Njegov zadnji boj
Končana avtobiografska saga: Zakaj je pisanje o vsakdanjem življenju tako vznemirljivo?
Odpri galerijo
Karl Ove Knausgård – in o čem bo pisal zdaj? Foto Wikipedia
Karl Ove Knausgård je prvi del obsežne avtobiografije Moj boj (po norveško Min Kamp) izdal leta 2009. Sledilo je še pet knjig. Skupaj 3600 strani. Na Norveškem je prodal več kot pol milijona izvodov, kar je v deželi s petimi milijoni prebivalcev velik uspeh.
Ni čudno, da je zakrožila anekdota, da so delodajalci premišljevali o tem, da bi enkrat na teden uvedli dan brez Knausgårda, ko bi njihovi zaposleni za trenutek odložili te debele knjige in se končno posvetili službi. Avtobiografska saga je postala globalen fenomen. Vsi so pisali in govorili o njej in o njem – bradatem in dolgolasem Skandinavcu, ki verižno kadi in na nastopih govori počasneje, kot na severu padajo snežinke.
Ni dolgo, odkar je v angleškem jeziku izšla šesta, zadnja in težko pričakovana knjiga. Darko Čuden je v slovenščino odlično prevedel prva dela, pri Mladinski knjigi, kjer sta izšla, že napovedujejo tretjega.
Henry Miller je očitno imel prav, ko je pred petimi desetletji vizionarsko napovedal, da se bodo v prihodnosti romani umaknili avtobiografijam. A kot je v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo opozoril avstralski pisatelj Richard Flanagan, so pisatelji že začeli kopirati Knausgårda in iz njegovega osebnoizpovednega pisanja delajo metodologijo, zato ta osebno razgaljajoči stil vedno bolj postaja karikatura. »Ta način pisanja deluje za Knausgårda, zato ga je tudi izbral.«
Knausgård piše kot kit, ki preceja plankton. Zajame spomin, ga presnovi skozi svoje telo in možganske vijuge in zapiše. Literatura je zanj, kot pravi, vedno bila prostor, kamor se je skril, varno območje, v katero se je potopil, da bi opazoval svet in samega sebe. In seveda druge. Včasih jo uporablja tudi kot samokaznovanje. Samokaznuje se rad, v drugi knjigi opisuje, kako se je zaljubil in tega ljubljeni ženski ni znal pokazati drugače, kot da se je napil in se s črepinjami porezal po obrazu. Narcisoiden je, krut, mnogokrat slabič, a največkrat le nemočen nesamozavesten moški. V romanih opisuje ne samo svojo intimo, ampak tudi intimo vseh svojih bližnjih, zato ni čudno, da so se takoj po izidu začele vrstiti tožbe. Njegov stric Gunnar nikakor ni bil vesel, ko je prebral realistične opise o tem, kakšen alkoholik je bil njegov brat oziroma pisateljev oče. Pisanje, meni Knausgård, je vedno povezano z občutkom izdaje. Tudi takrat, ko pisatelji ne pišejo o svojih najbližjih, v nevidnem podtekstu pišejo prav o njih, pravi.
Zdaj že nekdanja žena Linda, ki je tudi sama pisateljica, je po izidu knjige pristala v psihiatrični ustanovi, čeprav je prej prebrala rokopis in možu dovolila iskreno in kruto opisovanje njunega razmerja in njene duše. A zdi se, da kljub vsem tem stvarem in kljub temu da se je na debelo posipal s pepelom, Knausgård iz svojih knjig ne bi izbrisal niti enega stavka. Zdi se, kot da je s svojim pisanjem iz bombe potegnil varovalo in potem čakal, kaj se bo zgodilo. In se je. Postal je ena največjih pisateljskih zvezd. »Ko so ljudje, ki jih opisujem v knjigi, prebrali, kaj sem napisal o njih, so najprej otrpnili in bili v šoku, a so mi kasneje oprostili. Težko se je ugledati v življenju nekoga drugega, kjer si samo bolj ali manj velika epizoda. Sicer pa nikoli nisem delal raziskav, nikoli nisem preverjal dejstev, pisal sem naravnost iz svoje glave.«
Bralce je najbolj vznemiril zadnji stavek v zadnjem poglavju, v katerem oznani, da ne bo več pisal knjig. A kot je povedal v pogovoru z Guardianovo novinarko Claire Armitstead v Islington Assembly Hall v Londonu, ki so ga pretopili v odličen podkast, mu je njegov zaskrbljeni urednik takoj rekel, da si lahko še vedno premisli. In najbrž si bo. Celotno poglavje v knjigi je posvetil Hitlerju, od katerega si je sposodil naslov in s tem takoj dvignil veliko prahu, kar se je izkazalo za dobro reklamno potezo. Zapiše tudi, da ne ve, zakaj je ta knjiga tako osovražena, kajti če želimo razumeti nacizem, moramo tja, kjer se je vse začelo – v Hitlerjevo mladost. Iz Hitlerja hitro preskoči v druge teme, v filozofijo, očetovstvo, zakon, analizira poezijo in piše o pisanju. In o čem bo pisal zdaj? Je ostalo še kaj življenja za novo biografijo?
