Afera tri mesece pozneje
Maja Smrekar in Simona Semenič: O travmatični izkušnji sta obe nagrajenki skupaj spregovorili v Umetnostni galeriji Maribor.
Odpri galerijo
Maja Smrekar in Simona Semenič. FOTO: Branimir Ritonja
»Afere in škandali v umetnosti nikoli nimajo pozitivnih posledic; tako glasovi za kot tisti proti ostanejo na površju in za seboj ne potegnejo nobene globlje refleksije«.
Tako Simona Semenič, ki je bila ob Maji Smrekar letos najbolj izpostavljena prejemnica nagrade Prešernovega sklada, obe umetnici pa sta v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) prvič skupaj spregovorili o tej izkušnji, ki je bila – in je še – za obe dokaj travmatična.
Še zlasti za Majo Smrekar, ki je nagrado prejela za serijo projektov K-9_topologija, analizo triade človek-volk-pes, zadeva pa je sprožila sila kontroverzne in tudi zelo prostaške odzive. Kot je dejala Smrekarjeva, ki je projekt označila kot »nihilističen odziv na psihopatologijo vsakdana«, se je plaz zgražanj začel že lani v Avstriji po podelitvi nagrade na Ars Electronica v Linzu, ko so nekatere avstrijske politične stranke zahtevale pojasnila o legalnosti eksperimentov in upravičenosti porabe davkoplačevalskega denarja. Sledila je gromovniška polemika v Sloveniji, kjer se kritiki niso dvignili nad nivo »planšarskih razpredanj o zoofiliji«, nato pa so se pojavile tudi mednarodne reakcije.
Vrstili so se zelo neprijetni zapisi na medmrežju, najprej v hrvaščini in srbščini, nato v ruščini, odzivi so prišli tudi iz Poljske, Španije, Velike Britanije in celo Nove Zelandije, med njimi je bilo pozitivnih ali afirmativnih zelo malo, prevladovala je »negativna viralnost«. Na jugu ZDA je neka skupina temnopoltih celo sestavila videozapis in ga objavila na youtube, češ kaj si bodo še izmislili »bogati priviligirani belci«.
Ob tem je bilo še veliko zelo zoprnih sms sporočil in telefonskih klicev, na ulici so ljudje za njenim hrbtom šepetali, skratka tisti, ki misli, »da je tovrsten piar lahko po svoje tudi dobrodošel, se zelo moti«. Čeprav je v ozadju tega in drugih njenih projektov zgolj iskrena analiza hibridnih odnosov med človekom in živaljo, možnost neverbalne komunikacije, preplet asociativne simbolike in stvarnih znanstvenih vprašanj ter nenazadnje tudi elementarnih vprašanj empatije in sočutja, kar pa v današnjih ciničnih časih le redko naleti na razumevanje.
Simona Semenič se od tovrstnega javnega diskurza povsem distancira, to je po njenem mnenju področje rumenih medijev, saj nihče od vpletenih nič ne profitira, pa naj se postavi na stališče za ali proti, saj praviloma najbolj glasnih na obeh straneh umetnost pravzaprav sploh ne zanima.
»Zaradi te zloglasne afere nisem niti za odtenek bolj prepoznavna ali iskana pri umetniških angažmajih, niti nisem zaradi tega dodatno prodala niti ene knjige,« je dejala dramatičarka, performerka in pisateljica. V ospredju njenega angažmaja je poskus emocionalnega in tudi racionalnega premika. Bolj umestna bi se ji zdela generalna razprava o pozicioniranost ženske na kulturni sceni, kjer smo še vedno daleč od odprte, napredne in liberalne scene.
Temu je bil pogovor, ki ga je vodila direktorica UGM Breda Kolar Sluga, pravzaprav tudi namenjen, dovolj ilustrativen je že podatek, da je, denimo, nagrado Prešernovega sklada doslej prejelo 299 moških in le 31 žensk. Po mnenju Semeničeve bi o odkritem mizoginem odnosu pri umetniškem ustvarjanju pri nas težko govorili, nedvomno pa se morajo ženske še vedno soočati z določenimi ovirami.
»Ne tako dolgo nazaj sem poslala umetniškemu vodji nekega slovenskega gledališča dramsko besedilo, odgovor pa se je glasil, da se vidi, da ga je napisala ženska. In to ni bilo mišljeno kot kompliment,« je dejala Semeničeva, ki dodaja, da je pravzaprav nadvse razveseljivo, če se pri besedilu čuti ženska roka, drugačna energija in drugačna izkušnja. Prav tako se ji zdi povsem odveč, da se v njenem primeru poudarja, da je pogosto uprizarjana avtorica (čeprav to zaradi politike večine repertoarnih gledališč, ki preferirajo okus generalne publike, sploh ne drži), medtem ko pri njenih moških kolegih to nikoli ni izpostavljeno.
Maja Smrekar se s posebnimi problemi zaradi spola ni nikoli srečevala, res pa je njeno področje intermedijske ali hibridne umetnosti oziroma področje umetnosti & znanosti (art & science) še razmeroma mlado in tako nekako že po defaultu bolj odprto in demokratično.
Precej drugačne izkušnje ima ob njenih gostovanjih v nekaterih kulturnih institucijah, kjer je še zelo čutiti hierarhično strukturo in nastope nekaterih tudi s pozicije moči, pri tem pa vprašanje spola ni povsem nepomembno. Vendar se s tem ne obremenjuje, sama je tako naravnava, da preprosto mora slediti svojim aspiracijam, njeno gonilo pa je v skladu z akcenti številnih njenih projektov »čisti preživetveni nagon«.
