V nadaljevanju preberite:

Pisanje Nataše Kramberger, avtorice in ekološke kmetice, je v literarnozgodovinski perspektivi po socrealizmu in tako imenovani pokrajinski fantastiki nova programska vrnitev na podeželje. S pomembno razliko, da mu prvenstveno ne gre niti za »boj« malega človeka z naravo niti za njeno ezoterično romantiziranje. Nasprotno, v središču zanimanja je tokrat poskus celostnega rekonceptualiziranja ustaljenega pojmovanja narave kot objekta brezmejnega izkoriščanja po nareku nebrzdane tržno-tehnokratske logike. Angažma subjektivizacije narave sicer ni nujna noviteta, išče pa posodobljeno, nazorno in karseda družbeno vplivno ubeseditev eksponentnega zaostrovanja okoliščin. Po vsej sili živ se svojega projekta loti stvarno, pragmatično, s kozarcem čistega vina stoletnih ujm, pozeb in požarov stalno na dosegu roke, vseeno ali prav zato pa v primerjavi s svojimi predhodniki, zlasti imam v mislih Primerljive hektarje, v umetniškem smislu deluje kot korak na mestu, če ne kar nazaj.