»Nihče ni zares vedel, kaj bo prinesel jutrišnji dan«
V Elvisovi sobi Sebastijana Preglja je eden od prvih romanov o turbulencah slovenskega osamosvojitvenega časa.
Odpri galerijo
»Iz zgodovine se žal bolj malo naučimo, ta čas pa je nujno gledati naprej. Seveda bomo morali razčistiti tudi svojo preteklost, saj nas ta določa bolj, kot smo pripravljeni priznati,« je povedal Sebastijan Pregelj. FOTO: Blaž Samec/Delo
Literatura seveda ni tekmovanje, a Sebastijanu Preglju je vročičnost kresnega večera že dobro znana: leta 2005 je bil med petimi finalisti z romanom Leta milosti, leta 2009 z romanom Na terasi babilonskega stolpa, leta 2011 z romanom Mož, ki je jahal tigra, med deseterico je bil avtor sedmih romanov, sedmih del za otroke in štirih zbirk kratkih zgodb tudi leta 2015 z romanom Kronika pozabljanja. Z romanom V Elvisovi sobi je tudi med štirimi nominiranci za novo Cankarjevo nagrado.
O romanu, ki se začne v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in konča v času po osamosvojitvi Slovenije, sem začel razmišljati pred več kot desetimi, verjetno petnajstimi leti, a so se morali dogodki, o katerih pišem, časovno še oddaljiti. Zanimal me je trenutek, ko je bilo en večer vse v redu in prav, naslednje jutro pa je bil svet obrnjen na glavo. S sten spomina so se odluščile podobe, o katerih smo mislili, da so le še ilustracije v zgodovinskih učbenikih, včerajšnji prijatelji s(m)o se gledali prek puškine cevi. Marsikaj, kar so nas učili, je bilo postavljeno pod vprašaj. Kar je bilo en večer nepomembno, recimo nacionalna ali verska pripadnost, je bilo naslednje jutro še kako pomembno. Junak mojega romana je mlad in v toku dogajanja, ki ga tako kot druge nese hitro in z neustavljivo silo.
Ker je glavni junak, Jan, pripadnik moje generacije, gre seveda za dogodke, ki so se ali bi se lahko zgodili meni in ljudem okrog mene. Pisanje o 'mojem' svetu je neizogibno intimno.
Janov svet je sprva otroški, intimen. Takšna je tudi njegova govorica. V zavetju družine se počuti varnega in zunanji dogodki nanj ne vplivajo kaj dosti. Sčasoma se to spremeni, zunanji svet čedalje močneje vdira v življenje odraščajočega dečka, v svet njegove družine in svetove njegovih prijateljev. Na eni strani spremljamo Janovo odraščanje, s spremembami in tegobami, ki jih prinaša to obdobje, na drugi zunanji svet, ki je bil v drugi polovici osemdesetih vse prej kot miren.
V vzhodnem delu Evrope so bile čedalje glasnejše zahteve po demokratizaciji. Predsednik Sovjetske zveze je z glasnostjo in perestrojko dopustil spremembe, ki so privedle do nove podobe sveta. Hkrati smo bili priča razmahu tehnologije, zlasti informacijske, ki je kmalu dobila svoje mesto v vsakdanjem življenju. V Jugoslaviji so trčile težnje po rahljanju federativnih okvirov s težnjami po večji centralizaciji, gledali smo vzpon Slobodana Miloševića in napovedovalo se ni nič dobrega.
Družbeno brbotanje je bilo sprva vezano bolj na intelektualne kroge, zbrane okrog nekaj revij, a je podprto s spremembami v svetu kmalu privedlo do dogodkov, zaradi katerih so ljudje začeli verjeti v prihodnost, ki bi lahko bila drugačna od pričakovane. To se je tudi zgodilo. Janova govorica se z odraščanjem spreminja, deček postaja fant. Fant opazuje svet drugače od dečka. Več stvari ga zanima, o čedalje več stvareh si ustvarja mnenje, sprva pod vplivom staršev, pozneje prijateljev in lastnih izkušenj. Janov vstop v odraslo obdobje in s tem konec otroštva sovpada z izgubo stare in sočasnim rojstvom nove domovine, hkrati tudi z novo družbeno ureditvijo, v kateri so ljudje nenadoma prepuščeni sami sebi.
V vsakem romanu sem si privoščil nekaj avtobiografskosti, v tem prav gotovo nekoliko več.
Tako je, moj pripovedovalec ne presoja. Prelomni zgodovinski trenutki ujamejo ljudi z različnimi predzgodbami različno pripravljene. Nekateri se znajdejo na pravi strani, pa zato niso sami zaslužni, drugi na napačni, čeprav niso naredili nič narobe, velika večina je nekje vmes, v sorazmerno varnem sivem območju, kjer čakajo, kaj bo.
