Karizmatični dramaturg in humanist
Lojze Filipič se je rodil 10. junija 1921 v Lahoncih v Prlekiji.
Odpri galerijo
Borštnikov prstan je naše najvišje gledališko priznanje. FOTO: Promocijsko Gradivo
V dneh, ko odzvenja 56. Festival Borštnikovo srečanje, zaznamujemo 100. obletnico rojstva karizmatičnega dramaturga in humanista Lojzeta Filipiča.
Zametki Festivala Borštnikovo srečanje (FBS) segajo v sredino petdesetih let, ko je Lojze Filipič kot umetniški vodja in dramaturg v SLG Celje izrekel zamisel o rojstvu slovenskega gledališkega festivala, na katerem bi predstavljali slovensko in jugoslovansko dramo. Prvi festival je bil maja 1955 v Celju; ni se ohranil, ideja pa se je vnovič izoblikovala kot Teden slovenske drame, ki je postal osrednji festival uprizoritev slovenskih dramskih besedil v Kranju (1971), saj je bil Filipič njegov idejni oče.
Celjske pobude so neposredno vplivale na nastanek jugoslovanskega festivala Sterijevo pozorje v Novem Sadu (1965) in nato na srečanje slovenskih poklicnih gledališč na Tednu slovenskih gledališč v Mariboru (1966), kasneje poimenovanem Borštnikovo srečanje (1970), ki kot Festival Borštnikovo srečanje ostaja naš osrednji gledališki dogodek.
Osebni, dramaturški, gledališki ter zgodovinski spomini in zapisi nas nenehno opozarjajo na mejnike sodobne slovenske dramaturgije, dramaturške avantgarde, če jo smemo tako poimenovati, ki se je rojevala v drugi polovici 20. stoletja. Radikalno je posegala v umevanje te teatrološke, literarne, znanstvene in uporabne umetniške smeri, ki občasno še vzpostavlja, a hkrati ostaja nekakšen pomenski pastorek, opazen v teatrskem in družbenem kontekstu slovenskega gledališkega ustvarjanja, z enakim pomenom v kritiškem umevanju snovi. V njegovih ohranjenih zapisih še bolj kot v udejanjanjih (knjiga Gledališče, kultura, družba, dramaturški spisi Živa dramaturgija, objave v gledaliških listih in časopisni prispevki) so tehtna premišljevanja, ki so vplivala predvsem na razvojne osi v gledališčih SLG Celje, SNG Drama Ljubljana ter MGL. Ostajajo kot izročilo za številna premišljevanja.
Čeprav mineva sto let od njegovega rojstva, je njegov pomen v polju dramaturških snovanj, pobud in tehtnih premislekov o slovenskem gledališču ter njegovi umestitvi v evropske sodobne tokove modernega gledališča 20. stoletja, včasih celo eklektičnih premišljevanj, zelo stvaren in kritičen. Bil je snovalec tistega gledališča ter njegovih iztočnic, ki so v 21. stoletju omogočale scenskouprizoritvene novume v polju premen dialektičnega odnosa do dramatike, teatrske teorije in esejistike, politike … Filipičevo dramaturško delo in njegovo izročilo je še zmeraj živo – spomnimo se ga tudi kot učitelja, vodnika, mentorja, sodelavca in dobrohotnega popotnika na dramaturških »sprehodih« skozi slovenska in jugoslovanska gledališča ter njegovih sodelovanj na tujih simpozijih in izpopolnjevanj skozi teorijo drame in teatrologijo, ob prepoznavanju temeljnih imen, ki so ustvarjala sodobno slovensko, jugoslovansko in evropsko misel, gledališče in dramatiko.
