Darko Dolinar (1942–2022)
Četrtega septembra je po dolgi bolezni v 81. letu preminil dr. Darko Dolinar, literarni komparativist in upokojeni znanstveni svetnik na ZRC SAZU. Diplomiral je leta 1966 na oddelku za svetovno književnost Univerze v Ljubljani, pri karizmatičnih profesorjih Ocvirku in Pirjevcu, pred tem se je na Univerzi v Tübingenu poglobil še v sodobno nemško književnost.
Med študentskim gibanjem je lektoriral prebojne Probleme, a se je z magisterijem o metodi Franceta Kidriča (1975) posvetil znanosti. Doktoriral je leta 1993 z disertacijo o hermenevtiki v literarni vedi. Po krajših službah na ljubljanskem radiu in Cankarjevi založbi je od leta 1971 raziskoval na literarnem inštitutu pri (ZRC) SAZU. Od leta 1983 do upokojitve (2011) je kot predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede skrbel za njegov skladen razvoj. Ohranjal je izročila stroke, obenem pa utiral nove poti. Sam se je posvečal metodam literarne vede, prevodoslovju, teoriji pripovedi, reformaciji in nemško-slovenskim književnim stikom.
Dr. Dolinar, častni član Slovenskega društva za primerjalno književnost in zaslužni član ZRC SAZU, je avtor oziroma soavtor blizu petstotih del. Med njimi sta njegovi temeljni knjigi o metodah, ključnih za razvoj stroke v 19. in 20. stoletju. V monografiji o pozitivizmu (1978) je osvetlil pristop, ki je literarno vedo vzpostavil kot znanost. Pozneje (1991) je monografsko obdelal še hermenevtiko, zaledje nekaterih prelomnih smeri sodobne literarne vede. V svojih spisih o zgodovini slovenske literarne znanosti je znal združiti obe nasprotujoči si smeri. Tako je interpretacijo del strokovnjakov od Štreklja, Kidriča, Prijatelja in Murka prek Ocvirka in Pirjevca do mlajših rodov prepletel s prikazom socialnih, zgodovinskih, institucionalnih in biografskih okoliščin, ki so vplivale nanje. Svojo knjigo, posvečeno zgodovini slovenske literarne vede od Trubarja do druge svetovne vojne (2018), je dokončal po usodni poškodbi. Njegova zadnja monografija je spomenik njegovi erudiciji in neverjetni vztrajnosti.
Darko Dolinar je obogatil literarnovedno leksikografijo, v svojih prevodoslovnih razpravah pa se je oprl tudi na praktične izkušnje. Kot odličen prevajalec je Slovencem že v šestdesetih in sedemdesetih letih približal nemško modernistično prozo od Manna in Musila do Grassa, jih pravočasno seznanil s temeljno študijo o pesniškem modernizmu (Friedrich: Struktura moderne lirike), leta 2000 pa je s svojo duhovito domišljijo v prevodu Moersovega Sinjedlakca očaral mlade bralce.
Kot odprt, nesebičen in spodbuden predstojnik, mentor in dolgoletni urednik Primerjalne književnosti je Darko Dolinar podprl odpiranje naše literarne vede v svet. V uredništvu zbirke Literarni leksikon (1980–2001) je poskrbel, da je ta s 46 zvezki dosežek, vreden mednarodnega priznanja. Souredil je še 23 monografij zbirke Studia litteraria ter sprejel skrb inštituta za zbrana dela slovenskih klasikov.
Kolegice in kolegi se ga bomo spominjali kot temeljitega znanstvenika, naklonjenega predstojnika, živo enciklopedijo in asketskega, vztrajnega moža. Čeprav se ni silil v ospredje, je bil eden od najdejavnejših v naši literarni vedi.
