Rožniški praznik bralskega plemena

Eden od vrhuncev literarne sezone, kar podelitev Delove nagrade za roman leta že dolgo je, ima več plati: najpomembnejša je seveda napeto javno pričakovanje petih finalistov in javnosti, kaj bo odločila žirija, zaprta v Cankarjevo spominsko sobo na ljubljanskem Rožniku. Čakanje na oznanitev zmagovalne knjige ni nikdar dolgočasno.



Druga je izpolnjena že dva meseca prej, na mednarodni dan knjige, ko žirija oznani deseterico, in mesec pozneje, ko so znana imena finalistov in njihovih romanov. Izbor najboljšega od dobrega je knjigoljubcem, ki ne spremljajo vsak dan slovenske literarne produkcije, namreč več kot jasen namig za dobro poletno branje.



Nagrada kresnik letos slavi tretje desetletje, zato je bil nocojšnji večer kljub ukrepom za ohranjanje razdalje med udeleženci še posebno slovesen. Petčlanska žirija, ki ji predseduje Delova novinarka Mimi Podkrižnik, je po enourni klavzuri v Cankarjevi spominski sobi odločila, da je 30. dobitnica kresnika Veronika Simoniti z romanom Ivana pred morjem.



V. d. odgovornega urednika Dela Bojan Budja je v kratkem nagovoru finalistom povedal: »Spoznal sem moč besede, njen vpliv, spoštujem jo, zato neizmerno cenim mojstrstvo tistih, ki jih prelivajo v romane. Vsi ste zmagovalci tega večera.« Nato je nagrado izročil četrti kresnikovi lavreatki. V sklepnem izboru so bili še romani Branka Cestnika Sonce Petovione, Jiřija Kočice Izvirnik, Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi in Suzane Tratnik Norhavs na vrhu hriba. Vsi avtorji so se prireditve udeležili in med čakanjem na odločitev žirije odgovarjali na vprašanja Delove novinarke Vesne Milek.

Slavnostna govornica Katarina Marinčič, dobitnica kresnika, je svoje misli sklenila z besedami: »Slava torej prevajalcem, v slovenščino in iz nje! Oni so tisti, ki literaturi 'majhnega naroda' dokončno odvzemajo to zoprno, cmeravo, samopomilovalno oznako.«

Kako hitro minevajo leta!

Podelitvena slovesnost je intonirana tako, da se izteče v zmagovalkino ali zmagovalčevo prižiganje kresa, ki gori v slavo slovenskemu romanu. Med poslušanjem, kaj imajo povedati na razplet čakajoči finalisti, je veliko priložnosti za kramljanje. Nekatere obiskovalce prireditve smo prosili za besedo, dve o kresniku in njegovih podobi, pomenu in dometu.

»Oče kresnika«, pisatelj Vlado Žabot, je povedal: »Ob tridesetem kresniku najprej pomislim, kako hitro minevajo leta. Takoj nato pa na slovensko identifikacijsko zgodbo, ki jo v tem času soustvarjamo in jo bomo zapustil zanamcem. Pri tem se mi zdi pomembno tako ohranjanje duhovnega spomina, torej duhovnih korenin, kot tudi živa kulturna in umetniška ustvarjalnost. Oboje je prisotno v ideji za prireditev in nagrado. Vsekakor me veseli, da sta ta ideja in nagrada preživeli prvih trideset let. Bili sta učinkovita spodbuda in promocija slovenske jezikovne in duhovne ustvarjalnosti v romaneskni formi. Vse to zagotovo potrebujemo.«





Urednica založbe Goga Jelka Ciglenečki: »Že nominacija za nagrado kresnik povzroči čakalne vrste v knjižnicah, založniki v nekaj dneh pripravimo ponatise romanov. Je nagrada, ki spodbudi debate, za avtorji stojijo navijači, vsako odločitev žirije premlevajo še leta. Na Rožniku so pisatelji zvezdniki, kot je bil zvezdnik svojega časa najbolj slaven prebivalec Rožnika, Ivan Cankar.«

»Kresnik me navdaja z melanholijo dolgih trideset let. Zame je plemenita draž, malo skrita. Potem je tukaj vsa ta ljudskost, moč kresne noči, cel kup konotacij. Sem se vračam zadnjih štiriindvajset let, tu je resnično plemenito, malo skrivnostno. Literatura je od nekdaj malce ponižna, zadržana. Priti na kresnika je vedno lep občutek,« je povedal igralec Branko Završan.