Njegova človeška podoba nam nenehno zastavlja vprašanje, ali je dovolj zgolj spomin na njegovo gledališko in dramaturško izročilo, na sodelovanje, ki je bilo generacijsko razpeto in vpeto v srčiko sodobnega gledališča. Umetniška podoba Lojzeta Filipiča je v marsikateri potezi spominjala na tistega drugega Lojzeta, kakršno je hotel in mogel ustvarjati, z zamolčanim izročilom, ki je nenehno zevalo v neprostovoljno okovje časa; poznali so ga le njegovi iskreni in najožji prijatelji, tako po človeški bližini in misli kot generacijski pripadnosti: gledališki soustvarjalci, ki počasi umirajo (Pričevanja o Lojzetu Filipiču), so sredi sedemdesetih let že morebiti imeli zlo slutnjo, da bo njegova tragična smrt govorila več kot besede.
Filipičeva izjemna pozornost je bila namenjena tudi slovenski dramatiki in vzgoji novih dramskih pisateljev, katerih dela so krstno uprizarjali v slovenskih gledališčih. Za pregledno prikazovanje resničnosti, tako časovne kakor človeške, posvečene gledališkemu ustvarjanju in umetnosti, dramski literaturi in historiatu, ohranjanju zgodovine in njenim številnim interpretacijam, predvsem pa posvečanje vsem gledališkim ustvarjalcem z mislijo na občinstvo, ki prihaja v teater, je z vodenjem ustanove Filipič izoblikoval mnenje o kulturi, ki naj bi odločilno poseglo v kulturno politiko sedemdesetih let s predlogom za ustavno pravico ljudi do kulture (Gledališka omika in gledališko delo v osnutku nove slovenske ustave, 1973).
Notranja lepota ljudi, Filipičevih sopotnikov in gledaliških prijateljev, ki so bogatili dramskogledališke izpovedi našega življenja, oplemenitili in upajoče presegali čas, v katerem so živeli, ker je bil (in je še) teater vrednota, ki prečiščuje človeka. Zato je vredno zapisati Filipičevo maksimo, da gledališče ostaja med »ustvarjalno dilemo in umetniškim konfliktom«, ki poraja »delovno in človeško stisko«, in da je ob spoznanju, »da je smisel gledališča in kulture sploh oblikovanje boljšega sveta, da pa boljšega sveta ni, da je samo drugačen svet, butajoča, neprijazna, neudobna, a neločljiva« vera v smisel gledališča in njegovo humanistično poslanstvo, ko poraja »vero, ki se vsak dan bolj in vsak trenutek očitneje razgalja kot utvara«.
Zato ni dovolj samo zapis o človeku Lojzetu Filipiču, ki je temeljne vrednote evropske in svetovne dramaturgije prenesel v strokovni in uporabni sestavni del našega gledališkega in dramskega umetniškega snovanja, hkrati pa uporabno dramaturgijo ohranjal in jo gojil kot temeljno doktrino gledališča, predvsem slovenskega, ko je ustvarjal koncepte najsodobnejših slovenskih gledaliških poslanic v premišljevanju, ki ga lahko poimenujemo dramskogledališka umetnost, prevedena v jezik skoraj stoletne pretanjene gledališke želje – gledališki umetnik naj postane svoboden in samostojen ustvarjalec. »Osvobojeni gledališki umetnik se ni več hotel ne mogel molče podrejati nečemu, s čimer se ni strinjal. Prišlo je do boja mnenj, ki je v načelu vedno ploden in tvoren, če je demokratičen in toleranten, čeprav je še tako ostro polemičen […] Osvoboditev ni zgolj in samo občutek umetniške in človeške svobodnosti, neodvisnosti in nedotakljivosti ter zavest in vednost o vsem …«
»Nesvoboda osvobojenih gledaliških ustvarjalcev je dejstvo, ki se ne more več brez pridržka ter trajno in v celoti podrejati nikomur,« je Filipičeva misel iz leta 1969, zapisana komaj leto po evropskem študentskem vrenju z zahtevami po drugačni, svobodnejši Evropi, v gibanju, ki je po letu 1968 doživelo globalni protest proti obstoječemu družbenemu redu in posameznim režimom. Lojze Filipič je umrl v Ljubljani leta 1975, čeprav takrat njegova dramaturška misel še ni bila zaključena.
