Kako se ustaviti in samo zreti. Dovoliti stvarem, da samo so

V sredini šestdesetih je skupina mladih umetnikov izstopila iz okvirov institucionalne umetnosti in pogledala na stvari okrog sebe na drugačen način. Z očmi, ki so videle drugače, z ušesi, ki so slišala drugače, poezija je bila nekaj, kar si videl in slišal hkrati; prav tako zanje vizualna umetnost niso bili samo slike, grafike, kipi, ampak so postale gibljive skulpture, hepeningi, performansi, instalacije, igra besed, zvokov, podob in oblik. Predmete so osvobodili njihove uporabnosti. Reko, drevo, pšenični klas so vprašali, kaj si želijo – in iz tega ustvarili umetniško instalacijo.

Damjan Kozole je prvi, ki se je celostno lotil fenomena avantgardne skupine OHO, njenega pomena in vpliva na zgodovino umetnosti. V uro in pol dolgem dokumentarcu raziskuje, kaj nam lahko njihove ideje ponudijo za današnji čas.

»Že od srednje šole so me navduševali njihovi kratki filmi, navdihovale so me zgodbe o njihovih projektih,« je dejal. »Poleg kratkih filmov Karpa Godine je ravno v njihovih projektih najbolje zajet duh šestdesetih v Sloveniji in Jugoslaviji, čas mojega otroštva. Večina teh projektov in filmov ni bila dostopna, zato je bila okoli njih vedno skoraj mistična skrivnost. Bil je pravi čas, da se o tem izjemnem fenomenu posname film. Za nas in za generacije, ki šele prihajajo.«

S soscenaristko filma Urško Jurman in montažerjem Maticem Drakulićem so zadnji dve leti intenzivno preživeli v montaži, so rekli z nasmeškom, saj je bil film kombinacija številnih posnetih izjav umetnikov in arhivskih materialov. »Pri pisanju scenarija sem izhajala iz velikega dela, ki ga je že leta 1994 z retrospektivno razstavo in katalogom OHO opravil kustos ljubljanske Moderne galerije Igor Zabel,« je pojasnila Urška Jurman. »Res sem hvaležna, da sem lahko v pogovorih z ohojevci ter prečesavanjem arhivskega gradiva, zlasti ljubljanske Moderne galerije, newyorške Mome, TV Slovenija in zbirke Marinka Sudca, potovala skozi čas in prostor ohojevskega prepleta prijateljstva in ustvarjalnosti, igre in doslednosti, umetnosti in življenja.«

Kot del programa Evropske prestolnice kulture (EPK) Nova Gorica-Gorica so v Vipavskem Križu premierno predvajali celovečerni dokumentarni film o avantgardnem umetniškem gibanju OHO. FOTO: Zora Stančič

Projekcija na starem gradu

Ne bi si mogli zamisliti bolj posebnega prostora za projekcijo filma OHO, kot je dvorišče starega gradu družine Attems v Vipavskem Križu, kjer že od leta 1864, ko je burja odnesla streho, ne živi nihče več. Tam je že stalna razstava štirih umetnikov z naslovom Point de vue, to so prav tako ohojevec Marko Pogačnik, Evgen Bavčar, pobudnica projekta, grofica Annibel Cunoldi Attems, ter Veno Pilon. Vsi so povezani s tem prostorom in hkrati vpeti v širši evropski prostor.

Ko smo v poznopopoldanski vročini dve uri pred začetkom dogodka stopali po razbeljenem dvorišču starega gradu, je bil celoten prizor nadrealen. Najprej je člane OHO sprejel programski direktor EPK Stojan Pelko, ki je bil, kot je povedal Kozole, pravzaprav »sokriv« za idejo, da se prva projekcija filma zgodi prav tukaj, v Vipavski dolini, kjer se je skupina OHO leta 1971 razpustila in preoblikovala v komuno oziroma Družino Šempas.

Poleg ameriškega umetnika in umetnostnega terapevta Davida Neza in Milenka Matanoviča, ki sta dan pred tem priletela iz ZDA, in pesnika Matjaža Hanžka, ki je prišel z družino, so začeli na prizorišče kapljati še drugi ohojevci, etnolog in arheolog Naško Križnar, profesor, umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc, nazadnje je iz Züricha – v zadnjem hipu – prispel Marko Pogačnik s partnerico Mariko Pogačnik, umanjkal je edino pesnik in ornitolog Iztok Geister, ki se srečanja ni mogel udeležiti. Skupaj s kuratorko pri EPK Klavdijo Figelj in izvršnim producentom Milanom Gregornom so jih posedli za mizo, v hlad grajske kleti. Bilo je ganljivo videti, kako so se jim svetile oči, ko so se, sploh nekateri med njimi, srečali po toliko letih.

