Maša Derganc: Ljudje preveč delamo in premalo živimo

Za gledalca je preklapljanje iz lika v lik gotovo zelo zanimivo, vi kot glavna igralka pa ste nosili breme, da nas pre­pričate kot Virginia Woolf in kot Clarissa Dalloway. Kako ste se lotili izziva?

Čeprav Virginia v predstavi reče, da ne bi nikoli pisala o sebi, piše izključno o sebi in svojih prijateljih, Bloomsburyjevcih, snov za romane je črpala iz svojega okolja. Zanimale so me biografije Virginie in njene sestre. Virginio poznamo kot zelo temačno osebo, »depresivko«, samomorilko, a ko sem brala o njej, sem ugotovila, da obstaja še ena Virginia, ki je zelo duhovita, lucidna, zabavala je družbo, večeri, ki so jih prirejali, so bili odvisni od njene volje. Včasih je dolgo samo sedela v svojem naslanjaču, potem pa rekla eno samo stvar in vse spravila v smeh. Ko sem snovala vlogo, me je najbolj zanimalo, koliko Virginie je v Clarissi. Vsi vemo, da smo toliko dobri, kolikor smo slabi, kolikor smo razumevajoči, smo tudi nestrpni in tako dalje. Ona se je tega zavedala. Obe sta bili predstavnici visoke družbe, obe sta nazdravljali monarhiji. Navdih za telesno igro pa sem črpala s fotografij Virginijine sestre Vanesse Bell, večkrat jo je naslikala brez obraza, morda zaradi praznine, depresije ali pa zato, ker je imela toliko obrazov? Ko se na odru v trenutku preobrazim iz ene v drugo, pazim, da je Clarissa kot aristokratinja zravnana, ona je bolj zapeta, Virginia bolj frivolna. Med predstavo pa se zlijeta ena v drugo.

Zelo jasne so vzporednice med krizami tistega in sodobnega časa, tu je pandemija, vojna …

Kadar preberem kakšno dobro klasično delo, se zavem, kako malo smo se ljudje spremenili. Prav zato so ta dela klasična, ker nam kažejo, da ljudje ves čas zapadamo v iste zmote, v nas pa ostaja upanje. Zdaj mineva natančno sto let, odkar je bil napisan roman Gospa Dalloway, če se ne motim, je bil v Veliki Britaniji v času pandemije to najbolj bran roman.

»To, kar je morda Virginia zaslutila s svojo tenkočutnostjo, se danes dogaja sistematično: krivdo za sistemske težave se vali na ramena vsakega posameznika, in namesto da bi se spraševali, kaj je narobe z družbo, sistemom, s širšim pogledom, se sprašujemo, kaj je narobe z mano, kje sem sam kriv za svoje in tudi za globalne težave, zakaj ne recikliram, ne telovadim, ne hujšam po keto metodi, se prehitro staram …« pravi režiser Peter Petkovšek. Se strinjate z njim?

Se strinjam, a menim, da izhod ni to, da krivimo družbo, temveč da spremenimo sebe. Sami bodimo vzor. Tudi Virginia je bila borka, sebe kot ustvarjalca in človeka je postavila na mesto, na katerem lahko dela spremembe. Ni se izgovarjala na družbo. Smisel življenja vidim v tem, da sem zmožna sebe spreminjati tako, da bi bil svet lepši in boljši.

Postavitev v Mali drami in režiji Petra Petkovška zvesto sledi dramski predlogi. Foto Peter Uhan

Zanimivo je, da sočasno z vašo predstavo v Mini teatru igra Kdo se boji Virginie Woolf. Ste si jo ogledali?

Ne še, komaj čakam, da jo vidim, sem pa to predstavo gledala, ko je bila pred leti v Drami, glavni vlogi sta igrala Milena Zupančič in Radko Polič. Z Virginio se ves čas radi ukvarjamo, bila je namreč pogumna, neizprosna, družbeno kritična, samokritična. V predstavi rečem: »Za svobodo se moram obvladovati. Božansko protislovje.« In zares je bila polna protislovij. Enodimenzionalnost je vedno najbolj dolgočasna. Rada verjamem, da se zbudimo kot ene vrste človek, spat pa naj bi šli drugačni. Misel se nam zjutraj zdi pravilna, zvečer o njej podvomimo, zjutraj pa se zbudimo z drugačno mislijo. To je svoboda in možnost preobrazbe. V današnjih časih je prav občutek, da ne moremo spremeniti ničesar, niti sebe, najbolj tesnoben. Rada verjamem, da se lahko spremenim, nočem se oklepati spoznanj, vedno jih preizprašujem. Tudi v teatru je najlepše, ko na odru ne sodimo, temveč se sprašujemo.

Pred kratkim smo vas videli tudi v predstavi #punceinpolpunce. Ob tem je režiserka Ivana Djilas dejala: »Z igralkami se že dolgo poznamo iz različnih projektov, imam jih zelo rada, ker so fenomenalne. So duhovite, izjemno inteligentne, delovne, ne čakajo, da jim rečeš, kaj je treba narediti, ampak same vrtajo in iščejo. In upajo si.« Kako ste ekipo videli vi?