Častniki JLA v moji zgodbi še niso vojni zločinci, ampak pripadniki oboroženih sil skupne države, ki gledajo, kako se jim država kruši pred očmi. Prihaja čas osamosvojiteljev, v zraku so neustavljive spremembe, navdušenje ljudi, ki so izgubili strah pred represivnimi organi tedanje oblasti, ter vera v boljšo prihodnost. Ampak roko na srce, nihče ni zares vedel, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Janova družina se znajde na prepihu zgodovine. Zanje se zgodba izteče dobro. Elvisova družina nima te sreče.
Nostalgijo po dobrih starih časih v Jugoslaviji, ki je velikokrat prisotna med mladimi, ki takrat sploh niso živeli ali so bili otroci, razumem predvsem kot odgovor na razočaranje nad našim danes. Ne samo v Sloveniji, tudi v Evropi, ki se je zdela obljubljena dežela, varen pristan, zdaj pa je to vse manj. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih smo imeli priložnost, a smo jo v veliki meri pospešeno zapravili; tu nimam v mislih samo gospodarstva, ampak tudi našo podobo in ugled. Obračanje k preživetim konceptom ne bo ničesar rešilo. Seveda so bile nekatere stvari v prejšnji državi boljše, ampak treba je upoštevati, da je bil svet drugačen, tudi zahodni kapitalizem, ki smo si ga želeli (ali vsaj njihove izdelke v naših trgovinah), je imel drugačen obraz. V zadnjih tridesetih letih se je spremenilo marsikaj in zdaj imamo točno ta svet, če nam je všeč ali ne.
Iz zgodovine se žal bolj malo naučimo, ta čas pa je nujno gledati naprej. Seveda bomo morali razčistiti tudi svojo preteklost, saj nas ta določa bolj, kot smo pripravljeni priznati, vendar mislim, da se morajo pregrete glave najprej ohladiti. Skrajni čas je, da se vprašamo, kam bi radi prišli. Treba je razmisliti, kakšen svet si želimo soustvariti in nazadnje zapustiti zanamcem.
Nostalgija nam ostaja na intimni ravni. Vsak od nas ima svojo Elvisovo sobo, v katero se lahko zateče in v kateri je vse v redu in prav.
Ker sem Ljubljančan in ker je Nebotičnik ena od bolj markantnih zgradb v mestu, mimo njega skoraj ne morem. Vsakokrat, ko postavim dogajanje na ljubljanske ulice, ga vidim. Tako je bilo že večkrat in gotovo se bo še kdaj pojavil. Preprosto mi je všeč.
V Elvisovi sobi učinkuje kot vaša najintimnejša knjiga doslej. Ste dolgo oklevali?
O romanu, ki se začne v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in konča v času po osamosvojitvi Slovenije, sem začel razmišljati pred več kot desetimi, verjetno petnajstimi leti, a so se morali dogodki, o katerih pišem, časovno še oddaljiti. Zanimal me je trenutek, ko je bilo en večer vse v redu in prav, naslednje jutro pa je bil svet obrnjen na glavo. S sten spomina so se odluščile podobe, o katerih smo mislili, da so le še ilustracije v zgodovinskih učbenikih, včerajšnji prijatelji s(m)o se gledali prek puškine cevi. Marsikaj, kar so nas učili, je bilo postavljeno pod vprašaj. Kar je bilo en večer nepomembno, recimo nacionalna ali verska pripadnost, je bilo naslednje jutro še kako pomembno. Junak mojega romana je mlad in v toku dogajanja, ki ga tako kot druge nese hitro in z neustavljivo silo.
Ker je glavni junak, Jan, pripadnik moje generacije, gre seveda za dogodke, ki so se ali bi se lahko zgodili meni in ljudem okrog mene. Pisanje o 'mojem' svetu je neizogibno intimno.
Ohranjanje pripovedovalčeve dinamične perspektive, si mislim, je bilo v tem primeru ena od večjih pisateljskih nalog. Sledite zgodbi nekoga, ki pogleduje na svoje odraščanje? Koliko avtobiografskosti ste si privoščili?
Janov svet je sprva otroški, intimen. Takšna je tudi njegova govorica. V zavetju družine se počuti varnega in zunanji dogodki nanj ne vplivajo kaj dosti. Sčasoma se to spremeni, zunanji svet čedalje močneje vdira v življenje odraščajočega dečka, v svet njegove družine in svetove njegovih prijateljev. Na eni strani spremljamo Janovo odraščanje, s spremembami in tegobami, ki jih prinaša to obdobje, na drugi zunanji svet, ki je bil v drugi polovici osemdesetih vse prej kot miren.
V vzhodnem delu Evrope so bile čedalje glasnejše zahteve po demokratizaciji. Predsednik Sovjetske zveze je z glasnostjo in perestrojko dopustil spremembe, ki so privedle do nove podobe sveta. Hkrati smo bili priča razmahu tehnologije, zlasti informacijske, ki je kmalu dobila svoje mesto v vsakdanjem življenju. V Jugoslaviji so trčile težnje po rahljanju federativnih okvirov s težnjami po večji centralizaciji, gledali smo vzpon Slobodana Miloševića in napovedovalo se ni nič dobrega.