Zametki Festivala Borštnikovo srečanje (FBS) segajo v sredino petdesetih let, ko je Lojze Filipič kot umetniški vodja in dramaturg v SLG Celje izrekel zamisel o rojstvu slovenskega gledališkega festivala, na katerem bi predstavljali slovensko in jugoslovansko dramo. Prvi festival je bil maja 1955 v Celju; ni se ohranil, ideja pa se je vnovič izoblikovala kot Teden slovenske drame, ki je postal osrednji festival uprizoritev slovenskih dramskih besedil v Kranju (1971), saj je bil Filipič njegov idejni oče.
Celjske pobude so neposredno vplivale na nastanek jugoslovanskega festivala Sterijevo pozorje v Novem Sadu (1965) in nato na srečanje slovenskih poklicnih gledališč na Tednu slovenskih gledališč v Mariboru (1966), kasneje poimenovanem Borštnikovo srečanje (1970), ki kot Festival Borštnikovo srečanje ostaja naš osrednji gledališki dogodek.
Osebni, dramaturški, gledališki ter zgodovinski spomini in zapisi nas nenehno opozarjajo na mejnike sodobne slovenske dramaturgije, dramaturške avantgarde, če jo smemo tako poimenovati, ki se je rojevala v drugi polovici 20. stoletja. Radikalno je posegala v umevanje te teatrološke, literarne, znanstvene in uporabne umetniške smeri, ki občasno še vzpostavlja, a hkrati ostaja nekakšen pomenski pastorek, opazen v teatrskem in družbenem kontekstu slovenskega gledališkega ustvarjanja, z enakim pomenom v kritiškem umevanju snovi. V njegovih ohranjenih zapisih še bolj kot v udejanjanjih (knjiga Gledališče, kultura, družba, dramaturški spisi Živa dramaturgija, objave v gledaliških listih in časopisni prispevki) so tehtna premišljevanja, ki so vplivala predvsem na razvojne osi v gledališčih SLG Celje, SNG Drama Ljubljana ter MGL. Ostajajo kot izročilo za številna premišljevanja.
Več kot besede
Čeprav mineva sto let od njegovega rojstva, je njegov pomen v polju dramaturških snovanj, pobud in tehtnih premislekov o slovenskem gledališču ter njegovi umestitvi v evropske sodobne tokove modernega gledališča 20. stoletja, včasih celo eklektičnih premišljevanj, zelo stvaren in kritičen. Bil je snovalec tistega gledališča ter njegovih iztočnic, ki so v 21. stoletju omogočale scenskouprizoritvene novume v polju premen dialektičnega odnosa do dramatike, teatrske teorije in esejistike, politike … Filipičevo dramaturško delo in njegovo izročilo je še zmeraj živo – spomnimo se ga tudi kot učitelja, vodnika, mentorja, sodelavca in dobrohotnega popotnika na dramaturških »sprehodih« skozi slovenska in jugoslovanska gledališča ter njegovih sodelovanj na tujih simpozijih in izpopolnjevanj skozi teorijo drame in teatrologijo, ob prepoznavanju temeljnih imen, ki so ustvarjala sodobno slovensko, jugoslovansko in evropsko misel, gledališče in dramatiko.
Njegova človeška podoba nam nenehno zastavlja vprašanje, ali je dovolj zgolj spomin na njegovo gledališko in dramaturško izročilo, na sodelovanje, ki je bilo generacijsko razpeto in vpeto v srčiko sodobnega gledališča. Umetniška podoba Lojzeta Filipiča je v marsikateri potezi spominjala na tistega drugega Lojzeta, kakršno je hotel in mogel ustvarjati, z zamolčanim izročilom, ki je nenehno zevalo v neprostovoljno okovje časa; poznali so ga le njegovi iskreni in najožji prijatelji, tako po človeški bližini in misli kot generacijski pripadnosti: gledališki soustvarjalci, ki počasi umirajo (Pričevanja o Lojzetu Filipiču), so sredi sedemdesetih let že morebiti imeli zlo slutnjo, da bo njegova tragična smrt govorila več kot besede.