Delala sem že nekaj predstav s samimi ženskami, tudi z Ivano predstavo Moj mož, z Oliverjem Frljićem Božič pri Ivanovih, to so vedno dobri študiji, ženske se podpiramo, se zabavamo, zelo smo delavne. Zelo rada imam proces vaj, takrat študiram, se sprašujem, včasih cele noči ne spim, to me zelo razburja v pozitivnem smislu. Če predstava uspe, pa se razvija še na­prej. Ustvarjalna pot ne traja do premiere, temveč do zadnje ponovitve.

»Ženske smo zdaj v fokusu, ampak še vedno se največ ukvarjamo z belimi ženskami srednjega sloja, mladimi in srednjih let. Ne ukvarjamo se z invalidkami, temnopoltimi, bolj malo z begunkami, zelo boleče in malo pa se ukvarjamo s staranjem. Slavenka Drakulić je napisala knjigo Nevidna ženska. Gre za zgodbe, eseje, o tem, kdaj nehamo opažati ženske. Zanimivo je, kako noro se ukvarjamo s kontrolo ženskih teles, reprodukcijo, njihovim izobraževan­jem, kje je njihovo mesto, kaj jim dovolimo in česa ne, potem pa nas v nekem trenutku ne zanimajo več,« je v istem intervjuju še dejala Ivana. Se strinjate?

To je zelo natančno povzet občutek v današ­njem svetu. Vendar jaz ne čutim tako. Z vsakim letom sem močnejša in sebi bolj prezentna. Morda sem drugim bolj nevidna, a me to ne moti, ne bi hotela biti v središču, kot sem bila, ko sem bila mlajša. Ustreza mi, da se lahko osredotočam na to, kar čutim. To je pogum, ki si ga moramo dajati ženske. Ne obstajamo zaradi moških, obstajamo zaradi nas samih. Tudi Virginia Woolf se v romanu Gospa Dalloway ukvarja s staranjem, reče, da se bori proti staranju, samoti, sebi. Clarissa je bolj nečimrna, več se ukvarja s tem, na drugi strani pa je Virginia, ki se bolj posveča svoji misli, svojim notranjim svetom, domišljiji. Če se ženske osredotočimo na to, kako smo videti, si s tem delamo travme, če prisluhnemo notranjim občutkom, je drugače. Temu, da se bomo postarale, ne moremo ubežati. Lahko pa z leti pridobivaš ali izgubljaš dostojanstvo. Jaz moram že zaradi hčerke z zgledom kazati, da se je starati lepo in ne težavno. Mene sicer bolj kot zunanji videz zaskrbi pomanjkanje energije, a tudi ob tem pomislim: doslej si vedno samo hitela, zdaj pa sprejmi svojo utrujenost, sprejmi mir, ki ga očitno po­trebuješ. Tudi v gledališču delam z več miru in to mi ustreza.

Že od leta 1999 ste v ljubljanski Drami, ste si kdaj želeli kam drugam?

Živim svoje sanje, kot gimnazijka sem imela tu abonma, sanjala sem, da bom nekoč tu delala, nisem verjela, da se to lahko zgodi, a se je. Seveda so tudi v službi kot v življenju in zakonu vzponi in padci, a padec se zgodi, da se pobereš, greš naprej, spoznaš novo pot, v sebi najdeš novo moč. Rada sem tu, rada delam s svojimi kolegi, obožujem to hišo, malo se bojim prenove, saj ima ta hiša toliko duha, a treba je objeti nove reči.

Verjetno pa velja, da že od nekdaj dobivate prave priložnosti, velike vloge.

Šla sem čez vse. A ko pogledam nazaj, vidim, da je že moralo biti tako, kot je bilo. Nečimrnost je tudi treba brzdati, prav je, da vsi dobimo priložnost, ne vedno isti. A v resnici mi je najpomembnejše, da verjamem v predstavo.

Na televiziji vas nismo videli že več let, zakaj?

V Drami sem imela dobre priložnosti in lepe predstave, zato sem se odločila, da vso svojo energijo usmerim v delo tu. Poleg tega obožujem prosti čas, obožujem življenje, ki ni gledališče, naravo, rada berem, imam dva psa, dve mački, dva otroka, moža. Če me torej kdo vpraša, ali bi šla v prostem času nekaj snemat ali bi raje delala vse, kar me poleg igre še veseli, izberem slednje. Moram brati knjige, moram gledati dokumentarce, tako se polnim, da lahko ustvarjam. Če pride mamljiva ponudba, ob kateri se lahko izpolnim kot človek, ne le kot igralka, pa jo bom seveda sprejela.

Všeč mi je vaša trditev, da obožujete prosti čas …

Ljudje preveč delamo in premalo živimo. Sem zelo delavna, a vem, da se tudi iztrošim. Obožujem esej o dolgočasju Hermana Hesseja, kot otrok sem se znala dolgočasiti, pozneje ne več. A v dolgčasu domuje veliko navdiha. Takrat gremo na točko nič in spet se lahko začnemo čuditi stvarem. Ko sem zelo veliko delala, mi je manjkalo življenjske energije, ker se nisem ničemur več čudila. Naša družba je tako orientirana v produktivnost, da včasih pozabimo, kaj je vse tisto lepo, zaradi česar je vredno živeti.