Slovesnost je odprla ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki kot umetnostna zgodovinarka ni mogla skriti, da ji je ta tema zelo blizu. Povedala je, kako jo je zgodba skupine OHO vznemirjala še kot študentko umetnostne zgodovine na predavanjih profesorja Tomaža Brejca in kako je to znanje potem sama, ko je še predavala, posredovala študentom, ki so bili presenečeni nad naprednimi idejami skupine.

Film sem sama videla že pred uradno projekcijo, gledala sem te strastne, navdušene mlade obraze na črno-belih arhivskih posnetkih Naška Križnarja – in potem sem jih zagledala za dolgo mizo pred platnom, na katerem se bo čez dobro uro, ko se bo znočilo, prikazal film o njihovem ustvarjanju, ko so bili še na začetku poti.

In tisto, kar je ganilo, je, da so za mizo sicer sedeli pol stoletja starejši, a so bili to še vedno mladi ljudje. Mlada je njihova energija, ustvarjalnost, sila zanosa, da bi še vedno spreminjali stvari. Stojan Pelko je s suvereno eleganco in duhovitostjo vodil pogovor, vsak od njih je šel po svoji poti, a vsak od njih je dejal, da ga principi, ideja, esenca skupine OHO spremljajo v življenju.

Marko Pogačnik se od začetkov ukvarja s krajinsko umetnostjo in zdravljenjem Zemlje s svojo lastno metodo, ki jo je poimenoval litopunktura. Je avtor številnih knjig, prevedenih v svetovne jezike, dobitnik naziva Unescov umetnik za mir.

Naško Križnar, ki je bil takrat pionir kratkometražcev s kamero super 8, je etnolog in antropolog ter dolgoletni predavatelj na FF, zdaj se posveča fotografiji. Edini »tujec« v skupini, Američan David Nez, se je na svoji umetniški poti s samostojnimi razstavami predstavil v galerijah po vsem svetu, deluje kot umetnostni terapevt in raziskuje starodavne vzhodne duhovne prakse.

Umetnik Milenko Matanovič se je po odhodu iz komune Družina Šempas preselil v ZDA, se začel posvečati predvsem socialnim projektom ter s svojim centrom Pomegranate blizu Seattla pomagal predmestnim soseskam graditi skupne prostore za druženje. Tomaž Brejc je eden najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, erudit, do upokojitve predavatelj na akademiji za likovno umetnost. In potem je tu še ohojevec Matjaž Hanžek, pesnik, aktivist, ki je postal poslanec Združene levice, varuh človekovih pravic. »Je bila radikalnost ohojevskega diskurza tako drugačna, da so vas napadali lastni kolegi?« ga je med drugim vprašal gostitelj večera Stojan Pelko. »Ste z ignoriranjem najbolj izzivali oblast?«

»Nismo se niti kaj posebej ozirali na oblast, niti se je nismo bali, niti je nismo kaj posebej sovražili. Iskali smo nekaj drugega. Kako bi besede, črke, stavke postavili drugače od tega, kakršne so bile takratne norme,« je dejal Hanžek in omenil svojo zadnjo knjigo poezije, v kateri so zbrane tudi številne pesmi iz tega obdobja.

Geneza

Zgodba skupine OHO se je začela leta 1962, ko je Marko Pogačnik še kot srednješolec nekega dne naletel na številko revije Perspektive, v kateri so bili prevodi Heideggerja, Pusta dežela T. S. Eliota, poezija Daneta Zajca ... Kot pravi v filmu, so se mu odprla nova obzorja. »Takrat sem se odločil, da bom svoje življenje posvetil spreminjanju sveta. Svet se mora spremeniti.« Naslednje leto sta se našla s pesnikom Iztokom Geistrom in se združila v tandem (ki se mu je malo kasneje pridružil Marjan Ciglič), ustanovili so srednješolsko revijo Plamenica in v njej sta z Geistrom prepletala poezijo in njegove risbe na izviren, neobičajen način.

To je sprožilo vznemirjenje javnosti, sploh v kontekstu socialistične mladine. O tem so, kot pove Geister, razpravljali celo na Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije in Pogačnika poslali na psihiatrični pregled. In vendar je mladim umetnikom ta izkušnja pokazala, kako močna je lahko umetnost. »Da lahko ustvariš umetnost, ki je na neki način revolucionarna.«

Skupina se je rodila leta 1962, ime OHO pa, ko sta Pogačnik in Geister iskala ime za knjigo, ki »je bila brez začetka in brez konca«, in enkrat vmes je Iztok vzkliknil: »Naj bo OHO!«

»Takoj mi je prišlo na misel, da bi moralo biti vse to povezano z risanjem in literaturo,« v dokumentarcu pravi Geister. Oko, ki vidi, povezano z vizualno umetnostjo, in uho, ki sliši, povezano z literaturo, ki jo bereš na glas. OHO kot anagram obojega in vzklik čudenja.