Letošnja dobitniva je Jette Ostan Verjup. FOTO: Mediaspeed
Filipičeva izjemna pozornost je bila namenjena tudi slovenski dramatiki in vzgoji novih dramskih pisateljev, katerih dela so krstno uprizarjali v slovenskih gledališčih. Za pregledno prikazovanje resničnosti, tako časovne kakor človeške, posvečene gledališkemu ustvarjanju in umetnosti, dramski literaturi in historiatu, ohranjanju zgodovine in njenim številnim interpretacijam, predvsem pa posvečanje vsem gledališkim ustvarjalcem z mislijo na občinstvo, ki prihaja v teater, je z vodenjem ustanove Filipič izoblikoval mnenje o kulturi, ki naj bi odločilno poseglo v kulturno politiko sedemdesetih let s predlogom za ustavno pravico ljudi do kulture (Gledališka omika in gledališko delo v osnutku nove slovenske ustave, 1973).
Notranja lepota ljudi, Filipičevih sopotnikov in gledaliških prijateljev, ki so bogatili dramskogledališke izpovedi našega življenja, oplemenitili in upajoče presegali čas, v katerem so živeli, ker je bil (in je še) teater vrednota, ki prečiščuje človeka. Zato je vredno zapisati Filipičevo maksimo, da gledališče ostaja med »ustvarjalno dilemo in umetniškim konfliktom«, ki poraja »delovno in človeško stisko«, in da je ob spoznanju, »da je smisel gledališča in kulture sploh oblikovanje boljšega sveta, da pa boljšega sveta ni, da je samo drugačen svet, butajoča, neprijazna, neudobna, a neločljiva« vera v smisel gledališča in njegovo humanistično poslanstvo, ko poraja »vero, ki se vsak dan bolj in vsak trenutek očitneje razgalja kot utvara«.
Vizionar počlovečenega gledališča
Zato ni dovolj samo zapis o človeku Lojzetu Filipiču, ki je temeljne vrednote evropske in svetovne dramaturgije prenesel v strokovni in uporabni sestavni del našega gledališkega in dramskega umetniškega snovanja, hkrati pa uporabno dramaturgijo ohranjal in jo gojil kot temeljno doktrino gledališča, predvsem slovenskega, ko je ustvarjal koncepte najsodobnejših slovenskih gledaliških poslanic v premišljevanju, ki ga lahko poimenujemo dramskogledališka umetnost, prevedena v jezik skoraj stoletne pretanjene gledališke želje – gledališki umetnik naj postane svoboden in samostojen ustvarjalec. »Osvobojeni gledališki umetnik se ni več hotel ne mogel molče podrejati nečemu, s čimer se ni strinjal. Prišlo je do boja mnenj, ki je v načelu vedno ploden in tvoren, če je demokratičen in toleranten, čeprav je še tako ostro polemičen […] Osvoboditev ni zgolj in samo občutek umetniške in človeške svobodnosti, neodvisnosti in nedotakljivosti ter zavest in vednost o vsem …«
»Nesvoboda osvobojenih gledaliških ustvarjalcev je dejstvo, ki se ne more več brez pridržka ter trajno in v celoti podrejati nikomur,« je Filipičeva misel iz leta 1969, zapisana komaj leto po evropskem študentskem vrenju z zahtevami po drugačni, svobodnejši Evropi, v gibanju, ki je po letu 1968 doživelo globalni protest proti obstoječemu družbenemu redu in posameznim režimom. Lojze Filipič je umrl v Ljubljani leta 1975, čeprav takrat njegova dramaturška misel še ni bila zaključena.
