Dušan Jovanović (1939–2020)

Eden najbolj kompleksnih gledaliških ustvarjalcev, dramatik, gledališki režiser, pesnik in večni upornik.
Fotografija: Dušan Jovanović dramatik, režiser in esejist. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Dušan Jovanović dramatik, režiser in esejist. FOTO: Jure Eržen/Delo

»Sem sicer zelo pazil, da v knjigi ne bi bilo preveč bolečine,« mi je rekel v tistem intervjuju. »Moje otroštvo je bilo res ... tako žalostno, tako polno bolečine in grenkobe, da preprosto nisem mogel pisati drugače, kot sem. V fragmentih. Leta in leta sem bil dobesedno sirota.« Oče ga je po vojni vzel mami, ki je zaradi tifusa popolnoma izgubila sluh, nekaj časa je bil zaprt v Domu Saše in Tamare, odraščal je z mislijo, da ga je mama zapustila. »Ko sva se končno srečala, jaz mlad fant, ona ranjena ženska v srednjih letih, in ko mi je govorila o tem, kaj se je zgodilo, kako ni mogla do mene, so ji solze tekle po licih.«

Zaradi teh zgodb lahko drugače gledamo na njegovo večkrat nagrajeno dramo Osvoboditev Skopja, ki govori o tragediji vojne skozi oči šestletnega dečka. Na koncu vojne na konju zmagoslavno prijaha oče, partizanski osvoboditelj, heroj. To si je kot deček najbrž najbolj želel, je rekel. Da bi oče prijahal kot heroj. »A moj oče ni prijahal na konju kot partizan, moj oče je bil na napačni strani. In moja mama je bila Nemka. Podatek, ki je imel takrat, leta 1945, čisto drugo težo.«

Zaradi te knjige lahko še bolj razumemo njegovo ustvarjalno silo, njegov ludizem na začetku kariere, to, kako je v svojih zgodovinsko-političnih igrah razbijal tabuje polpretekle zgodovine, njegove intimne igre so študije človekove narave, osvetljujejo najtemnejše kotičke človekove psihe.

image_alt
Iskreni človek, ki ne potvarja in ne mistificira


Najbrž ni naključje, da ga je z generacijo gledaliških velikanov, kot so Milena Zupančič, Radko Polič in Boris Cavazza, družilo prijateljstvo, siloviti na odru so se zdeli neuničljivi, živeli so na vse ali nič, do konca, brez »šparanja«, tako so tudi ustvarjali. Dušan je vehementno vstopil v vse njihove biografske romane, tako kot je neizbrisno vstopil v njihovo življenje in ga tako ali drugače preoblikoval, pregnetel, spremenil za vedno.

Morda se ta njihov ustvarjalni proces najlepše vidi v dokumentarcu Matjaža Ivanišina in Rajka Grlića Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba. Tam kot voajerji vstopimo v intimo ustvarjalnega odnosa med režiserjem in njegovimi igralci Mileno, Racem, Borisom, anekdote in legende, ki padajo čez mizo, ki jih je dovolj za celo polico knjig; način, kako se med vajami za predstavo razburi, kako, nezadovoljen s tem, kar mu ponudi igralec, kar sam odigra določen prizor.

Zadnji prizor po premieri njegove drame Boris, Milena, Radko (BMR) v Drami je morda eden od najbolj ganljivih prizorov v filmu. V njem vidimo režiserja v closeupu, ki se, potem ko pade zastor, ko ugasnejo luči, umakne pred premierskim občinstvom, s pogledom, zaztrim nekam v daljavo, nekako krhek in sam.

Bil je revolucionar, večni upornik, divjak, tudi učitelj kritične misli, oster, inovativen, duhovit, kot je zapisala Svetlana Slapšak. Vzkipljiv, strasten, včasih je v želji po gledališki popolnosti dobesedno mučil igralce na odru, so včasih v klubu Drame z nasmeškom razlagali njegovi igralci. Oboževali so ga. Ker je hotel več, ker je bil vulkan kreativnosti in navdiha.

Če obstaja beseda, s katero bi ga opisala, je to ustvarjalni monstrum. Intelektualec, ki je pisal iz drobovja, ustvarjal iz drobovja. Vedno je zaznaval čas, začenjal nove tokove v dramatiki. Tako kot je rekel Rade Šerbedžija, so umetniki, ki s senzibilnostjo znajo predvideti dogajanja v družbi, in Dušan je med njimi.

Lahko je pisal o čemerkoli, vedno je s presunljivimi, nepričakovanimi metaforami zadel bistvo, naj bo to zgodba o Marjanu Rožancu, o klanju kokoši pri predstavi Pupilija, o Titu, o kiparju Jakovu Brdarju, o obrazu igralca, ki je bil zanj nekaj najbolj vznemirljivega, ali o bolečini raztrganega otroštva.

Ravno v tistem času, ko smo se pogovarjali na njegovem domu na Igriški, ko nihče od nas ni slutil, kakšna realnost nas čaka, sva se sprehodila skozi niz dogodkov, na odru Drame se je odvrtela uspešnica BMR, na oder je ponovno prišla njegova drama Zid, jezero, v kino je prišel omenjeni dokumentarec, hommage igralcu, pa biografski roman Milene Zupančič – in na koncu je izšla njegova knjiga, v kateri se je ozrl na svoje življenje ...

»To, kar se je zdaj zgostilo, predstave, knjige, film, ta zgoščenost te nekako ... vrača v življenje,« mi je rekel. »Nekaj časa misliš, da si že malo odmrl, potem se nenadoma začnejo stvari dogajati, nekdo ti telefonira in te vpraša: bi lahko uprizorili to vašo dramo? Pa rečeš: ja, v redu, in nekaj v tebi zapleše.«

Naj pleše v tebi, Dušan, še dolgo, vsakič, ko bomo gledali novo predstavo po tvojem tekstu, brali tvojo poezijo in znova posegli po tvojih knjigah, ki so dokaz, da veliki ustvarjalci ne umirajo.
 

Preberite še:

Komentarji: