V nadaljevanju preberite: 

Avtorica pred nas postavi povsem realistične situacije, ki so dobro znane, v različnih odtenkih in izpeljavah, seveda, vsakemu staršu in vsakemu otroku. Po eni strani je ravno ta domačnost, torej dejstvo, da se vsak otrok lahko vsaj malo prepozna v Balabugi (in starši v njeni mami), tisto, kar knjigo bralcu približa, po drugi strani pa so novi, sveži detajli tisto, kar jo naredi zanimivo in zabavno. Balabuga na primer navija za učinkovite rešitve: zakaj bi se trudili z brisanjem prahu, ko pa lahko pokličemo gasilce, da nam sobe stuširajo?!

Poleg tega je deklica mojstrica izgovorov; krpa za brisanje prahu je pokvarjena, igrače, ki naj bi jih pospravila, jo tako čudno gledajo, kot »... da ne marajo, da bi jim kdo vsiljeval red«, koš za smeti pa se ji smili, ker ga z mamo vsakič tako nasmetita. Čeprav se Balabuga vsega loti z zanimanjem, veliko vnemo in z najboljšimi nameni, včasih enostavno nima koncentracije, da bi opravke izpeljala do konca. Ko si zaželi mlečni riž, ga sprva zavzeto meša, nato pa nanj pozabi, zato postane »mišji kakec«, ki Balabugi seveda ne tekne.