V nadaljevanju preberite še:

V okviru EPK Nova Gorica-Gorica je bila na starem gradu v Vipavskem Križu predpremierna projekcija dokumentarca o skupini OHO Damjana Kozoleta, ki so se je udeležili skoraj vsi še živeči člani. Njihova umetniška sila je zaznamovala številne umetnike, ki so prišli za njimi, tudi Marino Abramović.

V sredini šestdesetih je skupina mladih umetnikov izstopila iz okvirov institucionalne umetnosti in pogledala na stvari okrog sebe na drugačen način. Z očmi, ki so videle drugače, z ušesi, ki so slišala drugače, poezija je bila nekaj, kar si videl in slišal hkrati; prav tako zanje vizualna umetnost niso bili samo slike, grafike, kipi, ampak so postale gibljive skulpture, hepeningi, performansi, instalacije, igra besed, zvokov, podob in oblik. Predmete so osvobodili njihove uporabnosti. Reko, drevo, pšenični klas so vprašali, kaj si želijo – in iz tega ustvarili umetniško instalacijo.

Damjan Kozole je prvi, ki se je celostno lotil fenomena avantgardne skupine OHO, njenega pomena in vpliva na zgodovino umetnosti. V uro in pol dolgem dokumentarcu raziskuje, kaj nam lahko njihove ideje ponudijo za današnji čas.

»Že od srednje šole so me navduševali njihovi kratki filmi, navdihovale so me zgodbe o njihovih projektih,« je dejal. »Poleg kratkih filmov Karpa Godine je ravno v njihovih projektih najbolje zajet duh šestdesetih v Sloveniji in Jugoslaviji, čas mojega otroštva. Večina teh projektov in filmov ni bila dostopna, zato je bila okoli njih vedno skoraj mistična skrivnost. Bil je pravi čas, da se o tem izjemnem fenomenu posname film. Za nas in za generacije, ki šele prihajajo.«