležno, ga končajte, in če bi vas sililo, da prilagodite svoja merila, izberite smrt,« Sacks opredeljuje današnja vse bolj navzoča prepričanja, v ozadju katerih je dominantni jaz, brez globljega in predvsem širšega uvida v razsežnosti bivanja, za katera veljajo svete, nedotakljive in brezpogojne stvari in določila, ki so »zarisana v pesek« in so vendarle vsesplošno zavezujoča.
Posebno pozornost Sacks nameni domnevnemu velikemu razkolu med znanostjo in religijo, ki je po njegovem mnenju ustvarjena bolj ali manj umetno, saj obe področji funkcionirata po lastnih zakonitostih, zastavljata drugačna vprašanja in ponujata drugačne odgovore, obenem pa nikakor to nista povsem ločena svetova. Ne nazadnje je sam Darwin priznal, da obstaja paradoks, da bi v surovem boju za obstanek, ki naj bi diktiral evolucijo, nujno morala zmagati popolna brutalnost in krutost – in vendarle se to ne dogaja.
Brez vzvišenega apologetstva
Avtorjevo eruditstvo, navajanje najrazličnejših virov in tudi smisel za humor, predvsem pa benevolenca do človeških zmot in napak, so lahko dovolj zanimivo čtivo tudi za bralca, ki ne išče nobenega religioznega navdiha. Ne nazadnje v zaključku knjige poudarja, da zanj ateizem nikakor ni nevzdržno stališče do sveta, sam občuduje vrsto ateistov in se je od njih tudi veliko naučil, med drugim tudi o religiji. Ki, vsaj kar se tiče abrahamskih religij, sploh niso v nasprotju, zato kot zaključek Sacks navede priliko iz zgodbe Gottholda Ephraima Lessinga Modri Natan.Takšno vključujoče stališče je britanskega rabina, filozofa, teologa, univerzitetnega profesorja in člana lordske zbornice doslej sicer nekajkrat pripeljalo do sporov s predstavniki različnih verstev, ki se ne strinjajo z dialogom, še zlasti z ortodoksnimi Judi, vendar od svojih prepričanj ne odstopa. Sacks se izogiba vsevednemu paternalizmu, v svojih trditvah je obenem dovolj jasen in kategoričen ter dovolj obziren, da v zapisanem ni tona brezkompromisnega in vzvišenega apologetstva. Knjiga tako tudi največjim skeptikom ponuja relevanten predlog za razmislek, če je v njih le nekaj pristne intelektualne in seveda tudi spiritualne radovednosti.
