V nadaljevanju preberite:
Brencelj, humoristični list Jakoba Alešovca s statusom prvega slovenskega, je bil otrok časa narodne prebuje, taborov ter čitalnic v ustavni dobi Avstrije po Bachovem absolutizmu, in nekaj popustljivejšega zakona o tisku iz leta 1868. Že ob krstu se je ostro lotil nasprotnikov slovenskega narodnega gibanja, nemškutarjev in nemških liberalcev, v petnajstletnem obstoju pa tudi mladoslovencev. K njegovi vsebini, likovni opremi in večplastnemu popisovanju tedanjih družbenih okoliščin se je v dobrodošli knjigi Alešovčev Brencelj: prvi slovenski satirični list vrnil Damir Globočnik.
Globočnik je temeljno knjigo Likovna satira: poglavja o karikaturi v slovenskih satiričnih listih objavil leta 2013, še pred tem leta 2010 knjigo Pavliha 1870: Levstikov satirični list, v tokratni pa obravnava po rojstni letnici najstarejši in zaradi poldrugega desetletja izhajanja tudi najuspešnejši slovenski humoristični list 19. stoletja. Izhajal je med letoma 1869 in 1875 ter zatem med letoma 1877 in 1886. Njegov lastnik, izdajatelj, urednik in pisec mnogih tekstov je bil Jakob Alešovec iz iz staroslovenskega kroga Janeza Bleiweisa, pri čemer je bil v prvi številki v kolofonu kot odgovorni urednik naveden kar Slovenski duh. Ob pripisu »Izhaja, kedar zahaja leto«.
Brencelj prinese s stopetdesetletne distance užitek prebiranja jedkejših odtenkov tedanje slovenščine. Listu so se v Bleiweisovih Novicah – torej na istem političnem bregu – poklonili z besedami, da ga krasi »jovialna šegavost, ki se je med našim narodom več najde ko drugodi; razun Dunaja morda v celi Avstriji primerno nikjer toliko«.