Ni čudno, da je zakrožila anekdota, da so delodajalci premišljevali o tem, da bi enkrat na teden uvedli dan brez Knausgårda, ko bi njihovi zaposleni za trenutek odložili te debele knjige in se končno posvetili službi. Avtobiografska saga je postala globalen fenomen. Vsi so pisali in govorili o njej in o njem – bradatem in dolgolasem Skandinavcu, ki verižno kadi in na nastopih govori počasneje, kot na severu padajo snežinke.
Ni dolgo, odkar je v angleškem jeziku izšla šesta, zadnja in težko pričakovana knjiga. Darko Čuden je v slovenščino odlično prevedel prva dela, pri Mladinski knjigi, kjer sta izšla, že napovedujejo tretjega.
Henry Miller je očitno imel prav, ko je pred petimi desetletji vizionarsko napovedal, da se bodo v prihodnosti romani umaknili avtobiografijam. A kot je v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo opozoril avstralski pisatelj Richard Flanagan, so pisatelji že začeli kopirati Knausgårda in iz njegovega osebnoizpovednega pisanja delajo metodologijo, zato ta osebno razgaljajoči stil vedno bolj postaja karikatura. »Ta način pisanja deluje za Knausgårda, zato ga je tudi izbral.«
Samouničevalnost vikinga
Knausgård piše kot kit, ki preceja plankton. Zajame spomin, ga presnovi skozi svoje telo in možganske vijuge in zapiše. Literatura je zanj, kot pravi, vedno bila prostor, kamor se je skril, varno območje, v katero se je potopil, da bi opazoval svet in samega sebe. In seveda druge. Včasih jo uporablja tudi kot samokaznovanje. Samokaznuje se rad, v drugi knjigi opisuje, kako se je zaljubil in tega ljubljeni ženski ni znal pokazati drugače, kot da se je napil in se s črepinjami porezal po obrazu. Narcisoiden je, krut, mnogokrat slabič, a največkrat le nemočen nesamozavesten moški. V romanih opisuje ne samo svojo intimo, ampak tudi intimo vseh svojih bližnjih, zato ni čudno, da so se takoj po izidu začele vrstiti tožbe. Njegov stric Gunnar nikakor ni bil vesel, ko je prebral realistične opise o tem, kakšen alkoholik je bil njegov brat oziroma pisateljev oče. Pisanje, meni Knausgård, je vedno povezano z občutkom izdaje. Tudi takrat, ko pisatelji ne pišejo o svojih najbližjih, v nevidnem podtekstu pišejo prav o njih, pravi.
Knausgård piše kot kit, ki preceja plankton. Zajame spomin, ga presnovi skozi svoje telo in možganske vijuge in zapiše.
Zdaj že nekdanja žena Linda, ki je tudi sama pisateljica, je po izidu knjige pristala v psihiatrični ustanovi, čeprav je prej prebrala rokopis in možu dovolila iskreno in kruto opisovanje njunega razmerja in njene duše. A zdi se, da kljub vsem tem stvarem in kljub temu da se je na debelo posipal s pepelom, Knausgård iz svojih knjig ne bi izbrisal niti enega stavka. Zdi se, kot da je s svojim pisanjem iz bombe potegnil varovalo in potem čakal, kaj se bo zgodilo. In se je. Postal je ena največjih pisateljskih zvezd. »Ko so ljudje, ki jih opisujem v knjigi, prebrali, kaj sem napisal o njih, so najprej otrpnili in bili v šoku, a so mi kasneje oprostili. Težko se je ugledati v življenju nekoga drugega, kjer si samo bolj ali manj velika epizoda. Sicer pa nikoli nisem delal raziskav, nikoli nisem preverjal dejstev, pisal sem naravnost iz svoje glave.«
Bralce je najbolj vznemiril zadnji stavek v zadnjem poglavju, v katerem oznani, da ne bo več pisal knjig. A kot je povedal v pogovoru z Guardianovo novinarko Claire Armitstead v Islington Assembly Hall v Londonu, ki so ga pretopili v odličen podkast, mu je njegov zaskrbljeni urednik takoj rekel, da si lahko še vedno premisli. In najbrž si bo. Celotno poglavje v knjigi je posvetil Hitlerju, od katerega si je sposodil naslov in s tem takoj dvignil veliko prahu, kar se je izkazalo za dobro reklamno potezo. Zapiše tudi, da ne ve, zakaj je ta knjiga tako osovražena, kajti če želimo razumeti nacizem, moramo tja, kjer se je vse začelo – v Hitlerjevo mladost. Iz Hitlerja hitro preskoči v druge teme, v filozofijo, očetovstvo, zakon, analizira poezijo in piše o pisanju. In o čem bo pisal zdaj? Je ostalo še kaj življenja za novo biografijo?