Koncept svobode je bil zanje ključen. Ohojevci niso želeli biti izraz tedanje civilizacije ali socialistične družbe, ampak so želeli biti v sozvočju s sabo, zato so iskali najrazličnejše oblike, pa naj bo to fotografija, film, poezija, mavčni odlitki ali knjige, risbe, plošče, vžigalice, ulični performansi.

»Princip mojega dela je bil vedno nekakšen brikolaž,« je dejal Naško Križnar, kar pomeni, da v mislih nimaš načrta, kaj boš naredil, nobenega načrta za umetniško ali obrtniško delo. Nasprotno, hodiš naokoli in zbiraš predmete, potem pa ti oni narekujejo, kaj boš z njimi naredil.

Križnar je posnel več hepeningov in akcij članov skupine, tudi najbolj znano instalacijo oziroma živo skulpturo Triglav, ki so jo decembra 1968 izvedli avtor ideje Milenko Matanovič, David Nez in Drago Dellabernardina.

»Šlo je za to, kako veliko idejo postaviti v malo formacijo,« je v pogovoru s Pelkom povedal Matanovič. »Triglav je bil zame šala, češ, ali je mogoče nacionalni ponos postaviti v mesto za nekaj ur kot prednovoletno darilo in ljudem, ki nikoli ne bodo mogli nanj, ponuditi možnost, da ga doživijo.«

Našel je lestev, v Metalki kupil črno folijo ter poklical Davida in Draga, da »bi se malo igrali«, in Naška Križnarja, da bi akcijo posnel. Sedli so na zidarsko lestev, se prekrili s plahto, iz katere so gledale tri glave – njegova je bila vrh Triglava, in sedeli tam. Ljudje so prihajali, nekateri so se delali, kot da ne obstajajo, drugi so se zaustavili in dojeli duhovitost akcije, kot je dejal.

Zanimivo, da je prav ta instalacija v slovenski umetnosti dobila dva pomembna odmeva: najprej jo je ponovila skupina­ Irwin, kasneje so jo umetniki Janezi Janše reinterpretirali kot Triglav na Triglavu.

Davida Neza so v Slovenijo iz ZDA prinesla čudna naključja, ki to niso. Ko je bil že del gibanja OHO, je o njem zakrožila zgodba, da je v Slovenijo prišel zato, ker je zavrtel globus sveta in se je njegov prst ustavil na Sloveniji. »A to je bil popoln mit,« je rekel med smehom v pogovoru na trgu pred projekcijo. Pravi razlog za njegov prihod v Ljubljano je bil potres v Skopju leta 1964, ki je uničil precejšen del mesta.

Njegov oče, ki se je ukvarjal s prostorskim načrtovanjem in delal za Združene narode, je zaradi potresa službeno odpotoval v Skopje in takrat dvanajstletnega Davida vzel s seboj. Vmes sta obiskala sorodnike, ki so živeli v Sloveniji. Ko se je čez leta v ZDA hotel vpisati na fakulteto, mu je zaradi vojne v Vietnamu grozilo, da ga vpokličejo v vojsko. In tako se je raje vpisal na likovno akademijo v Ljubljani.

Razstava v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku

Tako na pogovoru pred filmsko projekcijo kot tudi v samem dokumentarcu je ključen del zgodbe tisti, ko so vstopili v sam vrh moderne umetnosti, v newyorško Momo. Kot pravi umetnostna zgodovinarka in kuratorka Biljana Tomić v filmu: »To je bil vrhunec, največ, kar se je do takrat zgodilo v Jugoslaviji. Dosegli so cilj. Delo je bilo opravljeno. Zato je OHO tako pomembna skupina. Za njimi je prišla Marina Abramović, za njo drugi. A OHO so bili prvi.«

Kot vse prelomne stvari se je tudi ta zgodila skoraj po naključju, ko je Taja Brejc po naključju srečala takrat enega najpomembnejših kustosov Kynastona McShina in mu govorila o skupini mladih avantgardnih umetnikov. Stvar ga je začela zanimati. Kot je povedal Tomaž Brejc, je najverjetneje zavohal nenavadno miselnost, pionirskega duha, ki se je, kot si je predstavljal Zahod, porodil »izza železne zavese«. Sestavili so obsežen filmski material, filme Naška Križnarja in s tem nastopili v Momi. Kustos Kynaston McShine jih je seznanil z drugimi znanimi umetniki, tudi Walterjem De Mario.