Družbeno brbotanje je bilo sprva vezano bolj na intelektualne kroge, zbrane okrog nekaj revij, a je podprto s spremembami v svetu kmalu privedlo do dogodkov, zaradi katerih so ljudje začeli verjeti v prihodnost, ki bi lahko bila drugačna od pričakovane. To se je tudi zgodilo. Janova govorica se z odraščanjem spreminja, deček postaja fant. Fant opazuje svet drugače od dečka. Več stvari ga zanima, o čedalje več stvareh si ustvarja mnenje, sprva pod vplivom staršev, pozneje prijateljev in lastnih izkušenj. Janov vstop v odraslo obdobje in s tem konec otroštva sovpada z izgubo stare in sočasnim rojstvom nove domovine, hkrati tudi z novo družbeno ureditvijo, v kateri so ljudje nenadoma prepuščeni sami sebi.
V vsakem romanu sem si privoščil nekaj avtobiografskosti, v tem prav gotovo nekoliko več.
Finalisti Delove nagrade Kresnik: Sebastijan Pregelj, Veronika Simoniti, Suzana Tratnik, Jiri Kočica in Branko Cestnik. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Ni zapika pred ihtavostjo zgodovine, nihče ji ne uide, ostaja pa možnost reflektiranja, razgrinjanja. Vaš pripovedovalec te meje ne prestopi, noče presojati.
Tako je, moj pripovedovalec ne presoja. Prelomni zgodovinski trenutki ujamejo ljudi z različnimi predzgodbami različno pripravljene. Nekateri se znajdejo na pravi strani, pa zato niso sami zaslužni, drugi na napačni, čeprav niso naredili nič narobe, velika večina je nekje vmes, v sorazmerno varnem sivem območju, kjer čakajo, kaj bo.
Častniki JLA v moji zgodbi še niso vojni zločinci, ampak pripadniki oboroženih sil skupne države, ki gledajo, kako se jim država kruši pred očmi. Prihaja čas osamosvojiteljev, v zraku so neustavljive spremembe, navdušenje ljudi, ki so izgubili strah pred represivnimi organi tedanje oblasti, ter vera v boljšo prihodnost. Ampak roko na srce, nihče ni zares vedel, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Janova družina se znajde na prepihu zgodovine. Zanje se zgodba izteče dobro. Elvisova družina nima te sreče.
Kakšne vrste nostalgij obstajajo? Avtor spremne besede ugotavlja, da jo ponujate na zasebni ravni, ne kot morebitno populistično orožje.
Nostalgijo po dobrih starih časih v Jugoslaviji, ki je velikokrat prisotna med mladimi, ki takrat sploh niso živeli ali so bili otroci, razumem predvsem kot odgovor na razočaranje nad našim danes. Ne samo v Sloveniji, tudi v Evropi, ki se je zdela obljubljena dežela, varen pristan, zdaj pa je to vse manj. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih smo imeli priložnost, a smo jo v veliki meri pospešeno zapravili; tu nimam v mislih samo gospodarstva, ampak tudi našo podobo in ugled. Obračanje k preživetim konceptom ne bo ničesar rešilo. Seveda so bile nekatere stvari v prejšnji državi boljše, ampak treba je upoštevati, da je bil svet drugačen, tudi zahodni kapitalizem, ki smo si ga želeli (ali vsaj njihove izdelke v naših trgovinah), je imel drugačen obraz. V zadnjih tridesetih letih se je spremenilo marsikaj in zdaj imamo točno ta svet, če nam je všeč ali ne.
Iz zgodovine se žal bolj malo naučimo, ta čas pa je nujno gledati naprej. Seveda bomo morali razčistiti tudi svojo preteklost, saj nas ta določa bolj, kot smo pripravljeni priznati, vendar mislim, da se morajo pregrete glave najprej ohladiti. Skrajni čas je, da se vprašamo, kam bi radi prišli. Treba je razmisliti, kakšen svet si želimo soustvariti in nazadnje zapustiti zanamcem.
Nostalgija nam ostaja na intimni ravni. Vsak od nas ima svojo Elvisovo sobo, v katero se lahko zateče in v kateri je vse v redu in prav.
Moram vprašati, čeprav najbrž ni pomembno: spet ljubljanski Nebotičnik v vaši knjigi. Naključje?
Ker sem Ljubljančan in ker je Nebotičnik ena od bolj markantnih zgradb v mestu, mimo njega skoraj ne morem. Vsakokrat, ko postavim dogajanje na ljubljanske ulice, ga vidim. Tako je bilo že večkrat in gotovo se bo še kdaj pojavil. Preprosto mi je všeč.
