Koliko in kako smo tiste, ki nismo?
Hrvaški dramatik Mate Matišić v svojem dramskem besedilu spregovori o treh generacijah žensk: mladenki, obremenjeni z družinsko dediščino, zreli osebi (utelešajo jo tri ženske) v službenem in umetniškem kontekstu, tretja pa se predstavi v trenutku rekapitulacije lastnega življenja in bega v mir, ki ju prinaša glasba.
S humorjem obarvano dogajanje in duhoviti dialogi odpirajo in z lahkotno gibkostjo vpeljujejo velike, splošne teme, ki izhajajo iz dramskega dejanja. Prepletanje različnega časa, krajev dogajanja in dojemanja stvarnosti različnih likov odpirajo prizorišče iskrive komedije, črnega humorja, groteske, tragikomedije in melodrame, ki se odreče realizmu in v razpokah dramske pisave išče notranje svetove junakinj, ki premagajo vsako realnost. »Inercije realizma« ostajajo zunaj scene, nekje na ulicah, kjer imajo večjo moč od fikcije – oder postane prostor obračuna stvarnosti in domišljije, kraj srečanja živih in mrtvih. Takšna dinamika odlično označuje junakinje in razkriva njihove značaje, hkrati pa je razlog za smeh ob življenjskih preizkušnjah, v katerih najvišjo ceno praviloma plačajo ženske, a na koncu na odru ostanejo le ljudje – in njihova žalost.
Pa vendar predstava celotnega konglomerata neenakosti, zlorab in nepravičnosti ne omejuje na partikularno žensko vprašanje. Ženske v predstavi Jaz sem tista, ki nisem namreč ne sprašujejo. One kažejo s prstom.
Vstopnice za predstavo so na voljo na spletni strani Cankarjevega doma.
Predstava je na 67. festivalu Sterijevo pozorje prejela tako nagrado občinstva kot kritike, ob izstopajočih in presunljivih igralskih kreacijah (Lucija Šerbedžija, Filip Nola) pa je kritik Tomislav Čadež zapisal: »Igra je navdahnjena, celo posvečena.«
»Pomembno je poudariti, da naše ženske, ki niso, nikakor niso žrtve – to bi bilo preveč preprosto, preveč splošno in pamfletsko razumevanje avtorjevih namenov. Resda trpijo zaradi okoliščin in uspešno razkrivajo družbeno resnico, vendar izkazujejo tudi moč: vsaki se po svoje uspe izboriti zase ali pa zavestno odstopi, s prstom, usmerjenim v zagnojene rane družbe, ki jo je v to prisilila.« (Željka Udovičić Pleština)
»Matišićeva sreča in nesreča je v tem, da ne ubira ustaljenih poti, ni bil tam, kjer bi moral biti na način, kot so to počeli drugi, vendar je hkrati bil na pravem mestu ob pravem času. … Matišić piše naprej, še vedno z neizmerno več človekoljubja, kot ga je mogoče najti v mraku gledališča (metropole).« Igor Ružić
Mate Matišić je eden od peščice hrvaških dramatikov, ki je s svojim dramskim opusom zaznamoval sodobno hrvaško dramo, njegova dramska pisava od leta 1985 in več kot tri desetletja izpisuje besedila, ki utirajo lastno, samosvojo in neprimerljivo pot. Objavil je več knjig dramskih besedil in je profesor dramaturgije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti.
Režija: Paolo Magelli
Dramaturgija: Željka Udovičić Pleština
Scenografija: Miljenko Sekulić
Kostumografija: Marita Ćopo
Glasba: Ivanka Mazurkijević in Damir Martinović Mrle
Ideja in realizacija videa: Ivan Marušić Klif
Oblikovanje svetlobe: Aleksandar Čavlek
Asistent scenografa: Antun Sekulić
Svetovalka za gib: Anja Đurinović
Igrajo:
- Anđela Ramljak
- Maro Martinović
- Barbara Prpić
- Milivoj Beader
- Doris Šarić Kukuljica
- Hrvojka Begović
- Frano Mašković
- Ugo Korani
- Urša Raukar
- Zoran Čubrilo
- Dado Ćosić
- Katarina Bistrović Darvaš
- Lucija Šerbedžija
- Filip Nola
Naročnik oglasne vsebine je Cankarjev dom