Avantgardna skupina OHO. FOTO: Z dovoljenjem Moderne galerije v Ljubljani 

In vendar, kot je dejal David Nez, ta razstava zanje osebno, v njihovem kontekstu, ni pomenila kaj posebnega. Nič se v resnici ni spremenilo, je dejal tudi Matanovič. »Ambicija, da bi v prihodnosti morda lahko delal tudi kot umetnik ... se je zdela nerealna. Nenadoma sem si rekel: Morda se je ta pot končala.«

In pot se je zares končala. Nihče ni mogel razumeti njihove odločitve, da izstopijo, da se samoukinejo, in to na vrhuncu, ko so imeli odprte vse poti. To, da so razpustili skupino in se preselili v Šempas, je bil za umetniško sceno šok. A to je bil zanje zavesten korak, pravi Pogačnik, saj so se morali odločiti, ali bodo šli po poti profesionalne konceptualne umetnosti in začeli prodajati svoja dela v galerijah. »In takrat smo temu rekli ne.«

Tudi Tomaž Brejc je dejal, da je samoukinitev skupine OHO povsem logična posledica njihove temeljne usmeritve: v profesionalnem, komercialnem sistemu OHO kot skupina ni imela pravega komercialnega upanja, saj se je odcepila od celotnega modela potrošniške družbe, odtujenosti in ne nazadnje koncepta likovne umetnosti.

OHO med snemanjem na Kruščah FOTO: Zala Opara

Življenje v komuni
Družina Šempas

Leta 1971 so začeli komuno v Šempasu. Niso ji hoteli dati ime komuna, »v komunizmu je bilo vse komuna«, zato so jo poimenovali Družina. Ker družina vključuje druženje.

Zasnovali so jo, kot pove Pogačnik, kot nekakšno celico življenja, skupino ljudi, ki bi živela v sožitju s skupino drugih bitij, z bitji narave. Tam so si že takoj na začetku zamislili prostor za umetnost. V prvih dveh letih to ni bilo mogoče, ker so se morali naučiti in narediti toliko praktičnih stvari.

»Prišlo nas je dvanajst,« v kamero razlaga Marika Pogačnik. Z avtobusom. »S seboj smo prinesli dvajset kilogramov na kocke narezanega krompirja za sajenje. Vendar nismo imeli orodja. Ko smo izstopili iz avtobusa, smo šli v zadrugo in kupili kramp in lopate ter velike lonce. Tako smo začeli.«

Kot je poudaril Brejc, brez Marike ne bi bilo skupine OHO in Družine Šempas. Ona je bila tista, ki je vse vzdrževala, ves ta gigantski mehanizem Družine Šempas, na stotine ljudi, ki so prihajali tja. S svojimi spretnostmi, s svojimi rokami, z načinom, kako so obdelovali polje.

»V samem bistvu skupine OHO je ideja, da je naša civilizacija neuporabna, da je preveč antropocentrična, osredotočena na človeka,« v dokumentarcu pravi Pogačnik, »in da je treba razviti novo civilizacijo, ki bo pravičnejša do vseh bitij in vseh stvari na svetu.«

Morda ima kustosinja Biljana Tomić prav, ko pravi, da je celotna doba zdaj v fazi OHO, ki so jo odprli prav člani OHO. »In to je ključna vloga gibanja OHO.«

»OHO je bil zame kot nekakšen testament, navodilo, kako naj živim v svojem življenju, s svojimi otroki, z drugimi ljudmi, z drevesi,« pravi v filmu Tomaž Brejc. Zdaj zna objeti drevo in mu prisluhniti, česar prej ni znal, pravi. Tudi Matanovič razmišlja, da je prav v obdobju OHO dojel ključno stvar: »Kako se ustaviti in samo zreti. Dovoliti stvarem, da samo so. Da se ne ukvarjaš s svojimi mislimi, ampak jih odložiš na stran. In potem lahko razumeš: druge ljudi, drevo ali ptico. V vsem vidiš nekaj nepričakovanega. Oho!«

In to je tisto, kar je hotel s tem filmom doseči Damjan Kozole. Ponuditi možnost, da nas njihove napredne ideje, način, kako gledajo na stvari, na naravo, na soljudi, na skupnost, na vesolje, če hočete, navdihnejo, tako kot so navdihnile številne umetnike pred njimi in bodo po vsej verjetnosti navdihovali nove generacije.