V nadaljevanju preberite:
Zamisel za skupno zbirko se je Primožu Čučniku, Ani Pepelnik, Gregorju Podlogarju in Tonetu Škrjancu porodila na enem od skupnih pesniških branj, čeprav se jih je že prej prijel naziv ljubljanska pesniška šola. Kot dodajajo, je »določilo ljubljanske pesniške šole, če že, pitje čaja in vožnja s kolesom,« pesmi pa so v antologijski zbirki Pesmi štirih brez navedbe avtorstva razvrščene po abecednem redu naslovov (vsak je izbral deset svojih in pet pesmi vsakega od drugih treh). Kot dodaja Čučnik, je »prav fino, ko zdaj še sam včasih za kako pesem nisem prepričan, točno od koga je. Čeprav pišemo precej različno, so naše poetike v nekih segmentih, ki smo jih tukaj verjetno iskali, precej podobne. Mislim, da bi lahko vsak od nas za vsako v knjigi objavljeno pesem rekel, da bi jo lahko napisal tudi sam.«