Tako Simona Semenič, ki je bila ob Maji Smrekar letos najbolj izpostavljena prejemnica nagrade Prešernovega sklada, obe umetnici pa sta v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) prvič skupaj spregovorili o tej izkušnji, ki je bila – in je še – za obe dokaj travmatična.
Še zlasti za Majo Smrekar, ki je nagrado prejela za serijo projektov K-9_topologija, analizo triade človek-volk-pes, zadeva pa je sprožila sila kontroverzne in tudi zelo prostaške odzive. Kot je dejala Smrekarjeva, ki je projekt označila kot »nihilističen odziv na psihopatologijo vsakdana«, se je plaz zgražanj začel že lani v Avstriji po podelitvi nagrade na Ars Electronica v Linzu, ko so nekatere avstrijske politične stranke zahtevale pojasnila o legalnosti eksperimentov in upravičenosti porabe davkoplačevalskega denarja. Sledila je gromovniška polemika v Sloveniji, kjer se kritiki niso dvignili nad nivo »planšarskih razpredanj o zoofiliji«, nato pa so se pojavile tudi mednarodne reakcije.
Bogati priviligirani belci
Vrstili so se zelo neprijetni zapisi na medmrežju, najprej v hrvaščini in srbščini, nato v ruščini, odzivi so prišli tudi iz Poljske, Španije, Velike Britanije in celo Nove Zelandije, med njimi je bilo pozitivnih ali afirmativnih zelo malo, prevladovala je »negativna viralnost«. Na jugu ZDA je neka skupina temnopoltih celo sestavila videozapis in ga objavila na youtube, češ kaj si bodo še izmislili »bogati priviligirani belci«.
Ob tem je bilo še veliko zelo zoprnih sms sporočil in telefonskih klicev, na ulici so ljudje za njenim hrbtom šepetali, skratka tisti, ki misli, »da je tovrsten piar lahko po svoje tudi dobrodošel, se zelo moti«. Čeprav je v ozadju tega in drugih njenih projektov zgolj iskrena analiza hibridnih odnosov med človekom in živaljo, možnost neverbalne komunikacije, preplet asociativne simbolike in stvarnih znanstvenih vprašanj ter nenazadnje tudi elementarnih vprašanj empatije in sočutja, kar pa v današnjih ciničnih časih le redko naleti na razumevanje.
Simona Semenič se od tovrstnega javnega diskurza povsem distancira, to je po njenem mnenju področje rumenih medijev, saj nihče od vpletenih nič ne profitira, pa naj se postavi na stališče za ali proti, saj praviloma najbolj glasnih na obeh straneh umetnost pravzaprav sploh ne zanima.
»Zaradi te zloglasne afere nisem niti za odtenek bolj prepoznavna ali iskana pri umetniških angažmajih, niti nisem zaradi tega dodatno prodala niti ene knjige,« je dejala dramatičarka, performerka in pisateljica. V ospredju njenega angažmaja je poskus emocionalnega in tudi racionalnega premika. Bolj umestna bi se ji zdela generalna razprava o pozicioniranost ženske na kulturni sceni, kjer smo še vedno daleč od odprte, napredne in liberalne scene.
Preživetveni nagon
Temu je bil pogovor, ki ga je vodila direktorica UGM Breda Kolar Sluga, pravzaprav tudi namenjen, dovolj ilustrativen je že podatek, da je, denimo, nagrado Prešernovega sklada doslej prejelo 299 moških in le 31 žensk. Po mnenju Semeničeve bi o odkritem mizoginem odnosu pri umetniškem ustvarjanju pri nas težko govorili, nedvomno pa se morajo ženske še vedno soočati z določenimi ovirami.
»Ne tako dolgo nazaj sem poslala umetniškemu vodji nekega slovenskega gledališča dramsko besedilo, odgovor pa se je glasil, da se vidi, da ga je napisala ženska. In to ni bilo mišljeno kot kompliment,« je dejala Semeničeva, ki dodaja, da je pravzaprav nadvse razveseljivo, če se pri besedilu čuti ženska roka, drugačna energija in drugačna izkušnja. Prav tako se ji zdi povsem odveč, da se v njenem primeru poudarja, da je pogosto uprizarjana avtorica (čeprav to zaradi politike večine repertoarnih gledališč, ki preferirajo okus generalne publike, sploh ne drži), medtem ko pri njenih moških kolegih to nikoli ni izpostavljeno.
Maja Smrekar se s posebnimi problemi zaradi spola ni nikoli srečevala, res pa je njeno področje intermedijske ali hibridne umetnosti oziroma področje umetnosti & znanosti (art & science) še razmeroma mlado in tako nekako že po defaultu bolj odprto in demokratično.
Precej drugačne izkušnje ima ob njenih gostovanjih v nekaterih kulturnih institucijah, kjer je še zelo čutiti hierarhično strukturo in nastope nekaterih tudi s pozicije moči, pri tem pa vprašanje spola ni povsem nepomembno. Vendar se s tem ne obremenjuje, sama je tako naravnava, da preprosto mora slediti svojim aspiracijam, njeno gonilo pa je v skladu z akcenti številnih njenih projektov »čisti preživetveni nagon«.
Preberite še:
O zastavah, psih, etiki in estetiki.
O zastavah, psih, etiki in estetiki.
